Edvard Munch – Smrt v bolniški sobi

Smrt v bolniški sobi

Smrt v bolniški sobi Edvarda Muncha je velika slika iz leta 1893, izvedena v olju, temperi in voščenki na platnu, ki jo pod inventarno številko NG.M.00940 hrani Nacionalni muzej (Nasjonalmuseet) v Oslu. Izvirnik meri 169,5 x 152,5 cm. Prizor je skoraj prazna soba z visokim stropom in deskastim podom, v kateri stoji zbrana družina.

Umirajoča sestra sedi v visokem pletenem naslanjaču, ki ga vidimo od zadaj, tako da je sama skoraj skrita; od nje se vidi le rob glave in ramen. Okoli nje stojijo svojci. Mlada ženska v temni obleki gleda naravnost proti nam, druga je obrnjena vstran, sklonjena postava kleči spredaj, starejši moški sedi desno s sklenjenimi rokami, ob njem stoji še ena ženska, čisto levo pa se moški ob steni obrača proč. Tla se strmo dvigujejo proti ozadju, tako da soba deluje bolj kot oder kakor kot resničen prostor. Stene so prazne, brez oken in slik; edino pohištvo sta stol in postelja ob desnem robu. Prostor je s tem povsem zaprt: ne okna ne vrat, ki bi vodila ven, in pogled nima kam pobegniti.

Prizor se vrača k smrti slikarjeve sestre Johanne Sophie, ki je leta 1877 umrla za tuberkulozo. Munch pa svojih bratov in sester ni naslikal kot otrok, kakršni so bili takrat, ampak kot odrasle, kakršni so bili v času nastanka slike. Spomin in sedanjost stojita v isti sobi. Najmočnejše v delu je tisto, česar ni: nihče od navzočih ne gleda nikogar drugega. Vsak je sam s svojo mislijo, noben pogled ne sreča drugega. Munch umirajočo skoraj zakrije in žalovanja ne pokaže v smrti, ampak na obrazih živih; prav zato je prizor težji kakor katera koli neposredna upodobitev.

Muzej tehniko navaja kot olje, tempero in voščenko na platnu; slika torej ni izvedena samo v olju. Munch je barvo nanašal tanko in suho, ponekod tako redko, da se skozi njo vidi platno, drugod pa je z voščenko potegnil ostro črto čez že položeno barvo. Paleta je zožena na zeleno, rjavo, črno in nekaj rdečih poudarkov; prav ta zadržanost daje prizoru njegovo tišino. Risane črte ostanejo vidne nad barvo in postave bolj izrežejo iz prostora, kakor da bi jih vanj umestile.

Našo sliko slikar ročno naslika z oljem na platno, potezo za potezo s čopičem, po naročilu in nikoli s tiskom. Ker je vsako platno izdelano posebej, se toni in potege med izvedbami rahlo razlikujejo; te majhne razlike so znamenje roke in ne napaka. Originalna tehnika je navedena v razpredelnici spodaj. Najtežji del so tu obrazi, ki morajo ostati zadržani in ne postati portreti. Kot umetniška slika te teže zahteva motiv predvsem mirnost pri temnih delih.

Format je skoraj kvadraten in delo veliko, zato potrebuje široko mirno steno in nekaj razdalje: dnevno sobo, galerijski hodnik ali prostor z visokim stropom. Najbolje ji služi svetla, nevtralna stena, saj je slika sama temna in tiha; močna barva ob njej bi ji vzela resnost. Obesite jo v višini oči ob mehki, enakomerni svetlobi. Kot ročno naslikana reprodukcija ne prenese soseščine glasnih motivov; najbolje stoji sama.

Na voljo je deset velikosti in mera po želji, vsako platno pa je mogoče naročiti z okvirjem ali brez njega. Okvir izberete v naši 3D aplikaciji, kjer na tem motivu preizkusite letve in barve; preprosta temna letev tu deluje bolje kakor okrašena. Več slikarja je v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in slikarstvu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.