Edvard Munch (1863-1944) je bil norveški slikar in grafik, ki je namesto prizorov slikal notranja stanja: ljubezen, tesnobo, bolezen in smrt. Najbolj ga poznamo po Kriku, eni najbolj prepoznavnih podob 20. stoletja, njegov vpliv pa sega daleč čez to eno platno – velja za enega očetov ekspresionizma in za slikarja, ki je moderni umetnosti pokazal, da lahko barva in linija nosita čustvo.
Rodil se je 12. decembra 1863 v Løtnu na Norveškem in odraščal v Kristianiji, današnjem Oslu. Mati mu je umrla za tuberkulozo, ko je imel pet let, sestra Sophie pa devet let pozneje; obe smrti se v njegovem delu vračata desetletja. Slikarstva se je učil na Kraljevi risarski šoli v Kristianiji, od konca osemdesetih let pa je delal izmenično v Parizu, Berlinu in na Norveškem. Leta 1916 je kupil posestvo Ekely nad Oslom in tam preživel zadnjih osemindvajset let; umrl je 23. januarja 1944.
V slovenščini se njegov priimek pogosto zapisuje tudi kot Munk, zato boste na spletu naleteli na zapise, kot je Krik Edvarda Munka; gre za isto ime in istega slikarja.
Edvard Munch – 10 zanimivosti
- Krika ni naslikal enkrat, ampak štirikrat, in v štirih različnih tehnikah – dve različici sta slikani, dve sta pastela.
- Prizor je Munch zapisal v dnevniku: ni kričal sam, ampak je zaslišal krik, ki je šel skozi naravo. Postava na sliki si zato zatiska ušesa.
- Njegova razstava v Berlinu leta 1892 je bila po slabem tednu zaprta po glasovanju v društvu berlinskih umetnikov – dogodek, ki je odmeval po vsej nemški umetnostni sceni.
- Platna je pogosto slikal na neprepojeno ali le tanko pripravljeno platno, tako da se skozi barvo vidi tkanina.
- Nekatera platna je namenoma puščal zunaj na dežju, snegu in soncu. Sam je temu rekel konjska kura.
- Motivov ni ponavljal kot kopije, ampak jih je vsakič znova predelal – druga različica je pri njem novo delo, ne posnetek prve.
- Bil je tudi eden najpomembnejših grafikov svojega časa; lesorez, litografija in jedkanica so pri njem enakovredni slikarstvu.
- Med letoma 1909 in 1916 je naslikal velike stenske slike za slavnostno dvorano univerze v Oslu.
- Mestu Oslo je zapustil približno 1.100 slik, 4.500 risb in akvarelov ter 18.000 grafičnih listov – temelj Munchovega muzeja.
- Krik je bil dvakrat ukraden, leta 1994 in leta 2004, in obakrat najden.
Krik: štiri različice, ne ena
Najpogostejša napaka o Kriku je, da gre za eno sliko. Munch je motiv izpeljal štirikrat med letoma 1893 in 1910, v dveh slikanih in dveh pastelnih različicah. Najbolj znana je slikana različica iz leta 1893, izvedena s tempero in oljnimi kredami na lepenki, ki jo hrani Nacionalni muzej v Oslu pod inventarno številko NG.M.00939. Iz istega leta je različica v kredi oziroma pastelu, iz leta 1895 pastel, ki je v zasebni lasti in je bil leta 2012 prodan na dražbi pri Sotheby’s, iz leta 1910 pa tempera, ki jo hrani Munchov muzej.
Poleg tega je Munch leta 1895 izdelal še litografijo istega motiva. Prav grafika je poskrbela, da se je podoba razširila po Evropi hitreje, kot bi se lahko katera koli posamezna slika. Več o zgodbi in pomenu tega motiva smo zapisali v zapisu o Kriku.
Kako je Munch slikal: material, nanos in konjska kura
O Munchu se največ piše kot o slikarju čustev, veliko manj pa o tem, kako je te slike dejansko naredil – čeprav je prav to tisto, kar loči njegovo platno od reprodukcije v tisku. Munch je pogosto slikal na neprepojeno ali le tanko pripravljeno platno. Barvo je nanašal tanko in hitro, v dolgih potezah, in je ni gladil; ponekod je podlago pustil povsem odkrito, tako da tkanina platna sodeluje v prizoru namesto da bi izginila pod nanosom.
Za Krik iz leta 1893 ni uporabil olja na platnu, ampak tempero in oljne krede na lepenki. Lepenka je vpojna in matirana, barva se na njej obnaša drugače kot na platnu, krede pa puščajo suho, drobljivo sled. Zato izvirnik ni gladek in lakiran, ampak zrnat in mestoma skoraj risarski – podrobnost, ki je na zaslonu ni videti, na platnu pa odloča o vsem.
Najbolj nenavaden del njegove prakse je bilo namerno izpostavljanje platen vremenu. Munch je slike puščal zunaj, na dežju, snegu in soncu, včasih tedne; sam je to imenoval konjska kura, po postopku, s katerim so utrjevali konje. Nekateri sodobniki so v tem videli malomarnost, sam pa je trdil, da slika tako dobi pravo površino. Posledice so vidne še danes: nekatera platna imajo obrabljene, prašne in razpokane predele, ki niso poškodba v običajnem pomenu, ampak del tega, kako je delo nastalo. Muzejski konservatorji jih zato ohranjajo, ne popravljajo.
