Edgar Degas – Gospa René De Gas

Gospa René De Gas je portret ženske, ki je izgubljala vid, naslikal pa ga je moški, ki je pravkar izvedel, da mu peša lastni. Sedi na sredini bledega kanapeja in gleda proti nam, glavo nekoliko obrnjeno v svojo desno, kostanjeve lase počesane nazaj čez ušesa; obraz je bled in miren, pogled pa se na gledalcu ne ustavi povsem. Nosi ohlapno belo obleko, posuto z drobnimi temnimi cvetnimi znamenji, s širokimi rokavi in belo čipko ob vratu in zapestjih, v pasu jo zapira temen trak, krilo pa se v mehki sivini razlije čez vso spodnjo polovico platna. Za njo je gladka rožnata stena, nerazdeljena. Siva in rožnata nosita celo sliko in druge barve skoraj ni. Izvirnik meri 92 x 72,9 cm, nastal je v letih 1872/1873 in visi v National Gallery of Art v Washingtonu pod številko 1963.10.124. Znamenje spodaj desno ni podpis, ampak ateljejski žig. Pri nas nastane ročno, v sedmih merah od 50 x 40 do 150 x 110 cm ali po vaši meri, pred odpremo pa dobite fotografijo končanega dela v potrditev.

Gospa René De Gas – Edgar Degas

Kdo je ženska na sliki?

Muzej jo poimenuje: Estelle Musson Balfour de Gas, slikarjeva sestrična in svakinja, poročena z njegovim bratom Renéjem. Delo je nastalo med Degasovim obiskom New Orleansa v letih 1872-1873, kjer je živela družina njegove matere. Katalog delo vodi pod njenim lastnim imenom — Renée Degas [Estelle] — in pod opisom njene obleke, Portrait d’une jeune femme en robe de mousseline blanche. Sedi na sredini bledega kanapeja, glavo nekoliko obrnjeno v svojo desno, in gleda proti nam, ne da bi nas zares srečala.

Kaj je na platnu?

Skoraj nič razen ženske in stene. Kostanjevi lasje so počesani nazaj čez ušesa. Obleka je ohlapen bel muslin, posut z drobnimi temnimi cvetnimi znamenji, s širokimi rokavi in belo čipko ob vratu in zapestjih, v pasu jo zapira temen trak; krilo se v mehki sivini razlije čez vso spodnjo polovico platna. Ena roka počiva v naročju. Za njo teče gladka rožnata stena neprekinjeno od roba do roba — ni okna, ni slike, ni vrat. Levo se dvigneta blazina in naslonjalo kanapeja, desno njegova ploskev odteče čez rob. Siva in rožnata nosita vse, druge barve na sliki tako rekoč ni.

Zakaj je naslikana tako?

Ker je izgubljala vid, in ker ga je izgubljal tudi on. Muzej to pove naravnost: spoznanje leta 1871, da mu peša lastni vid, je Degasa naslednje leto ob obisku zbudilo za Estellino skorajšnjo slepoto. Pove tudi, kaj je s tem naredil. Drža, gesta in predmeti so bili njegov običajni način, kako je označil portretiranca, tu pa so bile te podrobnosti namerno izpuščene. Mehka ostrina, zadržana in skoraj enobarvna barvna uglasitev ter njen neizostreni pogled po muzejskem branju ustrezajo njenemu omejenemu vidu in kažejo slikarjevo spoštovanje in razumevanje njenega položaja. Praznina, ki jo prvi pogled morda razume kot nedokončanost, je torej sama snov slike.

Kaj prizor pomeni?

Da je portret lahko bolj o pozornosti kakor o videzu. Kot umetniška slika je tiha do strogosti — ena figura, ena stena, dve barvi — in se izplača tistemu, ki z njo živi, ne tistemu, ki jo ošine. Ker sta siva in rožnata mehki in topli, je pomirjujoča slika za dnevno sobo, spalnico ali bralni kot, kjer je njena zadržanost prednost in ne pomanjkljivost. Med stenske slike sodi v tisti del, ki prostoru ne vsiljuje ničesar. Med Degasovimi portreti je najnežnejši in med deli sedemdesetih let najbolj oddaljen od gledališča in dirkališča. Naša reprodukcija slike je zgrajena okoli dveh stvari: mehkobe robov in natančne rožnate barve tiste stene.

