Opis
Portret Antonyja Valabrègua – platno, ki ga je dražba spravila v muzej
Moški sedi tik pred sivozeleno steno, naslikano s širokimi, vidnimi potezami. Ima temne lase in gosto rdečkasto rjavo brado, na sebi črn suknjič, siv telovnik s tremi vidnimi gumbi, bel pokončen ovratnik in ohlapno zavezan črn metuljček. Nič drugega ni v sliki: ne pohištva, ne knjige, ne mize. Ročno naslikana slika na platnu povzema to zgodnje Cézannovo delo iz let 1869 in 1870, ki v izvirniku meri 60 × 50,2 centimetra in ga hrani J. Paul Getty Museum v Los Angelesu pod inventarno številko 85.PA.45.
Dražba, ki je sliko prestavila iz zasebnih rok v javne
Celo stoletje je to platno prehajalo med zasebnimi lastniki in ga je bilo mogoče videti le, kadar ga je kdo posodil na razstavo. To se je končalo 22. oktobra 1982, ko je bilo pri Sotheby’s v New Yorku prodano kot številka 21 na dražbi zbirke Andréja Meyerja. Kupila ga je Galerie Beyeler v Baslu, leta 1985 pa ga je odkupil Getty. Od takrat visi v muzeju, ki je odprt vsem – prav to je trenutek, ko je slika nehala biti nekaj, kar se posoja, in postala nekaj, kar se obišče.
Kdo je bil Antony Valabrègue
Antony Valabrègue (1844–1900) je bil francoski pesnik in kritik, rojen v Aixu – v istem mestu kot Cézanne, Émile Zola in Baptistin Baille. Šolal se je v Parizu in se tam od srede šestdesetih let devetnajstega stoletja tudi ustalil. V Parizu je pripadal krogu Provansalcev, ki so se zbirali okoli Zolaja in Cézanna, in prav iz tega prijateljstva izhaja tudi ta portret: slikar ni slikal naročnika, ampak znanca iz domačega mesta.
Ime, o katerem je zapis nekoč dvomil
Katalog raisonné za to platno navaja sedem drugih naslovov, pod katerimi se je pojavljalo, in dva od njih sta pomenljiva. Eden se glasi preprosto Portrait d’homme, torej Portret moškega, brez imena. Drugi je Portrait présumé d’Antony Valabrègue – domnevni portret Antonyja Valabrègua. Pod tem drugim naslovom je bilo delo leta 1936 razstavljeno v pariškem muzeju Orangerie kot številka 17. Danes katalog platno naslavlja z njegovim imenom, brez pridržka. Kdo je dvom odpravil in kdaj, zapis ne pove, mi pa ne bomo dodajali, česar ni.
Portret, v katerem ni ničesar razen človeka
Prav odsotnost predmetov naredi to platno tako, kakršno je. Ozadje ni gladko, temveč zidano iz kratkih, ploskih nanosov sivozelene, ki se vidno križajo; ista roka je gradila tudi obraz, iz ločenih lis rožnate, kremne in sive, ki se stikajo brez mehkih prehodov. Barva je nanesena debelo, skoraj z lopatico. Pogled moža ne gre naravnost proti gledalcu, ampak nekoliko v stran. Ker v sliki ni ne mize ne okna ne knjige, mora vse povedati sama glava – in prav zato je to eno tistih zgodnjih platen, na katerih se že vidi, kam je slikar šel pozneje.
Devet lastnikov v štirih državah
Prvi znani lastnik je bil trgovec Ambroise Vollard v Parizu. Za njim je platno prešlo h grofu Armandu Dorii na grad Orrouy, nato k zbiratelju Augustu Pellerinu in za njim k njegovemu sinu Jeanu-Victorju Pellerinu. Sledile so galerije Wildenstein v Parizu in New Yorku, potem newyorški bankir André Meyer, po dražbi leta 1982 pa Galerie Beyeler v Baslu in nazadnje Getty. Isti Auguste Pellerin se pojavi tudi v zgodovini Portreta Gustava Geffroya – zbiratelj, ki je Cézanna kupoval, ko ga je kupovalo malo ljudi.
Od Berlina 1904 do Grand Palaisa
Prvič je bilo platno razstavljeno leta 1904 pri Paulu Cassirerju v Berlinu, na razstavi Sonderausstellung Paul Cézanne med 22. aprilom in 15. junijem. Leta 1913 je bilo v Stuttgartu kot številka 330, posodil pa ga je grof Doria s svojega gradu v departmaju Oise. Sledili so Bruselj leta 1935, London leta 1939 pri Wildensteinu in Washington leta 1962, ko je bila v National Gallery of Art razstavljena zbirka Andréja in gospe Meyer. Leta 1988 je bilo delo v londonski Royal Academy of Arts na razstavi Cézanne: The Early Years 1859–1872 kot številka 56, od koder je potovalo v Musée d’Orsay in v Washington, leta 1995 pa v Grand Palais kot številka 8.
Za dom je to hvaležen format: portret brez pripovedi, ki se dobro znajde ob knjižni omari ali v delovnem kotu, kjer ne tekmuje z drugimi motivi. Pri nas ga slikamo v petnajstih velikostih, od 42 × 50 do 149 × 180 centimetrov, vmesne mere pa napnemo na okvir po meri; kako bo videti v izbranem okvirju, prikaže 3D aplikacija. Iz istih zgodnjih let sta tudi Portret slikarja Achilla Emperaira in Peč v ateljeju.
- Motiv: Portret Antonyja Valabrègua, Paul Cézanne, 1869–1870, J. Paul Getty Museum, Los Angeles
- Tehnika: ročno naslikana slika, olje na platnu, reprodukcija
- Velikosti: 15 dimenzij, na željo tudi velikost po meri
- Zanimivost: katalog je delo nekoč navajal kot domnevni portret, danes pa ga naslavlja z imenom sedečega