Zadnja poteza njegove metode je ponavljanje. Munch je iste motive slikal znova in znova, tudi po dvajsetih letih, in vsakič drugače – z drugimi barvami, drugim formatom, drugačno napetostjo. Teh različic ni imel za kopije, temveč za nadaljevanja iste misli. Prav zato ima ročno naslikana reprodukcija pri njem drugačen pomen kot pri slikarju, ki je motiv naslikal enkrat: tudi Munch sam je isti prizor izpeljal večkrat, vsakič na novo.
Friz življenja
Munch svojih glavnih del ni razumel kot posameznih slik, ampak kot dele enega cikla, ki ga je imenoval Friz življenja. Cikel govori o ljubezni, tesnobi in smrti; slike v njem si odgovarjajo, motivi se selijo z enega platna na drugo, isti obrisi obale in isti večerni pas neba se vračajo v več delih. Sem sodijo Madona, Pepel, Ples življenja in Krik. Kadar so razstavljene skupaj, se berejo drugače kot posamič – to je bil tudi Munchov namen. Cikla ni nikoli dokončno zaključil: dela je dodajal, umikal in prerazporejal, zato Friz življenja ni fiksen seznam, ampak način, kako je Munch svoje slike mislil skupaj.
Najbolj znana Munchova dela
Poleg Krika so med njegovimi najbolj znanimi deli Madona, Tesnoba, Pepel in pozne krajine, kot je Zimska noč. Med pozne vrhunce sodijo tudi avtoportreti, denimo Avtoportret ob oknu, na katerem se je slikal brez olepševanja. Vse motive najdete med ročno naslikanimi reprodukcijami Munchovih del.
Slog: ekspresionizem pred ekspresionizmom
Munch je slikal notranja stanja, ne prizorov: valovite linije, žareče nebo in figure, ujete med pokrajino in čustvo. Generacijo pred nemškimi ekspresionisti je pokazal, da barva in linija lahko nosita strah, ljubezen in žalost. Krik je tudi na našem seznamu najslavnejših slik.
Pogosta vprašanja o Edvardu Munchu
Koliko različic Krika obstaja in kje so?
Štiri. Slikana različica iz leta 1893, izvedena s tempero in oljnimi kredami na lepenki, je v Nacionalnem muzeju v Oslu (NG.M.00939). Različica v kredi oziroma pastelu iz leta 1893 in tempera iz leta 1910 sta v Munchovem muzeju v Oslu. Pastel iz leta 1895 je v zasebni lasti; leta 2012 je bil prodan na dražbi pri Sotheby’s. Poleg teh štirih je Munch leta 1895 izdelal še litografijo istega motiva.
S čim je Munch slikal?
Pretežno z oljem na platnu, pogosto na neprepojeno ali le tanko pripravljeno platno in v tankem, hitrem nanosu, skozi katerega se vidi tkanina. Uporabljal pa je tudi tempero, oljne krede in lepenko – Krik iz leta 1893 je narejen s tempero in oljnimi kredami na lepenki, ne z oljem na platnu. Bil je tudi izkušen grafik: delal je lesoreze, litografije in jedkanice.
Ali postava na Kriku kriči?
Ne. Po Munchovem lastnem dnevniškem zapisu je slikar med sprehodom obstal in začutil, kako skozi naravo gre neskončen krik; postava na sliki si zato zatiska ušesa pred krikom, ki prihaja od zunaj. Naslov se nanaša na krik narave, ne na krik te figure – podrobnost, ki jo večina reprodukcij in parodij obrne narobe.
Kaj je Friz življenja?
Friz življenja je cikel slik o ljubezni, tesnobi in smrti, ki ga je Munch gradil od začetka devetdesetih let 19. stoletja naprej in ga večkrat razstavil kot celoto. Vanj sodijo Krik, Madona, Pepel in Ples življenja. Slike si v ciklu odgovarjajo, zato jih je Munch želel videti obešene skupaj in ne kot ločena dela.
Zakaj je iste motive slikal večkrat?
Ker jih ni razumel kot dokončane. Munch se je k istemu motivu vračal tudi po dvajsetih letih in ga vsakič izpeljal drugače – v drugem formatu, z drugo barvno lestvico, z drugačnim nanosom. Poznejše različice zato niso kopije prve, ampak samostojna dela, ki nadaljujejo isto misel. Isto velja za Krik, ki obstaja v štirih različicah.
Kje danes visijo Munchovi izvirniki?
Največ jih je v Oslu. Munchov muzej hrani daleč največjo zbirko – slikar je mestu Oslo zapustil približno 1.100 slik, 4.500 risb in akvarelov ter 18.000 grafičnih listov. Nacionalni muzej v Oslu hrani najbolj znano slikano različico Krika in Madono. Posamezna dela so tudi zunaj Norveške, na primer v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku in v muzeju Sprengel v Hannovru.
Reprodukcije Munchovih del pri nas v celoti ročno naslikamo z oljnimi barvami na platno; ne gre za tisk. Vsako platno nastane po naročilu in v meri, ki jo izberete sami. Motive najdete med slikami Edvarda Muncha.