Informacije o popustih prejmejo sledilci na...

Vincent van Gogh

Vincent van Gogh

Vincent van Gogh – rojen 30. marec 1853 – 29. julij 1890

Vincent Van Gogh
Vincent Van Gogh

Nizozemski postimpresionistični slikar. Posmrtno postal eden najbolj slavnih slikarjev v zahodni umetnosti. V samo desetletju je ustvaril okoli 850 umetniških slik. Večino slik je narisal v zadnjih dveh letih življenja. Njegove slike vključujejo pokrajine, tihožitja, portrete in avtoportrete. Zanj so značilne močne barve, dramatičnost, impulzivnost in ekspresivna tehnika. Postavil je temelje moderne umetnosti. Sam prodajno ni bil uspešen. Boril se je s hudimi psihološkimi motnjami in revščino. Pri 37. letih je naredil samomor.

Van Gogh je bil rojen družini v srednjega razreda. Opisan kot resen, tih in premišljen otrok. Rad je risal. Že kot najstnik je prišel v stik z umetnostjo – kot trgovec. Pogosto je službeno potoval, a je postal depresiven, ko so ga premestili v London. Postal je veren in preživel nekaj časa kot protestantski misijonar v južni Belgiji. Leta 1881 se je vrnil domov in sam lotil slikanja. Imel je mlajšega brat Thea, ki ga je finančno podpiral. Veliko sta si dopisovala, zato je njegovo življenje dobro znano. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in upodobitve kmečkih delavcev, vsebujejo žive barve, ki so odlikovale tudi njegove kasnejše slike. Leta 1886 se je preselil v Pariz, kjer je spoznal pripadnike avantgarde, vključno z Émilom Bernardom in Paulom Gauguinom. Sčasoma je ustvaril nov pristop do slikanja tihožitja in lokalne pokrajine. Njegove slike so postajale svetlejše, ko je razvil slog, ki se je v celoti uresničil med njegovim bivanjem v Arlesu na jugu Francije leta 1888. V času je svojo tematiko razširil na slike oljčnih drevespšeničnih polj in sončnic.

Van Gogh je trpel zaradi psihičnih motenj. Čeprav ga je skrbelo za svojo duševno zdravje, je zanemarjal svoje fizično aktivnost, se slabo prehranjeval, veliko pil in kadil. Prijateljstvo z Gauguinom se je končalo po spopadu, ko si je v jezi z britvico odrezal del lastnega levega ušesa. Po drugi verziji mu je uho odrezal Gaugin. Preselil se je v kliniko Saint-Rémyju. Ko so ga odpustili se preselil v Auberge Ravoux v Auvers-sur-Oise blizu Pariza – k homeopatu in slikarju dr. Paulu Gachetu. Depresivne motnje so vztrajale in 27. julija 1890 se je Van Gogh ustrelil v prsi z revolverjem. Dva dni pozneje umrl zaradi infekcije.

Van Gogh je bil v času svojega življenja poslovno neuspešen in je veljal za norca. Slaven je postal po šele samomoru in v očeh javnosti postal viden kot napačno razumljen genij. Njegova slava je narasla v začetku 20. stoletja, ko so elemente njegovega sloga vključili fausti in nemški ekspresionisti. V naslednjih desetletjih je dosegel širok kritični in komercialni uspeh. Postal je pomemben slikar, katerega težavna osebnost je tipičen romantični ideal mučenega umetnika. Danes so van Goghove slike med najdražjimi na svetu. Njegovo zapuščino pa pretežno hrani Van Goghov muzej v Amsterdamu.

Zgodnja leta

Vincent Willem van Gogh se je rodil 30. marca 1853 v Groot-Zundert na Nizozemskem. Bil je najstarejši preživeli otrok očeta Theodorusa van Gogha (1822–1885), ministranta v nizozemski reformistični cerkvi, in njegove žene Anne Cornelie Carbentus (1819–1907). Vincent je poimenovan po svojem dedku. Vincent je bilo običajno ime v družini Van Gogh. Dedek je bil ugleden trgovec z umetninami (1789–1874) s šestimi sinovi, od katerih so trije postali trgovci z umetninami.

Van Goghova mati je izhajala iz premožne družine v Haagu. Njen oče je bil sin državnega ministra. Z Vincentovim očetom sta se spoznala, ko se je Annina mlajša sestra Cornelia poročila s Theodorusovim starejšim bratom Vincentom (Cent). Van Goghova starša sta se poročila maja 1851 in se preselila v Zundert. Njegov brat Theo se je rodil 1. maja 1857. Imel je še brata Cor in tri sestre: Elisabeth, Anna in Willemina (poznana kot “Wil”). V poznejšem življenju je Van Gogh ostal v stiku le z Willemino in Theom.