Od ateljejske dražbe do Chestra Dala

Degas tega portreta ni prodal; ob njegovi smrti je bil še vedno njegov. Prišel je na Degasovo ateljejsko dražbo v Galerie Georges Petit v Parizu, 6.-8. maja 1918, kot številka 97, kjer ga je kupil trgovec Jacques Seligmann (1858-1923) za svojo zasebno zbirko. Na Seligmannovi dražbi v American Art Galleries v New Yorku 27. januarja 1921 je bil številka 51 in ga je kupila hiša M. Knoedler & Co. iz Londona, New Yorka in Pariza. Ta ga je leta 1921 prodala Henryju D. Hughesu iz Filadelfije; pozneje je bil v komisijski prodaji pri Marie Sterner Galleries, 10. novembra 1928 pa je bil prodan Chestru Dalu (1882-1962) iz New Yorka. Dale ga je zapustil National Gallery of Art, ki ga je kot volilo prejela leta 1963 in ga še vedno vodi pod zbirko Chester Dale. Katalog ta zadnji korak opisuje kot darilo in ne kot volilo; mi sledimo muzeju.

Motiv med Degasovimi deli

Trije naši izdelki stojijo blizu tega. Portret v bombažni pisarni v New Orleansu je z istega obiska v letih 1872-1873 in kaže drugo plat tistega bivanja: družinski posel namesto družine. Edmondo in Thérèse Morbilli je portret njegove sestre Thérèse in njenega moža ter visi v istem muzeju pod naslednjo inventarno številko, iz iste zbirke Chester Dale. Družina Bellelli je najzgodnejši in največji med njegovimi družinskimi portreti. Izvirnik je v National Gallery of Art v Washingtonu, ki ga vodi kot Madame René de Gas, 1872/1873, olje slikano na platno, 72,9 x 92 cm, inv. 1963.10.124, Schulmanov katalog pa ga navaja kot MS 1946, Lemoisne I-313, z žigom Vente Degas spodaj desno.

Kako nastane naša ročno naslikana izvedba?

S čopičem in oljno barvo, v isti tehniki kot izvirnik, torej kot olje na platnu; tako nastanejo vse naše slike na platnu. Najtežja je mehkoba. Vsak rob na tej sliki — črta ramena, lasje ob steni, rob rokava — je rahlo neizostren, in to je treba naslikati, ne razmazati: obliko najprej pravilno narišemo in jo šele nato zmehčamo, kajti rob, ki nikoli ni bil trden, deluje kot napaka. Drugi težki del je rožnata stena, enotna neprekinjena ploskev čez zgornjo polovico; ostati mora enakomerna, a ne mrtva, kar pomeni veliko tankih nanosov namesto enega debelega. Tretji je obraz, kjer mora pogled ostati neizostren, ne pa prazen — razlika je nekaj milimetrov ob veki. Dve izvedbi nista nikoli povsem enaki; vsaka ročno naslikana kopija je svoja. Za ta motiv še nimamo fotografij naših končanih platen, ker ga doslej nismo slikali, zato jih tu ni in nobene ne opisujemo. Fotografijo svojega platna dobite pred odpremo.

Katera mera za katero steno?

Če ne veste, katera: 100 x 80 cm. Izvirnik je širok 92 in visok 72,9 cm, razmerje 1,26, mera 100 x 80 cm pa da 1,25 — od sedmih najbližje in na steni neopazno odstopanje. Je tudi najbližja izvirniku po velikosti: 8 cm širša in 7 cm višja, tako da glava deluje skoraj v naravni velikosti. 50 x 40 cm ima isto razmerje v majhnem formatu, za ozko steno ali polico. 70 x 50, 80 x 60 in 90 x 60 cm so primerne nad komodo ali pisalno mizo, pri čemer se 90 x 60 cm z razmerjem 1,50 od izvirnika oddalji najbolj in nad glavo reže tesneje. Pri 120 x 90 in 150 x 110 cm velike slike te vrste zahtevajo odmik in svojo steno; pri 150 cm je figura krepko čez naravno velikost. Izbrano mero prej odmerite s papirnatim izrezom na steni. Nobena ni na zalogi: vsak primerek nastane po naročilu.

