Edgar Degas – Dirkalni konji v Longchampu

Dirkalni konji v Longchampu kažejo jahače, razporejene čez travnato polje ob dirkališču, in skoraj vsi so obrnjeni proč od nas. Desno odjahajo štirje: eden v rožnatem jopiču z rdečo čepico, eden v belem, eden v opečnatem jopiču s svetlo modro čepico in eden v rumenem. Levo stoji manjša skupina, spredaj jahač v modrem, za njim pa se v drobnih potezah nizajo še rdeče, rumene in rožnate čepice. Konji stojijo mirno. V ozadju se dviga temen gozdnat greben, za njim pa se odpre valovita pokrajina s posameznimi belimi hišami; nebo je bledo in brez sonca. Muzej prizor bere kot trenutek po končani dirki. Izvirnik je majhen, 41,9 x 34 cm, hrani ga Museum of Fine Arts v Bostonu pod številko 03.1034, spodaj levo pa je podpisan. Pri nas nastane ročno, v šestih merah od 50 x 40 do 100 x 80 cm ali po vaši meri, pred odpremo pa dobite fotografijo končanega dela v potrditev.

Dirkalni konji v Longchampu – Edgar Degas

Kdo je na prizoru?

Jahači in konji, nihče od njih poimenovan. Muzejski zapis nobenega ne imenuje, zato jih tudi mi ne bomo. Desno odjahajo štirje: prvi v rožnatem jopiču z rdečo čepico, za njim jahač v belem, nato eden v opečnati barvi s svetlo modro čepico in nazadnje eden v rumenem. Vsi štirje so obrnjeni stran od nas, tako da vidimo hrbte in zatilja. Levo stoji manjša, tesneje zbrana skupina; spredaj je jahač v modrem jopiču, edini, ki je obrnjen bolj proti sredini prizora, za njim pa se čepice nizajo v drobnih rdečih, rumenih in rožnatih potezah, ki niso izpeljane v obraze. Konji stojijo mirno, z glavami nizko ali obrnjenimi vstran; noben ne teče. Bostonski muzej prizor opisuje kot jahače in konje, ki se zbirajo ob progi ob koncu dirke.

Kaj je na platnu?

Široko, nizko travnato polje in nad njim veliko neba. Trava je slikana v zelenih in rjavkastih pasovih, ki tečejo vodoravno čez platno in nosijo skupine jahačev kakor črte na papirju. V ozadju se dviga temen gozdnat greben, za njim pa se odpre valovita pokrajina, v kateri je nekaj majhnih belih hiš razvrščenih ob nevidni cesti. Nebo zavzema zgornjo tretjino in je bledo, sivkasto in brez sonca; nikjer ni ostre sence. Prav zato so jopiči tako močni: rdeča, rumena, rožnata in modra so edine nasičene barve v prizoru in oko skače od ene do druge. Platno je majhno, 41,9 x 34 cm, in poteze so temu primerno kratke; posamezna čepica je pogosto en sam dotik čopiča.

Zakaj je prav ta prizor pomemben?

Ker ne kaže dirke. Kaže čakanje okoli nje. Skoraj vsak drug slikar tega časa bi izbral tek, cilj ali množico; Degas izbere trenutek, ko se nič ne dogaja in so vsi obrnjeni stran. Drugi razlog je razporeditev: jahači niso zbrani v središču, ampak razmetani po širini platna v dveh skupinah, med katerima je prazna trava. Tretji je zgodovinski. Dirkališče v Longchampu je bilo zgrajeno leta 1857 na zahodnem robu Pariza, konjske dirke pa so bile takrat v Franciji nov, iz Anglije prevzet šport za premožno publiko. Degas ga ni naslikal kot prizorišče razkošja, ampak kot ravno, vetrovno polje, na katerem ljudje čakajo.

Kaj prizor pomeni?

Da je večina vsakega dogodka čakanje. Impresionizem pri Degasu pomeni natančno opazovanje sodobnega življenja, ne svetlobnih učinkov, in tu je predmet opazovanja mrtvi čas med dejanji. Kot umetniška slika je nenavadno mirna: vodoravna, tiha, brez dramatičnega središča, zato deluje tam, kjer si želite prizor, ki ne vpije. Ker so barve pretežno zelene, rjave in sive z nekaj močnimi pikami, je hvaležna slika za dnevno sobo, jedilnico ali pisarno. Med stenske slike sodi v tisti del, ki ga izberete zaradi razpoloženja in ne zaradi motiva. Kdor išče slike na platnu s konji, tu ne dobi galopa, ampak nekaj bolj redkega.