Van Goghova mati je bila stroga in verna ženska. Poudarjala pomen družine do točke klavstrofobije. Teodorjevi prihodki so bili skromni, a cerkev je družini dodelila hišo, služkinjo, dve kuharici, vrtnarja, kočijo in konja. Ana je otrokom vcepila dolžnost, da ohranjajo visok družbeni položaj družine.

Van Gogh je bil resen otrok. Doma sta ga učili mati in guvernanta. Leta 1860 so ga poslali v vaško šolo. 1864 je bil poslan v internat na Zevenbergen. Tu se ni počutil dobro in se je želel vrniti domov. Namesto domov so ga leta 1866 poslali v srednjo šolo v Tilburg, kjer je bil prav tako zelo nesrečen. Njegovo zanimanje za umetnost se je začelo že v mladosti. K slikanju ga je kot otroka spodbujala mama. Njegove zgodnje risbe so izrazite, vendar se ne približajo intenzivnosti njegovega poznejšega dela.

V Tilburgu je študente poučeval Constant Cornelis Huijsmans, uspešen umetnik iz Pariza. Njegova filozofija je bila zavračanje tehnike v korist zajemanja vtisov stvari, zlasti narave ali običajnih predmetov. Zdi se, da je Van Goghova nesrečnost v tistem obdobju je spregledal te lekcije. Marca 1868 se je vrnil domov. Kasneje se je spominjal, da je bila njegova mladost “stroga, hladna in sterilna”.

Julija 1869 mu je stric Cent priskrbel službo pri trgovcu z umetninami Goupil & Cie v Haagu. Po končanem usposabljanju leta 1873 je bil premeščen v londonsko podružnico. To je bil srečen čas za Van Gogha. Bil je uspešen pri delu in saj je pri 20 letih zaslužil več kot njegov oče. Theova žena se je kasneje spominjala, da so bila to najboljša leta Vincentovega življenja. Zaljubil se je v hčer svoje posestnice Eugénie Loyer. Zavrnitev, bila je namreč na skrivaj zaročena z nekdanjim najemnikom, ga je pahnila osamljenost in versko gorečnost. Njegov oče in stric sta se leta 1875 dogovorila za premestitev v Pariz, kjer pa je zaradi sporov v službi zdržal le leto dni.

Aprila 1876 je odpotoval nazaj v Anglijo in prevzel neplačano delo kot učitelj v majhnem internatu. Ko se je lastnik preselil v Isleworth v Middlesexu, mu je Van Gogh sledil vendar dogovor ni uspel. Njegovi starši so se medtem preselili v Etten. Za Božič se je vrnil domov. Delo je dobil v knjigarni v Dordrechtu. Delo ga ni veselilo čas pa je namenjal prevajanje odlomkov iz Svetega pisma v angleščino, francoščino in nemščino. Poglobil se je v vero in postajal vse bolj pobožen.

Po besedah ​​njegovega takratnega sostanovalca Paulusa van Görlitza je Van Gogh jedel skromno in se izogibal mesu.

Da bi podprla njegovo versko prepričanje in željo, da bi postal pastor, ga je družina leta 1877 poslala k svojemu stricu Johannesu Strickerju, uglednemu teologu, v Amsterdam. Ko je padel na izpitu teološke univerze je julija 1878 zapustil stričevo hišo. Udeležil se je, trimesečnega tečaja v protestantski misijonski šoli v Lakenu blizu Bruslja. Brez uspeha.

Januarja 1879 se je zaposlil kot misijonarj v Petit-Wasmesu. Premogovniški predel Borinage v Belgiji. Da bi izkazal podporo svoji obubožani občini, je brezdomcu odstopil svoje udobno prenočišče v pekarni in se preselil v majhno kočo, kjer je spal na slami. Njegove slabe življenjske razmere pa niso bile povšeči cerkvenim oblastem. Zaradi »spodkopavanja dostojanstva duhovništva« so ga odslovili. Peš se je odpravil 75 kilometrov do Bruslja in se nato vrnil domov v Etten. Tam je ostal marca 1880. Njegov oče je bil razočaran in je sina odpeljal v norišnico Geel.

Avgusta 1980 se je vrnil v Cuesmes. Bival je pri rudarju do oktobra. V tem času se je odločil, da bo postal slikar. Zanimali so ga ljudje in prizori okoli sebe. Poustvaril jih je risbe po Theovem predlogu, naj se resno loti umetnosti. Kasneje tega leta je odpotoval v Bruselj, da bi sledil Theovemu ideji, naj študira pri nizozemskem slikarju Willemu Roelofsu. Kljub temu, da ni maral formalnih umetniških šol se je pustil prepričati – Novembra 1880 se je vpisal na akademijo Kraljevih umetnosti, kjer je študiral anatomijo in standardna pravila modeliranja in perspektive .