Mera po naročilu, okvir in podokvir

Če nobena od sedmih ne ustreza, slikamo po vaši meri in ohranimo razmerje 1,26 ter višino rožnate stene nad njeno glavo, saj je prav prostor nad figuro tisto, kar sliko pomirja; to je naše delo po naročilu. Vsak primerek pošljemo napet na lesen podokvir, pripravljen za obešanje. Za okvir uporabite našo 3D aplikacijo: pokaže vse letve, ki jih imamo — zlato, srebrno, črno, belo in naravni les — in služi izbiri okvirja in ničemur drugemu. Kako delo deluje na vaši steni, pokaže naša ločena storitev, postavitev v prostor.

Dostava in jamstvo

Vsak primerek nastane po naročilu v naši delavnici v Sloveniji; računajte 15-45 dni glede na mero, pri največjih merah pri zgornji meji. Potuje napet in zaščiten za prevoz, uokvirjen ob izbiri okvirja, v Slovenijo in petnajst drugih držav Evropske unije, brez carine. Pred odpremo dobite fotografijo končanega dela v potrditev, za vsako naročilo pa velja naša ureditev vračil. Vso ponudbo najdete v galeriji Edgar Degas, njegovo življenje pa opisuje naš članek o Edgarju Degasu.

Pogosta vprašanja

Kdo je portretiranka?

Estelle Musson Balfour de Gas, slikarjeva sestrična in svakinja, poročena z njegovim bratom Renéjem. Muzej jo poimenuje.

Je slika podpisana?

Ni. Muzej znamenje spodaj desno navaja kot ateljejski žig z napisom Degas — odtisnjen na dražbi po njegovi smrti — in enako navaja katalog. To ni podpis in ga tako tudi ne imenujemo.

Je res, da je izgubljala vid?

Da, in muzej to pove: opisuje Estellino skorajšnjo slepoto in jo poveže z mehko ostrino slike, njeno skoraj enobarvno uglasitvijo in njenim neizostrenim pogledom. Doda tudi, da je Degas leto prej odkril pešanje lastnega vida.

Kdaj je nastala?

V letih 1872/1873, med Degasovim obiskom New Orleansa. Tako jo datira muzej; Schulmanov katalog navaja okoli 1872, mi pa sledimo ustanovi, ki delo ima.

Zakaj je na sliki tako malo stvari?

Ker so bile podrobnosti izpuščene namerno. Muzej pripomni, da je Degas portretiranca običajno označil z držo, gesto in predmeti, tu pa so bile take podrobnosti namenoma izpuščene — in prav to je del portreta.

Kako velik je izvirnik?

92 cm širok in 72,9 cm visok. Z okvirjem muzej navaja 119,7 x 100,3 cm, kar upoštevajte, če naročite uokvirjeno izvedbo v polni velikosti.

Kdo je bil Chester Dale?

Newyorški zbiratelj, ki je sliko kupil leta 1928 in jo zapustil National Gallery of Art; muzej jo je prejel leta 1963 in jo še vedno vodi pod zbirko Chester Dale.

Katera vaša mera se ujema z izvirnikom?

100 x 80 cm, in to dvakrat: razmerje 1,25 proti 1,26 izvirnika, velikost pa je le nekaj centimetrov od platna, ki ga je naslikal Degas.

Katero mero naj se izognem, če hočem razmerje izvirnika?

90 x 60 cm. Z 1,50 je od sedmih najdlje od izvirnikovih 1,26 in nad glavo reže opazno tesneje.

Je to tisk?

Ne. Delo nastane ročno, z oljem na lanenem platnu; poteze čopiča so vidne in otipljive, pri tem motivu pa so namenoma mehke in ne ostre.

Je primerna za darilo?

Da, zlasti za nekoga, ki ima rad mirne portrete brez razkazovanja, poleg tega pa nosi zgodbo, ki jo je vredno povedati. Ker vsak primerek nastane po naročilu, računajte čas izdelave; če izbiro rajši prepustite obdarjencu, je tu naš darilni bon.

• Motiv: Estelle Musson de Gas, slikarjeva svakinja, sedeča pred prazno rožnato steno
• Izvirnik: Edgar Degas, 1872/1873, oljna slika, 92 x 72,9 cm, National Gallery of Art, Washington (1963.10.124)
• Naša izvedba: ročno naslikano olje, sedem mer od 50 x 40 do 150 x 110 cm; 100 x 80 cm se ujema z razmerjem in skoraj tudi z velikostjo
• Zanimivost: portretiranka je bila skoraj slepa, Degas pa je leto prej odkril pešanje lastnega vida