Edvard Munch – Bolni otrok

Bolni otrok

Bolni otrok Edvarda Muncha je oljna slika na platnu iz let 1885-1886, ki jo pod inventarno številko NG.M.00839 hrani Nacionalni muzej (Nasjonalmuseet) v Oslu. Izvirnik meri 118,5 x 120 cm in je skoraj kvadraten. Prizor je bolniška postelja: bledo, rdečelaso dekle je naslonjeno na veliko belo blazino in gleda vstran.

Deklico vidimo v profilu; obraz je izpit in svetel, lasje pa rdeči in razpuščeni po blazini. Gleda proti temni zavesi, ki visi ob njeni strani in teče čez vso višino platna. Ob postelji sedi ženska v črnem s sklonjeno glavo in drži deklico za roko; njuni sklenjeni roki sta natanko na sredini platna in sta tudi pomenska sredina prizora. Levo stoji na majhni mizici steklenica in kozarec. Ozadje je nedoločeno in temno, brez sten in brez oken; prostor se ne meri, ampak se le sluti. Vse odvečno je odstranjeno: ni pohištva, ni okna, ni pogleda ven. Ostaneta le postelja in dve postavi, in prav zaradi te praznine prizor deluje bližje, kakor bi bil, če bi bila soba naslikana.

Motiv izhaja iz smrti slikarjeve starejše sestre Johanne Sophie, ki je leta 1877 pri petnajstih letih umrla za tuberkulozo. Munch, ki je kot otrok sam skoraj umrl za isto boleznijo, se je k prizoru vračal več kot štirideset let in ga naslikal v šestih različicah; ta je prva med njimi. Sklonjene ženske ni nikoli poimenoval, umetnostna zgodovina pa domneva, da je to njegova teta Karen; tudi to je razlaga in ne slikarjev zapis. Deklica gleda stran od ženske, ženska pa gleda navzdol; pogleda se ne srečata, in prav to je jedro prizora. Munch je bil ob nastanku slike star komaj dvaindvajset let, kar delu daje dodatno težo: to ni pogled nazaj iz varne razdalje, ampak zapis nekoga, ki je bil zraven.

Prav v tehniki je delo tedaj veljalo za škandalozno. Munch je barvo nanašal, jo strgal in znova nanašal, tako da je površina razdrapana in mestoma skoraj poškodovana; sledovi strganja so vidni po vsem platnu. Barva je tanka in siva, z rdečimi lasmi in belino blazine kot edinima svetlima poudarkoma. Slika ni dokončana v takratnem pomenu besede, in prav to je bil njen namen. Munch je pozneje zapisal, da je hotel naslikati spomin in ne prizora, in razdrapana površina je prav to: podoba, ki se med gledanjem razpada in znova sestavlja.

Našo sliko slikar ročno naslika z oljem na platno, potezo za potezo s čopičem, po naročilu in nikoli s tiskom. Ker je vsako platno izdelano posebej, se toni in potege med izvedbami rahlo razlikujejo; te majhne razlike so znamenje roke in ne napaka. Najtežji del je tu obraz, ki mora ostati bled in prosojen, ne da bi postal prazen. Kot umetniška reprodukcija zahteva ta motiv predvsem zadržanost: vsak dodan detajl mu vzame moč.

Format je skoraj kvadraten, prizor pa tih in resen, zato slika potrebuje mirno steno in nekaj razdalje: dnevno sobo, delovni prostor ali galerijski hodnik. Najbolje ji služi svetla nevtralna stena; ob močni barvi sivina prizora izgubi svojo napetost. Obesite jo v višini oči ob mehki, enakomerni svetlobi. Kot stensko dekoracijo je ne postavljajte med glasne motive; delo prenese in celo zahteva samostojno mesto.

Na voljo je deset velikosti in mera po želji, vsako platno pa je mogoče naročiti z okvirjem ali brez njega. Okvir izberete v naši 3D aplikaciji, kjer na tem motivu preizkusite letve in barve; preprosta temna ali naravna letev tu deluje bolje kakor okrašena. Več slikarja je v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in slikarstvu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.