Claude Monet

Claude Monet je slikal predvsem »en plein air« (tj. zunaj, na plažah Normandije in ob bregovih Sene). S svojim lahkotnim življenjskim stilom je znal zadeti barve ter prikazati igro senc in svetlobe, ki se je spreminjala, medtem ko je on slikal. Barve so bila njegova največja obsesija, veselje in obup. Isto sliko je bil zmožen slikati ob isti uri in samo ob določenih vremenskih pogojih tako, da bi bilo nadaljevanje dela čim bolj podobno začetku, saj se v drugačnih pogojih okolja tudi barve spreminjajo. Iskal je nove načine slikanja, njegove poteze pa so kratke in sproščene.

Claude Monet je leta 1871 v Londonu obiskal razstavo slik Williama Turnerja. Temačni barvni toni Angleža so ga močno presenetili. Začel je slikati serijo slik s podobnimi motivi, a ob drugačnih delih dneva.

V prvih letih 20. stoletja se je posvečal zlasti simbolom Londona (Parlament, Waterloo Bridge in Charing Cross Bridge v megli). Slikal je tudi nimfe na svojem vrtu, ker pa je za slikanje potreboval več prostora, je slikal na vedno večja platna, tako da je tudi gledalec pridobil večji zorni kot.

Claude Monet se proti koncu življenja ni približal abstrakciji (le) zaradi zavestnega iskanja drugačnega sloga, ampak je imel sivo mreno – svoje slavne lilije je zares videl tako zamegljeno. Po drugi strani pa je res, da po operaciji Monet svojega »novega« sloga ni opustil – zato dela njegovega opusa ne moremo preprosto pripisati bolezni. Diagnozo so mu postavili leta 1912, na operacijo pa je šel šele 1923.