“I don’t know anything with certainty, but seeing the stars makes me dream.”

Vincent van Gogh

Aprila 1881 se je vrnil v Etten. Nadaljeval je s slikanjem. Avgusta 1881 je prišla na obisk njegova nedavno ovdovela sestrična Cornelia “Kee” Vos-Stricker. Hodila sta na dolge sprehode in van Gogh se je zaljubil. Kee je bila sedem let starejša in je imela osemletnega sina. Van Gogh je presenetil vse, ko ji je izpovedal ljubezen in predlagal poroko. Zavrnila ga je z besedami “Ne, ne, nikoli”. Van Gogh je odšel v Haag, z namenom prodati slike in se srečal s svojim bratrancem, Antonom Mauvevom. Mauve, uspešen umetnik, ga je povabil, naj se vrne čez nekaj mesecev. Predlagal, da vmesni čas riše z ogljem in pasteli. Van Gogh se je vrnil v Etten in sledil nasvetu.

van gogh - Zgodnja dela -1881
van Gogh – zgodnja dela – 1881

Novembra 1881 je odšel v Amsterdam. Kee ga ni hotela sprejeti, njeni starši pa so zapisali, da je bila njegova “vztrajnost odvratna”. V obupu je držal levo roko v plamenu svetilke z besedami: “Naj jo vidim, dokler lahko držim roko v plamenu.” Dogodka se ni dobro spomnil, kasneje pa je sklepal, da je stric ugasnil plamen. Keein oče je bil jasen – njeno zavrnitev mora upoštevati. Poroka ni možna zaradi van Goghove nezmožnosti preživljanja.

Mauve je van Gogha vzel kot študenta in mu predstavil akvarel, s katerim se je ukvarjal mesec dni, preden se je vrnil domov za božič. Z očetom sta se sporekla, ker ni hotel obiskati cerkve. Vrnil se je v Haag in Januarja 1882 ga je Mauve preusmeril k slikarstvu z oljem. Posodil denar mu je denar za atelje. V mesecu dni sta se Van Gogh in Mauve sporekla. Van Gogh je plačeval modele – ljudi z ulice – kar Mauve ni odobraval. Junija je van Gogh zbolel z gonorejo in tri tedne preživel v bolnišnici. Nato je nadaljeval s slikanjem. Slikarski material je kupil z denarjem, izposojenim od Thea. Užival je pri delu s tem medijem. Barvo močno razpršil, postrgal s platna in nanesel nazaj s čopičem. Zapisal je, da je presenečen, kako dobri so rezultati.

Vincent Van Gogh - Pollard Willow - Ročno naslikane reprodukcije znanih slikarjev, moderne stenske slike, umetniške slike za na steno
van Gogh – Pollard Willow – 1882

Do marca 1882, se je Mauve distanciral do Van Gogha in je prenehal odgovarjati na njegova pisma. Izvedel je za Van Goghov novo zvezo s prostitutko Clasino Mario “Sien” Hoornik (1850–1904) in njeno mlado hčerko. Van Gogh je Sien spoznal v januarja 1882, ko je imela petletno hčer in je bila noseča. Pred tem je rodila dva umrla otroka, a Van Gogh tega ni vedel. 2. julija je rodila fantka Willema. Ko je Van Goghov oče odkril razmerje, je vstrajal, naj zapusti Sien in njena dva otroka. Vincent mu je sprva kljuboval in razmišljal o preselitvi družine iz mesta, a je konec leta 1883 zapustil Sien in otroke.

Van Gogh je morda čutil, da je družinsko življenje nezdružljivo z njegovim umetniškim razvojem. Sien je hčer dala materi, otroka Willema pa bratu. Willem se je spomnil obiska v Rotterdamu, ko je bil star približno 12 let. Stric je poskušal prepričati Sien, da se poroči, da bi legitimiral otroka. Verjel je, da je bil van Gogh njegov oče. Kljub temu je glede na čas rojstva to malo verjetno. Sien se je leta 1904 utopila.

Septembra 1883 se je Van Gogh preselil v Drenthe na severu Nizozemske. Decembra, ga je osamljenost pripeljala nazaj k staršem, nato pa v Nuenen.

