„V umetnosti kakor v naravi je to, kar smo v skušnjavi imeti za novost, v resnici le bolj ali manj spremenjeno nadaljevanje.“
V zbirki Pierre-Auguste Renoir je 26 motivov, vsak ročno naslikan z oljnimi barvami na platnu. Cene se začnejo od 108 EUR in so odvisne od izbrane velikosti in razmerja stranic.
Vsaka slika nastane po naročilu: slikar jo izdela z roko, potezo za potezo, in nikoli ne gre za tisk. Prav pri Renoirju je to razlika, ki se vidi — njegova oblika ne stoji na risbi, temveč na razmerjih med barvnimi potezami, zato reprodukcija zahteva slikarja, ne tiskalnika.
Renoir je med impresionisti tisti, ki ga je najbolj zanimal človek: ples, kosilo ob reki, otroški portret, kopalke. Njegova poteza je tanka in lazurna, sence pa slika z barvo — modro, vijolično, zeleno — in ne s črnino. Najbolj znani motivi v naši ponudbi so Ples v Moulinu de la Galette, Kosilo veslačev in Claude Monet slika v svojem vrtu pri Argenteuilu.
Če vas zanima, kako je Renoir dejansko delal in kje danes visijo njegova glavna dela, smo pot od porcelanske delavnice do poznih platen v Cagnesu opisali v članku o Renoirju.
Vse reprodukcije so na voljo v več formatih in razmerjih, napete na trden podokvir in pripravljene za obešanje.
Renoirjev opus se najlažje bere kot nekaj ponavljajočih se družin motivov: prizori družabnega življenja, portreti otrok in mladih žensk, kopalke, cvetlična tihožitja in vrtovi ter pokrajine — Sena pri Chatouju, alžirska potovanja in pozneje oljčni nasadi juga. Za izbiro reprodukcije je ta delitev uporabnejša od seznama naslovov, saj plesni prizor nosi prostor drugače kot mirno tihožitje.
Med njegovimi najbolj znanimi deli je Ples v Moulinu de la Galette iz leta 1876, ki ga hrani Musée d’Orsay v Parizu (inv. RF 2739), in kosilo ob Seni iz let 1880-1881, ki je danes v zbirki Phillips Collection v Washingtonu (inv. 1637). Največjo zbirko Renoirjevih slik na svetu je sestavil Albert C. Barnes; Barnes Foundation jih hrani okoli 180.
Pri izbiri velikosti velja preprosto vodilo: figuralni prizor s številnimi osebami potrebuje več stene, da se posamezni obrazi ne izgubijo, medtem ko portret ali tihožitje dobro delujeta tudi v manjšem formatu. Razmerje stranic ohranjamo blizu izvirniku, saj Renoirjeve kompozicije slabo prenašajo obrezovanje.
Renoir je v začetku osemdesetih let odpotoval v Italijo, kjer sta mu Rafael in rimsko stensko slikarstvo pokazala trdnejšo risbo in obliko, ki se v svetlobi ne razblini. Nekaj let je slikal ostreje in hladneje, sam pa je to obdobje imel za slepo ulico; iz njega je odnesel občutek za volumen, ki ga je pozneje spet ogrel z barvo. Zadnja leta je preživel v Cagnes-sur-Meru, kjer je kljub revmatičnim težavam slikal do smrti leta 1919.
Pri naših reprodukcijah Renoirja največ časa vzame zadnja tretjina dela, ko se sence uskladijo z osvetljenimi deli in koža dobi tisto toplo prosojnost, po kateri je slikar prepoznaven. Ročno naslikana slika in tisk pri tem slikarju nista primerljiva: tisk reproducira videz poteze, ne pa njenega nanosa.