Pierre-Auguste Renoir: slikar svetlobe, kože in nedeljskega popoldneva
Med vsemi impresionisti je Pierre-Auguste Renoir tisti, ki je najmanj slikal pokrajino zaradi pokrajine same. Zanimali so ga ljudje — plesalci, čolnarji, otroci, ženske ob oknu — in svetloba, ki pade nanje. Njegove slike so zato ostale priljubljene tudi pri gledalcih, ki jih zgodovina umetnosti sicer ne zanima: pred njimi stojiš kot pred prizorom, ki si ga nekje že doživel. Ta stran povzema Renoirjevo pot od porcelanske delavnice do poznih platen na jugu Francije in razloži, po čem je njegova tehnika prepoznavna — tudi zato, ker ročno naslikana reprodukcija te tehnike zahteva drugačen pristop kot tisk.
Limoges 1841: od porcelana do platna
Renoir se je rodil leta 1841 v Limogesu, mestu, ki je bilo takrat sinonim za porcelan. Družina se je kmalu preselila v Pariz, kjer se je fant kot najstnik zaposlil v porcelanski delavnici in poslikaval posodo. To ni bila zgolj obrtna epizoda. Delo na porcelanu zahteva tanek, hiter nanos barve na gladko, nevpojno podlago — barva se ne sme zgostiti, poteza se ne sme popravljati. Prav ta navada tankega, prosojnega nanosa ostane v Renoirjevem slikarstvu do konca in loči njegova platna od gostih, gnetenih površin marsikaterega sodobnika.
Gleyrov atelje in poletje ob Seni
V šestdesetih letih 19. stoletja se je Renoir vpisal v atelje Charlesa Gleyra, kjer je spoznal Clauda Moneta, Alfreda Sisleyja in Frédérica Bazilla. Odločilno je bilo poletje ob reki: Renoir in Monet sta slikala drug ob drugem v kopališču La Grenouillère na Seni in poskušala ujeti vodo kot sestavljanko odsevov namesto kot enotno ploskev. Iz teh majhnih, hitro naslikanih platen je zrasel impresionizem — ne kot program, ampak kot praktična rešitev problema, kako naslikati nekaj, kar se ves čas premika.
1874: prva razstava in ime, ki je bilo mišljeno kot žalitev
Leta 1874 je skupina slikarjev, ki je bila naveličana čakanja na uradni Salon, priredila lastno razstavo. Kritika je bila posmehljiva in iz nje je prišlo ime, ki so ga umetniki nato prevzeli. Renoir je na teh razstavah sodeloval, a se je od skupine tudi večkrat oddaljil: uradnega priznanja in naročil za portrete si je želel bolj odkrito kot marsikateri kolega, kar mu je prineslo očitke o popustljivosti in hkrati omogočilo, da je preživel.
Bal du Moulin de la Galette: pariška nedelja
Leta 1876 je nastalo eno najbolj znanih platen francoskega 19. stoletja: prizor nedeljskega plesa na Montmartru, danes v pariškem Musée d’Orsay (inv. RF 2739). Renoir ga je slikal na kraju samem, pod drevesi, kjer sonce skozi listje pada na obraze in obleke v nepravilnih, gibljivih lisah. Namesto da bi te lise zgladil, jih je pustil kot barvne madeže — modrikaste in vijoličaste v senci, tople na svetlobi. Prav zaradi tega slika deluje, kot da se množica premika. Reprodukcijo tega dela najdete med našimi ponudbami kot Ples v Moulinu de la Galette.
Kosilo veslačev in konec brezskrbnosti
Med letoma 1880 in 1881 je Renoir naslikal Kosilo veslačev, danes v zbirki The Phillips Collection v Washingtonu (inv. 1637). Platno meri 130,2 × 175,6 cm. Na terasi restavracije ob Seni sedi družba prijateljev, modelov in mecenov — v prizoru, ki je hkrati skupinski portret in tihožitje s steklom, sadjem in belim prtom. Slika je vrhunec Renoirjevega impresionističnega obdobja in obenem njegov zadnji veliki prizor te vrste. Kot oljna slika na platnu je tudi eden zahtevnejših motivov za reprodukcijo, ker mora slikar obvladati vse obraze in pri tem ohraniti lahkotnost celote: Kosilo veslačev.