Vzpon v umetnosti

Tukaj se je van Gogh resnično koncentriral na slikanje in risanje. Slikal je na prostem in zelo hitro dokončal skice in slike tkalcev in njihovih hišk. V tem času je naslikal Parsonage Garden v Nuenenu, ukraden Singerju Larenu marca 2020. Od avgusta 1884 se mu je Margot Begemann, deset let starejša sosedova hči, pridružila pri njegovih izletih. Izpovedala mu je ljubezen in on se je odzval, čeprav manj navdušeno. Želela sta se poročiti, a nobena stran njunih družin ni bila za. Margot je v obupu vzela prevelik odmerek strihnina, vendar preživela, ko jo je van Gogh odpeljal v bližnjo bolnišnico. 26. marca 1885 je njegov oče umrl zaradi srčnega napada.

Vincent van Gogh - The Parson Garden
Vincent van Gogh – The Parsonage Garden

Van Gogh je leta 1885 naslikal več tihožitij. Med dvoletnim bivanjem v Nuenenu je dokončal akvarele ter skoraj 200 oljnih slik. Njegova paleta je bila sestavljena predvsem iz mračnih zemeljskih tonov, zlasti temno rjave. Ni bilo sledu živih barv, ki so odlikovale njegova kasnejša dela.

V začetku leta 1885 je vzbudil zanimanje trgovca z umetninami v Parizu. Theo je Vincenta vprašal, ali ima slike pripravljene za razstavo. Maja se je van Gogh odzval s svojim prvim večjim delom The Potato Eaters in serijo ” študij kmečkih karakterjev “, ki so bile vrhunec večletnega dela. Bratu se je pritožil nad prodajo slik, Theo pa je odgovoril, da so pretemne in niso v skladu s svetlim slogom impresionizma. Avgusta je bilo njegovo delo prvič javno razstavljeno v izložbah trgovca Leurs v Haagu.

Ena izmed mladih slikarjevih kmečkih statistk je septembra 1885 zanosila. Van Gogha so obtožili, da se ji je vsilil, vaški duhovnik pa je faranom prepovedal statiranje zanj.

Novembra je odšel Antwerpen in se nastanil nad trgovino z barvami v ulici Rue des Images. Živel je v revščini in je slabo jedel. Denar, ki ga je Theo poslal, je porabil za slikarski material in statiste. Kruh, kava in tobak so postali njegova osnovna prehrana. Februarja 1886 je pisal Theu, da se spominja le šestih toplih obrokov prejšnjega maja. Imel je težave z zobmi, ki so postali ohlapni in boleči.

V Antwerpnu se je posvetil študiju teorije barv in obiskoval muzeje – preučeval je Rubensa – in razširil paleto barv na karmin, kobalt modro in smaragdno zeleno. Močno pil in je bil zaradi alkohola hospitaliziran med februarjem in marcem 1886, ko se je verjetno zdravil tudi zaradi sifilisa.

Po okrevanju je kljub odporu do akademskega poučevanja opravljal sprejemne izpite višje stopnje na Akademiji za likovno umetnost v Antwerpnu in januarja 1886 maturiral iz slikarstva in risanja. Zbolel je in trpel je zaradi preobremenjenosti, slabe prehrane in prekomernega kajenja.

Pouk risanja s statisti je začel obiskovati na Akademiji v Antwerpnu januarja 1886. Hitro je sporekel Charlesom Verlatom, direktorjem akademije in učiteljem razrednega slikanja. Sporo zaradi njegovega slikarskega sloga. Van Gogh se je sporekel tudi z inštruktorjem risanja Franzom Vinckom. Začel je obiskovati tečaje risanja po starinskih mavčnih modelih, ki mu jih je prinesel Eugène Siberdt.

van Gogh - Kmetica - 1885
van Gogh – Kmetica – 1885

S Siberdtom sta se sporekla, ko ni izpolnil Siberdtovih navodil, da morajo risbe izražajo konturo in se osredotočati na črto. Van Gogh je med tečajem narisal Milosko Venero, vendar je golo telo narisal brez okončin. Siberdt je to razumel kot zaničevanje vodenja in je risbo s svojim svinčnikom tako močno popravljal, da je strgal papir. Van Gogh izbruhnil in zavpil Siberdtu: ‘Očitno ne veš, kakšna je mlada ženska, prekleto! Ženska mora imeti boke, zadnjico, medenico, v kateri lahko nosi otroka!’ Po nekaterih virih je zaradi tega incidenta zadnjič obiskal akademija. Odšel je v Pariz – 31. marca 1886,  mesec dni po dogodku s Siberdtom. Takrat je akademija odločila, da mora 17 študentov, vključno z Van Goghom, ponavljati letnik. Zgodba, da je van Gogha iz akademije izključil Siberdt, je torej neutemeljena.

