Edgar Degas – Lorenzo Pagans in Auguste De Gas

Lorenzo Pagans in Auguste De Gas prikazuje dva moška v temni sobi: spredaj sedi mlajši mož s črnimi brki, ki igra na svetlo medeno kitaro, za njim in nekoliko desno pa starejši mož z belimi brki, ki sklenjenih rok posluša ob klavirju. Kot umetniška slika je to pokončen, tih prizor domačega muziciranja, v katerem nihče ne gleda proti nam. Izvirnik je olje na platnu in se nahaja v Musée d’Orsay v Parizu pod inventarno številko RF 3736. Pri nas nastane kot ročno naslikana slika na platnu, v merah od 40 x 60 do 150 x 210 cm ali po vaši meri, fotografijo dokončanega dela pa pred odpremo dobite v potrditev.

Lorenzo Pagans in Auguste De Gas – Edgar Degas

Kdo je na prizoru?

Dva moška, oba poimenovana že v naslovu, kar je pri Degasu redkost – svojih modelov skoraj nikoli ni imenoval. Spredaj sedi Lorenzo Pagans, španski pevec, ki je v pariških salonih nastopal s kitaro; obrnjen je nekoliko v desno in gleda mimo nas. Za njim, ob klavirju, sedi Auguste De Gas – slikarjev oče. Prav to je jedro prizora: sin je naslikal očeta, kako posluša, in ne kako pozira. Starejši mož ima sklenjene roke, glavo rahlo sklonjeno in oči povešene; to ni drža za portret, ampak drža človeka, ki je zatopljen v glasbo.

Kaj je na platnu?

Format je pokončen in tesen. Kitara je najsvetlejši predmet na prizoru: medeno rumena, z okrašenim vencem okoli odprtine, in zavzame skoraj celo sredino spodnje polovice. Desna roka igralca je nad odprtino, leva sega po vratu navzgor v desno. Pagansova črna obleka se skoraj zlije s temo za njim; iz nje stopita le bel ovratnik in obraz. Ob reverju je majhen zelen listič. Desno zgoraj se za očetovo glavo svetli odprta partitura na stojalu, levo zgoraj pa leži kup papirjev na temni ploskvi klavirja. Stena je toplo rdečkasto rjava in nosi dva uokvirjena lista, enega levo zgoraj in enega desno zgoraj. Spodaj levo se vidijo tanke noge stola.

Zakaj je prav ta prizor pomemben?

Ker je to Degasov družinski portret, ki se pretvarja, da je prizor. Slikar je očeta postavil v drugi plan, v senco, brez pogleda in brez poze – in prav zato deluje bolj resnično kot katerikoli uradni portret tistih let. Glasba je izgovor: v resnici gre za dva človeka v isti sobi, od katerih vsak počne nekaj svojega. Degas je isto zamisel kasneje prenesel na balet in na orkester, kjer je dogodek vedno postranski, ljudje pa so zajeti sredi opravila. Tu jo vidimo v najbolj zasebni obliki.

Kaj prizor pomeni?

Poslušanje. Nič se ne zgodi, nihče ne nagovarja gledalca, in prav v tem je toplina prizora. Impresionizem je pri Degasu vedno pomenil izsek iz vsakdana namesto urejenega prizora; taka impresionistična slika zato ni svetla in zračna, kot pričakujemo od tega imena, ampak temna in notranja. Take stenske slike nosijo sobo bolj z razpoloženjem kot z barvo, in prav zato dobro delujejo tam, kjer se ljudje zadržujejo dlje.

Motiv med Degasovimi deli

Glasba se pri Degasu vrača pogosto. V Orkestru v operi je isti svet gledan iz parterja, z godalci v ospredju in odrom zgoraj; Violončelist Pilet je portret posameznega glasbenika z inštrumentom v naročju, torej najbližji sorodnik tega platna. Družinsko linijo nadaljuje Hilaire de Gas, portret slikarjevega deda. Kako je Degas gledal glasbenike v jami pod odrom, je videti na Baletu v pariški Operi v čikaškem Art Institute, kako je gledal samega sebe, pa na Avtoportretu v isti zbirki.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

S čopičem in oljnimi barvami, ne s tiskalnikom, in tehnika izvirnika je tu ista kot naša. Naše slike na platnu nastajajo plast za plastjo, in pri tem prizoru je najtežje prav tema: velik del platna je skoraj črn, a ni prazen – v njem se še vedno ločijo obleka, klavir in stena. Če slikar temo poenoti, prizor izgubi globino in kitara zaplava v praznini. Barva se zato gradi v tankih legah, dokler ne dobi toplote. Vsaka reprodukcija slike nastane znova in dva primerka nista nikoli povsem enaka, saj roka istih potez ne ponovi dvakrat; vsaka ročno naslikana kopija je zato svoja. Za to delo nimamo fotografij naših dokončanih platen, zato jih tu ne kažemo in ne opisujemo. Fotografijo svojega platna dobite pred odpremo.

Katera mera za kateri zid?

