Opis
Mlin na Couleuvri pri Pontoisu – pokrajina, ki jo je mogoče preveriti na kraju samem
Visok mlin z belkasto fasado in strmo oker streho stoji sredi zelenja ob vodi, malo levo od sredine platna. Pod njim je nizka lesena uta, po potoku pa plavajo bele race. Čez ves spodnji rob se v rožnati barvi vleče pot, desno se nizajo strehe vasi in vrsta topolov, ob levem robu pa se v nebo vzpenjata dve goli debli. Ročno naslikana slika na platnu povzema Cézannovo delo iz leta 1881, ki v izvirniku meri 72,5 × 90 centimetrov in ga pod inventarno številko A I 606 hrani Alte Nationalgalerie v Berlinu.
Mlin ima ime, ulico in stoji še danes
Večina Cézannovih pokrajin je razgled; ta je naslov. Berlinski muzejski zapis stavbo poimenuje – to je le Moulin des Étannets, eden mnogih mlinov v tem žitorodnem okolišu –, imenuje tudi ulico, ki po zapisu najbrž teče za njo, Rue des Deux Ponts, in pove, da stavba stoji še danes. Zapis gre še dlje: v strogem, čelnem pogledu je okna mogoče prešteti, račjo uto spredaj pa je mogoče prepoznati na stari fotografiji. Motiv je po besedah muzeja podan presenetljivo zvesto, čeprav je poslopje očitno raztegnjeno v višino. Da je platno mogoče primerjati s krajem, je tudi navada raziskovalcev: v seznamu literature pri geslu FWN 158 se John Rewald pojavi trikrat – v Cézanne et Zola (1936), v Cézanne, sa vie, son œuvre (1939) in v reviji Art News 15. februarja 1944 – in vsakič je delo natisnjeno skupaj s fotografijo motiva.
Pissarro je isti mlin naslikal vsaj dvakrat
Platno je nastalo med polletnim bivanjem v Pontoisu blizu Pariza, v bližini starejšega prijatelja Camilla Pissarroja, ki je Cézanna nekaj let prej usmeril na impresionistično pot. Muzej navaja, da je Pissarro isti vodni mlin naslikal vsaj dvakrat. Race so v tem opusu nenavadne, saj je Cézanne živa bitja iz svojih pokrajin praviloma izključeval; muzej previdno pripomni, da gre morda za pozdrav Pissarroju, ki je imel rad vsakdanje motive. Do konca ga je imel Cézanne v čislih – v pismu Émilu Bernardu iz leta 1905 ga je označil za skromnega in velikanskega. Leta 2005 in 2006 je bilo delo pod številko 93 na razstavi Pioneering Modern Painting: Cézanne & Pissarro 1865–1885 v newyorškem Muzeju moderne umetnosti.
Od prodajalca barv do berlinskega muzeja
Prvi znani lastnik je Julien Tanguy (1825–1894), pariški trgovec s slikarskimi potrebščinami – platno je torej najprej pripadalo človeku, ki je prodajal barve. Za njim muzejski zapis navaja slikarja Jacques-Émila Blancha (1861–1942), ki ga katalog raisonné v svoji verigi izpušča, nato pesnika in pisatelja Roberta de Bonnièresa (1850–1905), od leta 1890 do 1897 pa galerijo Paula Durand-Ruela v Parizu. Prav to obdobje pri trgovcu je bilo leta 2014 in 2015 predstavljeno na razstavi Paul Durand-Ruel: Le Pari de l’Impressionnisme v pariškem Musée du Luxembourg, kjer je bilo delo navedeno pod številko 6.