Pariz (1886–1888)

Van Gogh se je marca 1886 preselil v Pariz. S Theom sta delila stanovanje na ulici Laval na Montmartru. Študiral je v ateljeju Fernanda Cormona. Junija sta najela večje stanovanje. V Parizu je Vincent slikal portrete prijateljev in znancev, slike tihožitja, poglede na Le Moulin de la Galette, Montmart, Asnières in Seno. Leta 1885 ko se je v Antwerpnu začel zanimati za japonske grafike ukiyo-e jih je vključil kot dekoracijo v svoj atelje. V Parizu jih je zbral več sto.

Potem ko se je srečal s portretom Adolpha Monticellija, je Van Gogh spremenil slog in sprejel svetlejšo paleto in drznejše slikanje. To je opaziti predvsem na slikah – Čolni na plaži v Saintes-Maries (1888). Kasneje sta s Theom plačala izid knjige o Monticellijevih slikah. Van Gogh pa je kupil nekaj Monticellijevih slik.

Theo mu je povedal za atelje Fernanda Cormona. V ateljeju je ustvarjal aprila in maja 1886. Obiskoval je tečaj avstralskega umetnika Johna Petra Russella, ki je naslikal njegov portret leta 1886. Družil se je s šošolci Émile Bernard, Louisa Anquetin in Henri de Toulouse-Lautrec. Tako so nastali njegovi portreti v pastelu. Leta 1886 sta bili dve veliki razstavi pointilizma in Neo-impresionizema, kis ta prvič opozorili na  Georges Seurata in Paul Signaca. Theo je navdušeno hranil zalogo impresionističnih slik v svoji galeriji na bulvarju Montmartre, vendar je Van Gogh ni priznaval nastopa nove umetnosti.

Brata sta se sporoekla in konec leta 1886 je Theo zapisal “življenje z Vincentom je skoraj neznosno”.  Leta 1887 sta se pomirila ko se je van Gogh preselil v Asnières. Tam je spoznal Signaca. Začel je uporabljati elemente pointilizma, tehnike, pri kateri se na platno nanese množica majhnih barvnih pik, ki gledano od daleč, iz navidez nerazumljive mešanice odtenkov ustvarijo optično razumljivo sliko.

V Asnièresu je slikal parke, restavracije in reko Seno. Novembra 1887 sta se Theo in Vincent spoprijateljila s Paulom Gauguinom. Proti koncu leta je Vincent razstavljal skupaj z Bernardom, Anquetinom in Toulouse-Lautrecu v Grand-Bouillon Restaurant du Chalet. Bernard je zapisal, da je razstava korak pred vsemi drugimi v Parizu. Tam sta Bernard in Anquetin prodala svoje prve slike, Van Gogh pa je naredil zamenjvo dela z Gauguinom. Tukaj so vniknile debate o umetnosti, umetnikih in njihovih družbenih težavah, razširile pa so se tudi na obsikovalce – Camille Pissarro in njegov sin Lucien, Signac in Seurat. Februarja 1888 se je van Gogh naveličal v Pariza, kjer je dokončal preko 200 slik. Pred odhodom je prvič in zadnjič obiskal Seurata v njegovem ateljeju.

Zrela leta in uspeh

Zaradi alkohola in kajenja, je februarja 1888 poiskal pomoč v Arlesu. Tam je želel ustanoviti umetniško kolonije. Danec Christian Mourier-Petersen se mu je pridružil za dva meseca. Arles je oboževal.

To je eno bolj plodnih obdobij van Gogha. Naslikal je 200 slik in več kot 100 risb in akvarelov. Navdušen je bil na pokrajino. Njegove slike iz tega obdobja so bogate z rumeno, ultramarinsko in vijolično barvo. Gre za slike žetve, pšeničnih polj in podeželskih znamenitosti – npr. Star mlin – eno od platen, ki jih je zamenjal z deli s Paula Gauguinom. Na slike Arlesa je vidna  njegova nizozemski vzgoja; polja in drevoredi so ravni in manjka perspektiva, vendar se odlikujejo po barvitosti.

Marca 1888 so nastale pokrajine s “perspektivnim okvirjem”. Aprila ga je obiskal ameriški umetnik Dodge MacKnight. 1. maja 1888 je za 15 frankov mesečno podpisal najemno pogodbo v Rumeni hiši v mestu Lamartine. Sobe so bile neopremljene in že več mesecev prazne.

7. maja se je preselil v Hôtel Carrel v Café de la Gare in se spoprijateljil z lastnikoma Josephom in Marie Ginoux. Rumeno hišo je moral opremiti, predno se je lahko vselil, vendar jo je že takrat uporabljal kot atelje. Hkrati je v hiši želel je odpreti lastno galerijo kjer bi razstavil svoja dela. Takrat je naslikal serijo slik, ki so na koncu vključevale Van Goghov stol (1888), Spalnico v Arlesu (1888), Nočno kavarna (1888), Café Terrace at Night (september 1888), Zvezdno noč nad Rono (1888) in Tihožitje – Vaza z dvanajstimi sončnicami (1888).  Vse z namenom opreme galerije v Rumeni hiši.