Če ne veste, katero: 60 x 80 cm. Izvirnik je majhen – 54,5 x 39,5 cm – zato je že naša najmanjša mera nekoliko večja od njega; kdor hoče občutek izvirnika, naj ostane pri 40 x 60 ali 50 x 70 cm, pri čemer je 50 x 70 cm po razmerju najbližja. Meri 60 x 80 in 80 x 110 cm sta najbolj običajni izbiri nad komodo ali ob vratih; pri njiju sta obraza in kitara dovolj velika, da se berejo z nekaj metrov. Mera 90 x 130 cm je slika za dnevno sobo ob kavču ali v jedilnici, kjer pokončen format dobro zapolni ozko steno. Meri 120 x 170 in 150 x 210 cm sta res veliki: pri njiju sta postavi skoraj v naravni velikosti in velike slike te vrste potrebujejo odmik nekaj metrov, sicer se tema razpre v ploskev. Izbrano mero prej odmerite na zidu s papirnatim izrezom; pri pokončnem formatu se napaka najpogosteje zgodi pri višini. Nobena mera ni na zalogi kot dokončan izdelek: vsak primerek nastane po naročilu in ostane posamičen kos.

Mera po naročilu, slepi okvir in okvir

Če vam nobena od sedmih mer ne ustreza, delo naslikamo po vaši meri in ohranimo razmerje prizora, da kitara ostane na sredini in da oče v ozadju ne izgubi prostora; to je naša slika po naročilu. Vsak primerek dobavimo napet na lesen slepi okvir, pripravljen za obešanje. Za okvir uporabite našo 3D aplikacijo: na tem motivu vam pokaže vse naše okvirne profile, tako da lahko primerjate zlato, srebrno, črno, belo in naravni les – aplikacija je namenjena izključno izbiri okvirja. Če želite videti, kako delo izgleda prav na vašem zidu, je za to naša ločena storitev postavitve v prostor.

Dostava in garancija

Vsak primerek nastane po naročilu v našem ateljeju v Sloveniji, zato računajte od 15 do 45 dni glede na izbrano mero; pri največjih merah je čas običajno pri zgornjem koncu. Pošljemo ga napetega in zaščitenega za prevoz, po želji uokvirjenega, v Slovenijo in petnajst drugih držav Evropske unije, brez carine. Fotografijo dokončanega dela dobite v potrditev pred odpremo, za vsako naročilo pa velja naša politika vračil. Celotna ponudba je v galeriji Edgar Degas, slikarjevo življenje pa je opisano v našem članku o Edgarju Degasu.

Pogosta vprašanja

Kdo sta moža na sliki?

Lorenzo Pagans, španski pevec, ki igra na kitaro, in Auguste De Gas, slikarjev oče, ki ob klavirju posluša.

Zakaj je oče v ozadju?

Ker prizor ni portret očeta, ampak trenutek poslušanja. Degas ga je pustil v senci in brez poze, in prav to daje platnu domačnost.

Kaj drži pevec v rokah?

Kitaro s svetlim medenim trupom in okrašenim vencem okoli odprtine. To je najsvetlejši predmet na prizoru.

Kaj se vidi na steni?

Dva uokvirjena lista, levo zgoraj in desno zgoraj, ter odprta partitura na stojalu za očetovo glavo.

Zakaj v preglednici ni natančne letnice?

Ker jo zapis navaja samo na desetletje natančno. Raje zapišemo desetletje, kot da bi si izmislili leto.

Kje se izvirnik nahaja?

V Musée d’Orsay v Parizu, pod inventarno številko RF 3736.

Kako velik je izvirnik?

54,5 x 39,5 cm, torej precej majhen. Vse naše mere so večje od njega.

Zakaj je slika tako temna?

Ker je prizor notranji in osvetljen z ene strani. Tema ni prazna – v njej se še vedno ločijo obleka, klavir in stena.

Je to tisk?

Ni. Delo je z roko naslikano z oljnimi barvami; poteze so vidne in otipljive.

Katero mero naj izberem?

Nad komodo običajno 60 x 80 cm, za občutek izvirnika 50 x 70 cm. Vodnik po merah je zgoraj.

Je delo primerno za darilo?

Da, zlasti za glasbenika ali za nekoga, ki ima rad tihe, tople prizore. Ker vsak primerek nastane po naročilu, računajte na čas izdelave; če želite izbiro prepustiti njemu, imamo darilni bon.

• Motiv: pevec s kitaro spredaj, slikarjev oče ob klavirju za njim, temna soba s partituro in dvema uokvirjenima listoma
• Izvirnik: Edgar Degas, oljna slika na platnu, 54,5 x 39,5 cm, Musée d’Orsay v Parizu (RF 3736)
• Naša izvedba: ročno naslikana z oljem, sedem mer od 40 x 60 do 150 x 210 cm, napeta in po želji uokvirjena
• Zanimivost: starejši mož je slikarjev oče – Degas svojih modelov skoraj nikoli ni imenoval, tu pa sta oba v naslovu