Opis
Dve tahitijanki – Gauguinov pozni tahitijski par z mangovim cvetjem
Leta 1899, v zadnjih letih na Tahitiju in tik pred odhodom na Markize, je Paul Gauguin naslikal dve ženski, postavljeni druga ob drugo in odrezani nad koleni. Prva drži plitvo skledo z rdečim mangovim cvetjem, druga ima cvetove ob rami. Za njima ni pokrajine, ampak gosta zelena stena listja z rumenimi cvetnimi madeži. Sliko hranijo v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku pod inventarno številko 49.58.1. Format je pokončen – muzej mero navaja kot višino krat širino, torej 94 x 72,4 cm.
Dve figuri, ne prizor
Na sliki se ne dogaja nič. Ni pripovedi, ni obreda, ni gibanja – samo dve postavi, ki stojita blizu gledalca in zapolnita skoraj celotno platno. Gauguin ju je naslikal kot kip: obrisi so mirni in zaokroženi, telesi pa modelirani z velikimi ploskvami in ne z drobnimi potezami. Prav zato slika deluje bolj kot spomenik in manj kot prizor.
Mangovo cvetje
Rdeči cvetovi na skledi so osrednja barvna točka celotnega platna. Postavljeni so nizko, na sredini, in edini prekinejo zeleno-rumeno ozadje z močno toplo barvo. Cvetje ni okras: nosi celotno barvno ravnovesje, in če se v reprodukciji izgubi njegova jakost, slika postane mlačna.
Kje je izvirnik in kaj pravita vira
Izvirnik je v Metropolitanskem muzeju umetnosti, inventarna številka 49.58.1, letnica 1899, olje na platnu. Tu se oba javno dostopna zapisa – muzejski in enciklopedični – ujemata do decimalke, tudi pri meri 94 x 72,4 cm. To ni samoumevno: pri nekaterih Gauguinovih delih se navedbe razhajajo, pri tem pa ne.
Kako nastane ročno naslikana reprodukcija
Reprodukcijo slikar naslika ročno, z oljnimi barvami na platno, potezo za potezo. Pri tem motivu sta najzahtevnejša obraza: nista portreta določenih oseb, a morata ohraniti mirno, nekoliko odsotno izraznost, sicer par postane zgolj okras. Pred pošiljanjem prejmete fotografijo dokončanega dela v potrditev.
- Motiv: dve tahitijski ženski v poprsju, ena s skledo rdečega mangovega cvetja, pred steno listja.
- Tehnika: olje na platnu, mirni obrisi in velike barvne ploskve.
- Velikosti: pokončni format, od 30 x 40 cm do 150 x 200 cm; pogosto izbrani sta 60 x 80 cm in 75 x 100 cm.
- Zanimivost: to ni ista slika kot Tri tahitijanke, ki jo hrani Ermitaž – gre za drugo delo, drug muzej in drugo inventarno številko.
Če vas zanima isto obdobje, si oglejte še Tri tahitijanke, Žensko s sadjem in Njeno ime je bilo Vairaumati, v katerih Gauguin prav tako postavi tahitijsko figuro tesno pred gledalca.