Za The Night Café je zapisal, da je poskušal “izraziti idejo, da je kavarna kraj, kjer se lahko uničiš, znoriš ali storiš zločin”. Junija je obiskal Saintes-Maries-de-la-Mer in inštriral podporočnika Paula-Eugèna Millieta. Slikal je čolne na morju in vasi. MacKnight je predstavil van Gogha Eugènu Bochu, belgijskemu slikarju, ki je včasih bival v Fontvieillu, julija pa sta si izmenjala obiske.

Obisk Gaugena 1888

Gauguin je leta 1888 obiskal Arles in Van Gogh je upal na prijateljstvo in uresničitev svoje ideje o umetniškem kolektivu. Med čakanjem je avgusta naslikal Sončnice. Ob obisku Bocha je Van Gogh naslikal njegov portret, sliko Pesnik proti zvezdnemu nebu.

V pripravah na obisk Gauguina je po nasvetu poštarja Josepha Roulina kupil dve postelji. Njegov portret je naslikal. 17. septembra. Takrat je prvo noč preživel slabo opremljeni Rumeni hiši. Gauguin se je končno strinjal, da bo z njim delal in živel v Arlesu. Van Gogh začel opremljati Rumeno hišo, verjetno v najbolj ambicioznemu prizadevanju, ki se ga je kdaj lotil. Dokončal je dve sliki stolov: Van Goghov stol in Gauguinov stol.

Gauguin je prispel 23. oktobra in novembra sta slikala skupaj. Gauguin je upodobil Van Gogha pri slikanju sončnic. Van Gogh pa je slikal po spominu, kar je bil predlog Gauguina. Med temi deli je Spomin na vrt v Ettenu .

Njuno prvo skupno slikanje na prostem je bilo pri Alyscamps. Edina slika, ki jo je Gauguin dokončal med svojim obiskom, je bil njegov portret Van Gogha.

Van Gogh in Gauguin sta decembra 1888 odšla v Montpellier. Obiskala sta Musée Fabre in dela Courbeta in Delacroixa . Njun odnos se je začel slabšati. Van Gogh je občudoval Gauguina. Želel je, da bi se obravnavala enakovredno. Gauguin pa je bil nadut in gospodovalen, kar je Van Goghu najedalo. Pogosto sta se sporekla. Van Gogh se je zbal, da bo Gauguin odšel. Čas je opisal kot »pretirana napetost«.

Odrezano uho (december 1888)

Dogodki, okrog van Goghovega odrezanega ušesa niso natančno znani. Po 15 letih je Gauguin omenil, da sta se tisto noč večkrat skregala in si fizično grozila. Njun odnos je bil zapleten. Theo je Gauginu verjetno dolgoval denar. Bil je sumnjičav, da ga brata finančno izkoriščata. Van Gogha je skrbelo, da Gauguin ga želi zapustiti. V teh dneh je  bilo slabo vreme z močnim dežjem, zaradi česar sta bila zaprta v Rumeni hiši. Gauguin je kasneje izjavil, da mu je Van Gogh sledil, ko je Gauguin odšel na sprehod in ga napadel. “Videl sem ga kako je hitel proti meni z odprto britvico v roki.” Incident ni potrjen. Gauguin tisti noč skoraj zagotovo ni bilo v Rumeni hiši, najverjetneje je spal v hotelu.

Po prepiro z Gauguinom, zvečer dne 23. decembra 1888 se je Van Gogh vrnil v svojo sobo, kjer so ga napadli glasovi v glavi in  z britvico si je odrezal levo uho (v celoti ali delno, izjave se razlikujejo). To je povzročilo hudo krvavitev. Rano je povil, uho zavil v časopis in paket izročil ženski v bordelu, ki sta ga obiskovala. Van Gogha je naslednje jutro policist našel nezavestnega in ga odpeljal v bolnišnico.  Oskrbel ga je Félix Rey, mladi zdravnik na izobraževanju. Uho je bilo dostavljeno v bolnišnico, vendar ga Rey ni poskušal ponovno pritrditi, saj je minilo preveč časa. Identiteta ženske v bordelu je Gabrielle. Umrla je v Arlesu pri starosti 80 let leta 1952. Njeni potomci še vedno živijo tik pred Arlesom. Gabrielle, v mladosti znana kot “Gaby”, je bila 17-letna čistilka v bordelu in drugih lokalnih ustanovah v času, ko ji je Van Gogh podaril svoje uho.