Julij 1897: nakup in darilo hkrati
V Berlin je platno prišlo julija 1897, devet let pred slikarjevo smrtjo. Kako natanko, pa zapis pove dvakrat in vsakič drugače. V provenienci stoji, da je delo za Nationalgalerie kupil Hugo von Tschudi (1851–1911), umetnostni zgodovinar in ravnatelj galerije; v rubriki o pridobitvi pa piše, da je bilo leta 1897 darilo berlinskega prijatelja umetnosti, čigar ime, Wilhelm Staudt, stoji šele v oklepaju. Katalog raisonné navaja tretjo različico: Gift of William Staudt, z anglizirano obliko imena. Nakup, darilo, neimenovani ljubitelj, Wilhelm v oklepaju in angleški William – za en sam dogodek v enem samem letu. Zakaj sta obliki dve, ne pove niti muzej niti katalog, in tega ne bomo ugibali.
Bruselj, januar 1890: prva razstava
Muzejsko besedilo, ki ga je podpisal Claude Keisch, opozarja, da sodi to delo med tista, ki jih je Cézanne kmalu po nastanku spustil iz rok in dovolil razstaviti. Zapis to potrjuje: januarja 1890 je platno viselo v bruseljski Palais des Beaux-Arts na razstavi skupine Les XX, in sicer kot številka 1, pod naslovom Etude de Paysage, posodil pa ga je de Bonnières. Februarja do aprila 1906 je bilo pod številko 34 na mednarodni razstavi bremenskega Kunstvereina, tokrat kot Landschaft in kot posojilo kraljeve berlinske Nationalgalerie.
Razstava, katere naslov zapis ne pojasni
Med 2. novembrom 1958 in 12. aprilom 1959 je bilo platno pod številko 131 na razstavi v berlinski Nationalgalerie, ki je nosila naslov Schätze der Weltkultur von der Sowjetunion gerettet – zakladi svetovne kulture, ki jih je rešila Sovjetska zveza. Delo je bilo tam navedeno kot Die Mühle von Pontoise. To je vse, kar zapis pove: naslov razstave, datuma, številka. Kje je bilo platno v letih pred to razstavo in kako je nanjo prišlo, v virih, ki jih imamo pred sabo, ne piše, zato tega ne bomo dopolnjevali.
Kako so mu v Berlinu sprva rekli
Muzej je Cézanna kupil zgodaj, poimenoval pa ga je previdno. Hans Mackowsky je 27. januarja 1898 v reviji Kunstchronik med novimi pridobitvami galerije delo navedel v stolpcu 198 kot Freilichtstudie, torej študijo na prostem. V Katalogu kraljeve Nacionalne galerije v Berlinu, ki ga je leta 1901 izdal Max Jordan, je zavedeno na strani 275 pod številko 743 kot Landschaft, Studie – pokrajina, študija. Georges Rivière ga je leta 1923 imenoval Bourgade dans les arbres in datiral v leto 1879. Šele mnogo pozneje se je uveljavil naslov, ki imenuje reko in mesto. Leta 1996 in 1997 je bilo delo pod številko 59 na razstavi Manet bis Van Gogh: Hugo von Tschudi und der Kampf um die Moderne.
Slika je mirna, srednje temna in zeleno-oker uglašena, zato dobro prenese dnevno svetlobo in velike stene. Slikamo jo v petnajstih velikostih, od 50 × 40 do 180 × 144 centimetrov, vmesne mere napnemo na podokvir po meri, videz na steni pa vnaprej pokaže naša 3D aplikacija. Pissarro je bil tudi prvi lastnik Tihožitja s posodo za juho, iz iste doline reke Oise pa sta Hiša obešenca v Auvers-sur-Oise in Ovinek ceste v Auvers-sur-Oise.
- Motiv: Mlin na Couleuvri pri Pontoisu, Paul Cézanne, 1881, Alte Nationalgalerie, Berlin
- Tehnika: ročno naslikana slika, olje na platnu, reprodukcija
- Velikosti: 15 dimenzij, na željo tudi velikost po meri
- Zanimivost: muzejski zapis mlin poimenuje, navede ulico za njim in pove, da stavba stoji še danes, račjo uto s slike pa je mogoče prepoznati na stari fotografiji