Kako je platno prišlo v Boston?

Po poti, ki jo muzej objavlja v celoti, in vredna je branja. Leta 1900 je bilo pri trgovcu Bernheim-Jeune v Parizu; 10. februarja istega leta ga je ta prodal hiši Durand-Ruel v Parizu. Nato je bilo v depozitu pri Cassirerju v Berlinu in se 10. junija 1900 vrnilo v Pariz. 19. decembra 1900 je šlo v depozit k M. Whitakerju v Montreal. Februarja 1901 ga je pariški Durand-Ruel prodal newyorškemu Durand-Ruelu, ta pa 27. marca 1901 gospe William H. Moore v New Yorku; 1. aprila 1901, teden dni pozneje, ga je odkupil nazaj. Leta 1903 ga je newyorški Durand-Ruel prodal bostonskemu muzeju za 9.000 dolarjev, vpisan pa je bil 28. aprila 1903. Muzejski zapis ob tem navaja, da je bilo to prvo Degasovo platno, ki ga je kupil ameriški muzej. Pri enem datumu se viri ne ujemajo: prodaja iz Pariza v New York je zapisana kot 18. ali 20. februar 1901, in tega ne poravnavamo.

Motiv med Degasovimi deli

Dirkališče je Degasa spremljalo vse življenje, tako kot balet. Pri nas so temu platnu najbližji Dirkalni konji pred tribunami, kjer so jahači prav tako pred dirko in ne v njej, Na dirkah na podeželju, ki isti svet pokaže z gledalčeve strani, in Dirka gospodov. Pred štartom, spet trenutek pričakovanja. To platno je v Schulmanovem katalogu Degasovih del zavedeno pod MS 87, hrani pa ga Museum of Fine Arts v Bostonu pod inventarno številko 03.1034.

Kako nastane naša ročno naslikana izvedba?

S čopičem in oljno barvo, po isti tehniki kot izvirnik, torej kot olje na platnu. Najtežji del je merilo. Izvirnik je zelo majhen, jopiči pa so na njem pogosto en sam dotik čopiča; ko prizor povečamo na 70 x 60 ali 100 x 80 cm, tistega dotika ni mogoče preprosto raztegniti, sicer postane packa. Zato drobne postave v levi skupini gradimo iz več kratkih potez in pazimo, da ostanejo nedokončane, kakor so na izvirniku; kdor jim naslika obraze, uniči prizor. Drugi težavni del je trava: teči mora v vodoravnih pasovih in vendar ne izgledati kot proga, zato jo slikamo v več zelenih in rjavih tonih drug čez drugega. Nebo pustimo najbolj tanko, ker je bledo in mora ostati zračno. Vsaka reprodukcija slike nastane na novo in dve nista nikoli povsem enaki; vsaka ročno naslikana kopija je zato svoja. Fotografij naših dokončanih platen za ta motiv še nimamo, ker ga do zdaj nismo slikali, zato jih tu ne kažemo in nobene ne opisujemo. Fotografijo svojega platna dobite pred odpremo.

Katera mera za kateri zid?

Če ne veste, katera: 70 x 60 cm. Tu je posebnost, ki jo je pošteno povedati naravnost: izvirnik je manjši od vsega, kar delamo. Meri 41,9 x 34 cm, naša najmanjša mera pa je 50 x 40 cm, torej je vsaka naša izvedba večja od izvirnika. Po razmerju je zadetek skoraj popoln: 80 x 65 cm da 1,231 proti izvirnikovim 1,232. 50 x 40 in 60 x 50 cm sta primerni za ozek zid, hodnik ali polico in ostaneta blizu občutku izvirnika. 70 x 60 in 80 x 65 cm sta pravi izbiri nad komodo, pisalno mizo ali v jedilnici. 90 x 70 in 100 x 80 cm zahtevata širši zid in nekaj razdalje; pri njiju se drobne čepice v levi skupini berejo kot posamezne postave. Med velike slike ta motiv ne sodi in ga tudi ne delamo večjega od 100 x 80 cm, ker bi se poteza raztegnila čez svojo mero. Izbrano mero prej odmerite na zidu s papirnatim izrezom. Nobena ni na zalogi: vsak primerek nastane po naročilu.

