Edvard Munch – Tesnoba

Tesnoba

Tesnoba Edvarda Muncha je umetniška slika iz leta 1894, ki jo pod inventarno številko MM.M.00515 hrani Munchov muzej (Munchmuseet) v Oslu. Izvirnik je naslikan z oljem na platno in meri 73 x 94 cm. Iz slike stopa množica ljudi, ki se pomika naravnost proti gledalcu, nad njo pa gori nebo v pasovih rdeče in oranžne barve.

Nebo zavzema zgornjo tretjino in je sestavljeno iz vodoravnih trakov škrlatne, oranžne in rumene barve, skozi katere se vlečejo turkizni in modrozeleni pramenovi. Pod obzorjem se fjord razteza v vijoličasto modrih pasovih, ki se drug za drugim ukrivljajo proti bregu; čez vodo se vije rdeče oranžen odsev, na njem pa so vidni drobni temni obrisi ladij. Na desni strani zaliva se nakazuje temna obala z jambori. V ospredju stoji skupina postav, stisnjenih druga ob drugo. Obrazi so bledo rumenozeleni in maskasti, oči temne in široko odprte. Naslikane so kot temne lise brez zenic, zato pogleda ni mogoče srečati, čeprav so vse postave obrnjene naravnost proti nam. Levo od sredine stoji moški z visokim črnim cilindrom, pod brado se mu sveti bel trikotnik srajčne prsi. Za njim se v vrsti izgublja še pet ali šest glav, nekatere s klobuki. Na desni je ženska v koralno rožnati avbi, ki uokvirja njen zelenkasti obraz, spodaj pa se odpira bledo rožnat ovratnik. Telesa se spodaj zlijejo v eno samo črno gmoto, tal ni videti.

Slika sodi v Frizo življenja, cikel, ob katerem je Munch delal več kot dve desetletji. Prizor združuje dvoje, kar je slikar razvil ločeno: množico meščanov, ki v Večeru na Karl Johanu koraka proti gledalcu, in goreče nebo nad fjordom, ki ga poznamo iz Krika, nastalega leto prej. Mesto je isto, cesta nad mestom z razgledom na fjord. Prav zato Tesnoba ni ponovitev nobene od obeh slik, temveč njuno srečanje. Munch je Frizo življenja sestavljal kot vrsto slik o ljubezni, tesnobi in smrti, ki naj bi visele skupaj.

Munch je barvo nanašal tanko in v dolgih, sledljivih potezah; na več mestih se skozi barvo vidi tkanje platna, kar daje nebu suh, skoraj vlaknat videz. Obrazi so zgrajeni z nekaj potezami in skoraj brez risbe, obrisi pa so ponekod obrobljeni s temno modro linijo. Rdeči pasovi neba so naneseni v enem zamahu, brez popravkov, in se ponekod prekrivajo z rumeno. Format je ležeč in le malenkost širši, kot je visok.

Naša reprodukcija slike je ročno naslikana z oljnimi barvami na platno, potezo za potezo, in ni nikoli tiskana. Ker jo slikar izdela posebej za vsako naročilo, se dve platni nikoli ne ujemata do potankosti; drobne razlike v nanosu so znak človeške roke in ne napaka.

Zaradi vodoravne gradnje in močnega neba slika dobro deluje nad daljšim kosom pohištva – nad komodo, nizko omaro ali zofo – kjer se pasovi neba lahko raztegnejo. Postavite jo na mirno steno v beli, sivi ali topli peščeni barvi in ji pustite nekaj praznega prostora ob straneh, sicer množica obrazov postane utesnjena. Zvečer ji ustreza toplo umetno svetlo, neposredno sonce pa razbije rdeče tone. Dobro se druži s Krikom, saj sta nastala na istem kraju in v istih letih. Prenese tudi temnejšo steno, na primer globoko modro ali oljčno zeleno.

Na voljo je deset velikosti in tudi mera po meri, vsako platno pa lahko naročite z okvirjem ali brez njega. Več slikarjevih del najdete v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in delu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.