Edvard Munch – Pepel

Pepel

Pepel Edvarda Muncha je slika iz leta 1895, ki jo pod inventarno številko NG.M.00809 hrani Nacionalni muzej (Nasjonalmuseet) v Oslu. Izvirnik je naslikan z oljem na platno in meri 141 x 120.5 cm. Na gozdnem robu stoji ženska z rokami za glavo, ob njenih nogah pa čepi moški, sklonjen tako nizko, da se spremeni v temno gmoto.

Ženska je postavljena desno od sredine in obrnjena naravnost proti gledalcu. Lasje so dolgi, razpuščeni in kostanjevo rdeči, padajo čez obe rami. Obe roki ima dvignjeni, dlani sta za glavo, komolca pa razprta. Oblečena je v dolgo belo spodnje oblačilo, ki je spredaj odprto in razkriva rdeč steznik pod njim; prav ta rdeči pas je najmočnejša barva na platnu. Obraz je bled in negiben, oči široko odprte. Njena postava je edina svetla oblika na platnu in takoj pritegne pogled. Drži je nenavadna: roke za glavo so kretnja obupa in hkrati razkrivanja.

V spodnjem levem kotu čepi moški, sklonjen tako globoko, da mu vidimo le ozek pas bledega obraza in temne lase; vse drugo je ena sama črna ploskev. Obrnjen je popolnoma stran. Med obema in pod njima je ospredje iz bledo sivo belih in rožnatih kamnov. Za njima se dviga gost gozd navpičnih debel v temno rjavih in sivih tonih na skoraj črno rjavi podlagi, na levi pa se vleče pas medlo zelene. V spodnjem desnem kotu je okrasta lisa. Ob levem robu teče naslikan pas, ki deluje kot obroba.

Slika sodi v Frizo življenja in velja za enega njenih najbolj neposrednih prizorov. Razlaga, da gre za trenutek po ljubezenskem srečanju, se v literaturi ponavlja in izhaja iz drže obeh postav: ena je odprta in obrnjena k nam, druga zaprta in obrnjena vase. To je uveljavljeno branje in ne muzejski podatek; kar je nesporno, je razporeditev, saj postavi nista v stiku in ne gledata druga v drugo.

Barva je nanesena v širokih, mehkih ploskvah, gozd pa v dolgih navpičnih potezah, ki jih Munch ni zakril. Bela obleka je edini del z gostejšim nanosom in zato izstopa tudi fizično. Obrisov skoraj ni; postavi se od ozadja ločita samo po tonu. Ob robovih je barva tanka in skozi njo se vidi tkanje platna. Rdeči steznik meri le nekaj kvadratnih centimetrov, a se nanj izteka ves prizor.

Vsako naročilo je ročno naslikana reprodukcija znanih slikarjev, ki jo slikar izdela z oljnimi barvami na platnu, potezo za potezo, in nikoli ni tiskana. Ker vsako platno nastane posebej, se dve nikoli ne ujemata do potankosti; drobne razlike v nanosu so znak človeške roke in ne napaka. Umetnine na platnu, kakršna je ta, so zahtevne zaradi temnega gozda, ki mora ostati globok in ne sme postati enolično črn.

Format je skoraj kvadraten in kompozicija je težka v spodnji polovici, zato slika potrebuje steno, kjer ima nekaj zraka nad seboj. Dobro deluje v delovni sobi, knjižnici ali na daljšem hodniku; za spalnico je prizor pretemen. Ker je ozadje skoraj črno, ji ustreza svetla stena – bela, ovsena ali svetlo siva – ki temno maso odpre; na temni steni se gozd izgubi. Svetloba naj bo usmerjena in topla, da bela obleka in rdeči steznik zasvetita.

Na voljo je deset velikosti in tudi mera po meri, vsako platno pa lahko naročite z okvirjem ali brez njega. Več slikarjevih del najdete v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in delu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.