Fernando Botero
Fernando Botero (roj. 19. aprila 1932) ni novinec na kolumbijski (in svetovni) umetniški sceni. Nase je opozoril že konec petdesetih, natančneje leta 1958, ko je na razstavi Salón de Artistas Colombianos prejel prvo nagrado. Večino časa preživi in ustvarja v Parizu, v zadnjih treh desetletjih pa je s svojimi slikami, risbami in kiparskimi deli dosegel mednarodno prepoznavnost .
Kiparstvu se je Fernando Botero po prvih poskusih v šestdesetih zares posvetil šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Še naprej pa ostaja tudi slikar, ki najraje ustvarja tihožitja in krajine ter čigar slog pogosto primerjajo s slogom, ki je zaznamoval Picassovo umetnost med umetnikovim bivanjem v Bretanji. Vendar je danes najbolj prepoznavno Boterovo kiparsko delo, za katerega poznavalci pravijo, da je kljub vztrajanju pri figuraliki v svojem bistvu abstraktno. Potez naj namreč ne bi določali zunanji dražljaji, pač pa so arbitrarno izbrane in izraz umetnikove intuicije.
Opus enega najbolj poznanih umetnikov Latinske Amerike seveda določajo predvsem silhuete debelušnih človeških (in živalskih) figur. Latinskoameriška ljudska umetnost se zrcali v njegovi uporabi ploskovitih, živih barv in drznih oblikah – obenem pa se Fernando Botero očitno naslanja tudi na stare mojstre, ki jih je posnemal v mladih letih: portreti buržoazije ter političnih in verskih dostojanstvenikov so po kompoziciji in kontemplativni drži daljni sorodniki kraljevih portretov izpod čopičev Goye ali Velázqueza. Predimenzionirani proporci Boterovih figur v teh primerih najbrž namigujejo tudi na pretirano samozaverovanost in napihnjeni ego njegovih portretirancev. Obenem bi se dalo trditi, da Boterovo delo v marsičem spominja na magični realizem enega njegovih najslavnejših rojakov, Gabriela Garcíe Márqueza: oba z neverjetno domišljijo iz nič kreirata svet, ki je v isti sapi povsem zemeljski in neverjeten.