Italija in »suho obdobje«
V začetku osemdesetih let je Renoir odpotoval v Italijo. Rafaelove freske in rimske stenske slike so mu pokazale nekaj, česar impresionizem ni imel: trdno, jasno risbo in obliko, ki se ne razpusti v svetlobi. Po vrnitvi je za nekaj let spremenil slog — obrisi so postali ostri, površine hladnejše, kompozicije bolj načrtovane. Sam s tem obdobjem ni bil zadovoljen, a brez njega poznega Renoirja ni: iz njega je prinesel občutek za volumen, ki ga je nato spet ogrel z barvo.
Cagnes-sur-Mer: pozna leta
Zadnja leta je Renoir preživel na jugu Francije, v Cagnes-sur-Mer, kjer je umrl leta 1919. Roke mu je vse bolj hromil revmatizem, zato je slikal počasneje in z drugačnim prijemom čopiča, a ni prenehal. Pozna platna so mehkejša, bolj rdečkasta in polnejša, s telesi, ki se zdijo skoraj staljena s pokrajino okoli sebe. Prav ta dela so bila dolgo najmanj cenjena in so danes med najpogosteje razstavljenimi.
Durand-Ruel in pot Renoirjevih slik v Ameriko
Renoirjev najpomembnejši zaveznik ni bil kritik, ampak trgovec. Paul Durand-Ruel je impresioniste kupoval takrat, ko jih pariški Salon še ni hotel, in jih je pogosto odkupoval v večjih sklopih, kar je slikarjem omogočilo, da so sploh preživeli. Aprila 1886 je v New Yorku pripravil razstavo z naslovom Works in Oil and Pastel by the Impressionists of Paris — 289 del iz lastne zaloge — in s tem odprl ameriški trg, ki je bil do te umetnosti bistveno bolj radoveden od francoskega. Posledice so vidne še danes: velik del Renoirjevega opusa ni v Franciji, ampak v ameriških zbirkah. Največjo zbirko njegovih del na svetu je sestavil Albert C. Barnes — Barnes Foundation v Filadelfiji hrani okoli 180 Renoirjevih slik, viri navajajo med 179 in 181. Kdor si predstavlja, da je Renoir predvsem francoski muzejski slikar, si ga predstavlja narobe; njegov trg je bil ameriški, in to že za časa njegovega življenja.
Motivi, ki se pri Renoirju vračajo
Renoirjev opus se da brati kot nekaj ponavljajočih se družin motivov. Prvo so prizori družabnega življenja: ples, kosilo, terasa ob reki, gledališka loža. Drugo so portreti — pogosto otroci in mlade ženske, brez uradne poze in brez patetike; prav ti so mu prinašali naročila, ki so plačevala vse ostalo slikanje. Tretje so kopalke, tema, ki ga je spremljala od zgodnjih let do zadnjih platen in v kateri je najbolj odkrito nadaljeval tradicijo starih mojstrov. Četrto so cvetlična tihožitja in vrtovi, ki so mu služili tudi kot vaja v barvi, brez pritiska naročnika. Peto so pokrajine — Sena pri Chatouju, dve potovanji v Alžirijo v letih 1881 in 1882, pozneje oljčni nasadi na jugu Francije. Za izbiro reprodukcije je ta delitev bolj uporabna od seznama naslovov: stenska slika s plesnim prizorom nosi prostor drugače kot mirno cvetlično tihožitje, in obe sta pri Renoirju enako značilni.