Van Gogh se dogodka ni spomnil, kar kaže, da je utrpel duševni zlom. Bolnišnična diagnoza je bila “akutna manija z generaliziranim delirijem”, V nekaj dneh je lokalna policija odredila, da ga namestijo v bolnišnično oskrbo. Gauguin je takoj obvestil Thea, ki je 24. decembra predlagal poroko sestri Johanne svojega starega prijatelja Andriesa Bongerja. Theo odhitel na postajo, da bi se vkrcal na nočni vlak za Arles. Prišel je na božični dan in tolažil Vincenta, ki se mu je zdel le na pol pri sebi. Tisti večer se je vrnil v Pariz.

Gauguin je pobegnil iz Arlesa. Z Van Goghom se nista več videla. Še naprej pa sta si dopisovala. Leta 1890 je Gauguin predlagal, da ustanovijo studio v Antwerpnu.

Kljub pesimistični diagnozi si je Van Gogh opomogel in se 7. januarja 1889 vrnil v Rumeno hišo. Mesec je preživel med bolnišnično oskrbo in domom, trpel je zaradi halucinacij in blodenj. Marca je policija zasegla njegovo hišo po peticiji 30. meščanov (vključno z družino Ginoux), ki so ga opisali kot rdečelasega norca. Van Gogh se je vrnil v bolnišnico. Marca ga je dvakrat obiskal Paul Signac. Aprila se je Van Gogh preselil v sobe dr. Reya. Poplave poškodovale slike v njegovem domu. Dva meseca pozneje je zapustil Arles in prostovoljno vstopil ustanovo za duševne bolezni v Saint-Rémy-de-Provence. Zapisal je: “Včasih razpoloženja nepopisne tesnobe, včasih trenutki, ko se zdi, da se tančica časa in usodnost okoliščin za trenutek raztrgata.”

Van Gogh je podaril svoj Portret doktorja Félixa Reya iz leta 1889  dr. Rayu. Zdravniku slika ni bila všeč in jo je uporabil za popravilo kokošnjaka, nato pa podaril. Leta 2016 je bil portret shranjen v Puškinovem muzeju lepih umetnosti in je ocenjen na več kot 50 milijonov dolarjev.

Ustanova za dušelno bolne (Maj 1889 – Maj 1890)

Van Gogh je prišel v Saint-Paul-de-Mausole 8. maja 1889. Saint-Paul, nekdanji samostan v Saint-Rémyju, ki se nahaja manj kot 30 kilometrov (19 milj) od Arlesa, pod vodstvom pomorskega zdravnika Théophile Peyrona. Van Gogh živel v dveh celicah z rešetkastimi oknih. Eno je bila namenjena ateljeju. Klinika in njen vrt sta postala glavna predmeta njegovih slik. Narisal je več študij notranjosti bolnišnice (Vestibule of the Asylum in Saint-Rémy – september 1889) ter njenih vrtov, kot so Lilacs (maj 1889). Za nekatere slike so značilni vrtinci, na primer Starry night – Zvezdna noč. Pod nadzorom so mu dovolili kratke sprehode. V tem času je slikal ciprese in oljke, med drugim Dolina z oračem – viden od zgoraj, Oljke z alpami v ozadju 1889, Ciprese 1889 , Koruzno polje s cipresami (1889), Podeželska cesta in Noč v Provansi (1890). Septembra 1889 je izdelal še dve različici Sobe v Arlesu.

Omejen dostop do življenja je povzročil pomanjkanje predmetov za slikanje. Van Gogh je zato interpretiral slike drugih umetnikov, kot so Millet – Sejalec in opoldanski počitek in variacije svojih prejšnih slik. Van Gogh je bil občudovalec, Gustave Courbeta in Milleta in je v primerjal svoje kopije z interpretacijo Beethovnovih simfonij.

Sliko Zbor zapornikov je naslikal po gravuri Gustave Dore (1832-1883). Tralbaut namiguje, da je obraz ujetnika v središču slike, ki gleda proti gledalcu, sam Van Gogh.

Med februarjem in aprilom 1890 je stanje poslabšalo. Postal je depresiven in se ni mogel prisiliti pisati. Se vedno lahko malo slikal in risal, kasneje pa je Theu napisal, da je naredil nekaj majhnih slik “iz spomina… na sever”. Med temi slikami sta bili dve kmečki ženski, ki kopljeta na zasneženem polju ob sončnem zahodu. To kratko obdobje je bil edini čas, ko je Van Goghova bolezen pomembno vplivala na njegovo delo. Svojo mamo in brata je prosil, naj mu pošljeta risbe in nedokončano delo, ki ga je risal v zgodnjih 1880-ih, da bi lahko delal na novih slikah po svojih starih skicah. Temu obdobju pripada Sorrowing Old Man (“At Eternity’s Gate”), barvna študija, ki jo Hulsker opisuje kot “še en nezmotljiv spomin na davno pretekle čase”. Njegove pozne slike prikazujejo umetnika na vrhuncu svojih sposobnosti, po mnenju umetnostnega kritika Roberta Hughesa , “hrepečečega po jedrnatosti in milosti”.

