Edvard Munch – Vampir

Vampir

Vampir Edvarda Muncha je oljna slika na platnu iz leta 1893, ki jo pod inventarno številko MM.M.00679 hrani Munchov muzej (Munchmuseet) v Oslu. Izvirnik meri 109 x 91 cm in je ležečega formata. Prizor kaže objem dveh postav: ženska z ognjeno rdečimi lasmi se sklanja nad moškega, ki ima glavo sklonjeno v njeno naročje.

Postavi zapolnjujeta skoraj celotno platno in sta videni od blizu. Ženski lasje so najmočnejši element slike: naslikani so v dolgih oranžno rdečih potezah, ki padajo čez moški hrbet in ramena, nekatere pa se spuščajo navzdol kot tanke niti. Njen obraz je potopljen v njegov tilnik, tako da sta vidna le čelo in lice, oboje bledo, oko pa je zaprto. Njene roke so naslikane v bledo rožnati polti; ena prečka ospredje vodoravno in se konča z dlanjo na desni strani. Njena postava je svetla, njegova temna, in prav ta kontrast nosi celotno kompozicijo. Med njima ni praznine; telesi se dotikata po vsej dolžini.

Moški je sklonjen naprej in ostaja temna gmota: njegova obleka in lasje so skoraj črni, s primesmi modre in zelene, obraza pa sploh ne vidimo. Med njima se svetlika lisa bledo modrikasto bele barve. Ozadje je globoko modro in modrovijoličasto; na levi strani se čez celotno višino vije velik sivo rjav in olivni lok, podoben ukrivljeni senci. V zgornjem desnem kotu se pojavijo toplejši rdeče rjavi in temno modri madeži. Ozadje ne daje opore: ni ne sobe ne krajine. Format je ležeč in le malo širši od kvadrata, rdeča pa je edina nasičena barva na platnu.

Naslov ni Munchov. Slikar je delo imenoval Ljubezen in bolečina; ime Vampir mu je pripel pisatelj Stanislaw Przybyszewski, in prav to ime se je prijelo. To ni razlaga umetnostnih zgodovinarjev, temveč zabeležena zgodovina naslova, ki jo je vredno poznati: na platnu namreč ni ne ugriza ne krvi, ampak objem, in vse ostalo prinese naslov. Motiv obstaja v več naslikanih izvedbah; naša reprodukcija povzema tisto z merami 109 x 91 cm iz Munchovega muzeja. Datacija ni povsem ustaljena: naša specifikacija navaja leto 1893, muzejski zapis pa delo umešča v sredino devetdesetih let.

Barva je nanesena tekoče in v dolgih potezah. Lasje so narejeni z eno samo potezo na pramen, položeno čez že temno podlago, tako da rdeča ostane svetla in se ne zmeša s podslikavo. Robovi postav so mehki in se ponekod raztopijo v ozadje; obrisne risbe ni. Prav zato se pri gledanju od blizu obe telesi razpustita v barvne ploskve.

Naša različica je ročno naslikana z oljnimi barvami na platno, potezo za potezo, in nikoli ni tiskana. Ker vsako platno nastane posebej za naročilo, se dve nikoli ne ujemata do potankosti; drobne razlike v nanosu so znak človeške roke in ne napaka. Kot umetniška slika zahteva ta motiv največ natančnosti prav pri laseh, saj je od njih odvisen ves učinek.

Slika je temna in intimna, zato ne sodi na veliko, močno osvetljeno steno. Najbolje deluje v manjšem prostoru: v spalnici, delovni sobi ali na koncu kratkega hodnika, kjer gledalec pride blizu. Ustreza ji topla in nekoliko temnejša stena, na primer globoko siva, opečno rjava ali temno zelena, ob kateri rdeči lasje zasvetijo; na beli steni se temna masa telesa splošči. Svetloba naj bo topla in usmerjena, ne razpršena.

Na voljo je deset velikosti in tudi mera po meri, vsako platno pa lahko naročite z okvirjem ali brez njega. Več slikarjevih del najdete v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in delu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.