Kako je Renoir dejansko slikal
Renoirjeva tehnika je tanka, ne debela. Barvo je nanašal v prosojnih, med seboj prepletenih plasteh, pogosto mokro na mokro, tako da se robovi barvnih ploskev zlijejo in obrisa skoraj ni. Sence je slikal barvno — modro, vijolično, zeleno — in ne s črno. Rezultat je površina, ki od blizu razpade v posamezne poteze, z dveh metrov pa se sestavi v kožo, tkanino in listje. Za slikarja, ki dela olje na platnu po Renoirju, je najtežje prav to razmerje: poteza mora ostati vidna, celota pa mehka.
Prav zaradi tega je Renoir eden zahtevnejših slikarjev za reprodukcijo. Pri motivu z močnim obrisom lahko slikar napako popravi z risbo; pri Renoirju risbe, ki bi držala celoto skupaj, ni — obraz, tkanina in listje nastanejo izključno iz razmerij med barvnimi potezami. Če so poteze preveč zlite, slika postane medla; če so pretrde, prizor razpade na posamezne madeže. Zato pri naših reprodukcijah Renoirja največ časa vzame prav zadnja tretjina dela, ko se sence uskladijo z osvetljenimi deli in koža dobi tisto toplo prosojnost, po kateri je slikar prepoznaven. To je tudi razlog, da ročno naslikana slika in tisk pri tem slikarju nista primerljiva: tisk reproducira videz poteze, ne pa njenega nanosa.
Ročno naslikane Renoirjeve reprodukcije
V naši ponudbi je Renoir zastopan z izborom njegovih najbolj znanih motivov, vse pa nastanejo kot umetniška reprodukcija na platnu — slikar jih naslika ročno z oljnimi barvami, po naročilu in v velikosti, ki jo izberete. Nikoli ne gre za tisk. Celoten izbor si lahko ogledate na strani Pierre A. Renoir, posamezni motivi pa so na voljo v več razmerjih in velikostih.
Pogosta vprašanja o Pierru-Augustu Renoirju
Kje so danes Renoirjeve najbolj znane slike?
Razpršene so po zbirkah na obeh straneh Atlantika. V pariškem Musée d’Orsay je Bal du Moulin de la Galette (inv. RF 2739), Kosilo veslačev pa hrani The Phillips Collection v Washingtonu (inv. 1637). Največ Renoirjevih platen na enem mestu ima Barnes Foundation v Filadelfiji.
Je Renoir slikal s pointilizmom?
Ne. Pointilizem je metoda Georgesa Seurata in Paula Signaca, ki barvo nanašata v ločenih pikah. Renoir slika s tankimi, prepletenimi potezami, ki se med seboj zlivajo — nasproten postopek.
Je Renoir uporabljal slikarsko lopatico in debele nanose?
Ne. Debel, plastičen nanos z lopatico je značilen za druge slikarje. Renoirjeva površina je tanka in prosojna, kar je verjetno povezano tudi z njegovim zgodnjim delom na porcelanu.
Kdaj je nastalo Kosilo veslačev?
Med letoma 1880 in 1881. Zbirka Phillips delo datira v to razpetino let, zato ga tudi mi navajamo kot 1880–1881 in ne z eno samo letnico.
Zakaj se je Renoirjev slog po letu 1881 spremenil?
Po potovanju v Italijo, kjer je videl Rafaela in rimske stenske slike, je za nekaj let prevzel ostrejšo risbo in jasnejšo obliko. Sam je to obdobje ocenjeval kritično, a mu je dalo občutek za volumen, ki ga je pozneje združil z mehkejšo barvo.
Kako nastane ročno naslikana reprodukcija Renoirjeve slike?
Slikar delo naslika z oljnimi barvami na platno, po izbrani velikosti in razmerju, z upoštevanjem izvirne tehnike — tankih, prepletenih plasti in barvnih senc. Ker gre za ročno delo, je vsaka reprodukcija nekoliko svoja; to je razlika med sliko in tiskom.