Edvard Munch – Oko v oko

Oko v oko

Oko v oko Edvarda Muncha je oljna slika na platnu iz leta 1899, ki jo pod inventarno številko MM.M.00502 hrani Munchov muzej (Munchmuseet) v Oslu. Izvirnik meri 110 x 136 cm. Prizor je preprost in tih: moški in ženska stojita drug proti drugemu na travniku, med njima pa se dviga deblo drevesa.

Ženska na levi je obrnjena proti desni. Lasje so dolgi, gosti in rdeče oranžni ter ji padajo čez ramena in hrbet skoraj do spodnjega roba platna. Obraz je majhen, bled in nekoliko privzdignjen, ustnice so drobne, oči pa temni, komaj izdelani lisi. Obleka je temna, skoraj črno modra, po njej pa so razporejeni bledi ovalni madeži, ki spominjajo na cvetne liste ali na kaplje.

Moški na desni je obrnjen proti levi. Lasje so gosti, temno modri in počesani nazaj, obraz pa je bled in rumenkasto zelenkast, kot da vanj ne prihaja kri. Nos in brada sta ostro zarisana, oko je temno in mirno. Nosi temen suknjič z visokim belim ovratnikom, ki je edina res svetla ploskev v tem delu platna. Njegova ramena se stapljajo s temo za njim.

Med njima raste drevo. Deblo je rožnato rjavo z bledimi in rdečkastimi progami, na sredini pa ima okroglo rumeno zeleno grčo, ki stoji natanko med obema obrazoma. Zgoraj se deblo razcepi in preide v temno modro zelene veje z drobnim listjem, ki pokrivajo zgornji rob prizora.

Ozadje je razdeljeno na tri pasove. Spodaj in v sredini je temno zelen travnik brez podrobnosti, ki se dviga proti obzorju. Zgoraj levo stoji rdeča hiša s temno streho in štirimi svetlimi okni, majhna in odmaknjena. Nad njo je pas modro zelenega neba. Desno ob robu rasteta dva rdeča cveta na tankih steblih, edina poudarka čiste barve v prizoru. Spodaj desno je slikarjev podpis.

Nanos je tanek in gladko zlit, brez debelih nasutij. Barva je ponekod razvlečena tako redko, da se skozi njo vidi tkanje platna, drugod pa je zložena v mehke, enakomerne ploskve. Prehodi med travnikom in postavama so brez ostrih robov, tako da se figuri zdita vraščeni v pokrajino in ne postavljeni pred njo. Barvna lestvica je zaprta in hladna: temno zelena, modra in črna se odpirajo le v laseh, v ovratniku in v dveh rdečih cvetovih.

Zgradba prizora je natanko simetrična in prav to je njegov pomen. Obraza sta postavljena v isti višini, drevo pa stoji med njima kot navpična pregrada, ki ju ločuje, čeprav naslov obljublja srečanje. Nobeden od njiju ne gleda drugega naravnost; pogleda se križata nekje pred deblom in se ne ujameta. Hiša zgoraj levo je edina stvar, ki kaže na svet zunaj tega para.

Prizor deluje močneje prav zaradi tega, kar je izpuščeno. Ni gest, ni dotika, ni pripovedi, ki bi razložila, kdo sta in kaj se je zgodilo. Munch je vse to odstranil in pustil samo držo, barvo in razdaljo, tako da mora gledalec sam presoditi, ali gre za začetek ali za konec.

Naša izvedba je ročno naslikana z oljnimi barvami na platnu, potezo za potezo, in nikoli ni tiskana. Ker vsako platno nastane posebej za naročilo, se dve nikoli ne ujemata do potankosti; drobne razlike v nanosu so znak človeške roke in ne napaka. Reprodukcija znanih slikarjev je pri tem motivu zahtevna v obrazih, saj sta majhna in bleda, njuna teža pa je odvisna od nekaj potez; če se izdelata preveč, prizor postane portret in izgubi tišino.

Format je pokončen, prizor pa temen in miren, zato slika potrebuje mirno steno in dovolj svetlobe, da se rdeči lasje in beli ovratnik sploh odprejo. Dobro deluje v spalnici, v delovni sobi ali v hodniku, manj pa v prostoru z močnimi barvami na stenah. Podlaga naj bo svetla in nevtralna, saj temna stena zeleno ozadje pogoltne. Obesite jo v višini oči, svetloba pa naj bo topla in enakomerna.

Na voljo je deset velikosti od 40 x 50 cm do 205 x 249 cm, poleg tega pa tudi mera po meri; vsako platno lahko naročite z okvirjem ali brez njega. Več slikarjevih del najdete v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in delu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.