Leonardo da Vinci – Zadnja večerja

Leonardo da Vinci – Zadnja večerja

Zadnja večerja je poleg Mone Lize najbolj znano Leonardovo delo. Nastala je med letoma 1495 in 1498 na steni refektorija – jedilnice – dominikanskega samostana ob cerkvi Santa Maria delle Grazie v Milanu, kjer je še danes. Meri 460 × 880 cm. Starejši viri jo pogosto datirajo približno v leto 1500. In takoj na začetku ena popravka, ki je ključen za razumevanje njenega stanja: to ni freska.

Trenutek, ki ga slika ujame

Leonardo ni upodobil obhajila, ampak trenutek tik po tem, ko Jezus pove, da ga bo eden izmed dvanajsterice izdal. Vsak apostol se odzove drugače – s kretnjo, obratom telesa, izrazom obraza. Prav to je bilo novo: takšne psihološke reakcije pred njim niso bile naslikane. Apostoli so razdeljeni v štiri skupine po tri, kar prizoru daje ritem, v sredini pa ostaja Kristus sam, miren in uravnotežen.

Zakaj slika propada

Prava freska se slika v moker omet in se z njim zveže. Leonardo je hotel več časa za popravke in odtenke, zato je slikal s tempero in oljem na suh omet. Barvna plast se s steno ni povezala, poleg tega je bila zunanja stena tanka in vlažna. Luščenje se je začelo že kmalu po dokončanju leta 1498 – še za slikarjevega življenja. To je ista drznost, ki je pri Bitki pri Anghiariju pripeljala do tega, da danes tiste stene sploh ni več.

Enaindvajset let restavriranja

Zadnja velika obnova je trajala od leta 1978 do 1999, vodila jo je Pinin Brambilla Barcilon. Refektorij so spremenili v zaprt prostor z nadzorovano klimo. Mesta, ki jih ni bilo mogoče rešiti, so zapolnili z akvarelom v umirjenih tonih, tako da so ločljiva od izvirne barve. Obnova je bila deležna tudi kritik, da je izvirnega Leonarda ostalo malo – tudi to povemo, ker je del zgodbe.

Kopije, ki hranijo, kar je izgubljeno

Ker je izvirnik tako poškodovan, so zgodnje kopije dragocene. Giampietrinova kopija iz okoli leta 1520 v londonski Royal Academy je bila glavno vodilo pri obnovi. Kopijo Andrea Solaria pa hrani muzej Leonarda da Vincija v opatiji Tongerlo v Belgiji: olje na platnu, približno 794 × 418 cm (okoli 33 m²), in na njej so vidne podrobnosti, ki jih na izvirniku ni več.

Naša ročno naslikana reprodukcija

Format je izrazito podolgovat, zato slika deluje na daljši steni – v jedilnici, sejni sobi ali hodniku. Vsako ročno naslikano sliko na platnu naslikamo po naročilu v naši delavnici – nikoli je ne natisnemo. Kot umetniška slika ali stenska slika je Zadnja večerja med najpogosteje naročenimi motivi. Najbolj znano Leonardovo delo ostaja Mona Lisa.

• Motiv: Zadnja večerja, Leonardo da Vinci, 1495–1498
• Tehnika: ročno naslikana slika, olje na platnu, reprodukcija
• Velikosti: 9 dimenzij, od 100 × 50 cm do 400 × 210 cm, po želji z napenjanjem na podokvir
• Zanimivost: izvirnik ni freska – prav zato je barva začela odpadati že za Leonardovega življenja