Po rojstvu svojega nečaka je Van Gogh zapisal: “Takoj sem začel delati sliko zanj, da bi jo obesili v njihovi spalnici, veje belega mandljevega cveta na modrem nebu.”

Vincent Van Gogh - Blossoming almond tree - Reprodukcije slikarjev, ročno naslikane stenske slike, olje na platnu, oljne slike, umetniške slike, moderne slike za na steno, ambientalne slike, abstraktne slike, dekorativne slike
van Gogh – Blossoming almond tree – 1890

Auvers sur Oise (maj–julij 1890)

Maja 1890 je zapustil kliniko v Saint-Rémyju, in odšel z dr. Paulu Gachetu. Gachet homeopat in ljubiteljski slikar. Zdravil je več umetnikov. Van Goghov prvi vtis je bil, da je Gachet “boljši od mene, se mi je zdelo, ali recimo ravno toliko dober.”

V zadnjih tednih v Saint-Rémyju ko so se njegove misli vrnile k » spominom na sever « nekaj od približno 70 olj, naslikanih v toliko dneh v Auvers-sur-Oiseu, spominja na severne prizore. Junija 1890 je naslikal več portretov svojega zdravnika, vključno s Portretom dr. Gacheta in njegovo edino jedkanico. Obstajajo tudi druge slike, ki so nedokončane, vključno s slamnatimi kočami ob hribu.

Julija je Van Gogh zapisal, da se je vživel v “ogromno ravnino proti hribom, brezmejno kot morje, nežno rumeno”. Polja so ga prvič očarala maja, ko je bila pšenica mlada in zelena. Julija je Theu opisal “ogromna polja pšenice pod nemirnim nebom”.

Zapisal je, da predstavljajo njegovo »žalost in skrajno osamljenost« in da vam bodo »platna povedala, česar ne morem povedati z besedami, torej kako zdravo in poživljajoče se mi zdi podeželje«. Pšenično polje z vranami , čeprav ni njegovo zadnje oljno delo, je iz julija 1890 je povezano z “melanholijo in skrajno osamljenostjo”. Hulsker identificira sedem oljnih slik iz Auversa, ki sledijo dokončanju Pšeničnega polja z vranami.

Van Gogh Wheat-Field-with-Crows-Van-Gogh_Reprodukcije znanih slikarjev, moderne stenske slike, umetniške slike za na steno
van Gogh – Wheat Field with Crows Van Gogh – 1890

Zelo verjetno, da je natančna lokacija, kjer je Van Goghova zadnje delo Tree Roots, kakšnih 150 metrov od gostilne Auberge Ravoux, kjer je bival. Na pobočju hriba so rasla drevesna prepletom grčastih korenin. Verjetno je Van Gogh delal na sliki le nekaj ur pred smrtjo.

Smrt

Dne 27. julija 1890, v starosti 37, je Van Gogh najverjetneje ustrelil v prsi s 7 mm Lefaucheux pinfire revolverjem. Prič ni bilo. Umrl je 30 ur po dogodku. Ustrelil naj bi se na žitnem polju, na katerem je slikal, ali pa v lokalnem hlevu.

Krogla se je odbila od rebra in prebila prsi, ne da bi pri tem povzročila očitne poškodbe notranjih organov. Verjetno se je ustavila ob hrbtenici. Sprehodil se je nazaj do Auberge Ravoux, kjer sta ga oskrbela dva zdravnika, a brez kirurga krogle ni bilo mogoče odstraniti. Zdravniki se se trudili, kolikor so lahko, nato pa so ga pustili samega v njegovi sobi, kjer je kadil pipo. Naslednje jutro je Theo prihitel k bratu in ugotovil, da je dobre volje. Toda v nekaj urah je Vincent začel odpovedovati, zaradi okužbe, ki je bila posledica rane. Umrl je v zgodnjih urah 29. julija. Kot pravi Theo, so bile Vincentove zadnje besede: “Žalost bo trajala večno”.

Van Gogha so pokopali 30. julija na občinskem pokopališču Auvers-sur-Oise.

Pištola, s katero se je ustrelil Van Gogh, je bila najdena leta 1965 in je bila 19. junija 2019 na dražbi prodana kot “najbolj znano orožje v zgodovini umetnosti” za 162.500 evrov.

Zanimive povezave

Vir: Wikipedia