Mera po naročilu, okvir in nosilni okvir

Če nobena od šestih mer ne ustreza ali če hočete natanko razmerje izvirnika, slikamo po vaši meri in pri tem ohranimo širino polja, da obe skupini jahačev ostaneta v kadru in da greben v ozadju ne izgubi neba nad seboj; to je naše delo po naročilu. Vsak primerek odpošljemo napet na lesen nosilni okvir, pripravljen za obešanje. Za okvir uporabite našo 3D aplikacijo: na tem motivu pokaže vse letve, ki jih imamo – zlato, srebrno, črno, belo in naravni les – in služi izbiri okvirja in ničemur drugemu. Kako delo deluje na vašem zidu, pokaže naša posebna storitev, postavitev v prostor.

Dostava in jamstvo

Vsak primerek nastane po naročilu v naši delavnici v Sloveniji; računajte 15-45 dni glede na mero, pri največjih merah pri zgornji meji. Potuje napet in zaščiten za prevoz, uokvirjen ob izbiri okvirja, v Slovenijo in petnajst drugih držav Evropske unije, brez carine. Pred odpremo dobite fotografijo končanega dela v potrditev, za vsako naročilo pa velja naša ureditev vračila. Celotno ponudbo najdete v galeriji Edgar Degas, njegovo življenje pa opisuje naš članek o Edgarju Degasu.

Pogosta vprašanja

Katera slika je to?

Degasovo olje Dirkalni konji v Longchampu, majhno platno velikosti 41,9 x 34 cm. Hrani ga Museum of Fine Arts v Bostonu pod inventarno številko 03.1034.

Kdaj je nastalo?

Muzej navaja: 1871, morda predelano leta 1874. Tega približka ne odpravljamo. Schulmanov katalog za isto platno navaja leto 1873; kjer se viri razhajajo, se držimo muzeja, ki platno hrani.

Kako velik je izvirnik?

Zelo majhen: 41,9 cm širok in 34 cm visok, torej manjši od lista formata A3 po višini. Schulmanov katalog navaja 30 x 40 cm; tudi tu se držimo muzejske meritve. Vse naše mere so večje od izvirnika.

Je platno podpisano?

Da. Muzejski zapis navaja napis spodaj levo: E Degas.

Koliko je muzej zanj plačal?

9.000 dolarjev leta 1903, kupljeno od newyorške hiše Durand-Ruel. Muzejski zapis navaja tudi, da je bilo to prvo Degasovo platno, ki ga je kupil ameriški muzej.

Kje ga je mogoče videti?

V Museum of Fine Arts v Bostonu. Muzejski zapis ga ob branju navaja kot razstavljenega v dvorani Sidney and Esther Rabb (Gallery 255); ali tam visi tudi danes, se lahko spremeni.

Kateri trenutek dirke je to?

Po muzejskem opisu trenutek ob koncu dirke, ko se jahači in konji zbirajo ob progi. Na platnu se ne dogaja nič sunkovitega; noben konj ne teče.

Kdo so jahači?

Muzejski zapis jih ne poimenuje, zato jih ne poimenujemo niti mi. Barve jopičev so na izvirniku razločne, imena jahačev pa v zapisu ne nastopajo.

Ali lahko dobim mero, ki ni na seznamu?

Da. Šest mer je naša običajna izbira, slikamo pa tudi po vaši meri, tudi natanko v razmerju izvirnika. Povejte, kje bo delo viselo, da izrez prilagodimo.

Je to tisk?

Ne. Delo nastane z roko v olju na platnu; poteze čopiča so vidne in otipljive, zlasti na jopičih in v travi.

Je primerna za darilo?

Da, zlasti za nekoga, ki ima rad konje ali mirne pokrajine. Ker vsak primerek nastane po naročilu, računajte čas izdelave; če izbiro raje prepustite obdarjencu, je tu naš darilni bon.

• Motiv: jahači in konji, zbrani ob progi v Longchampu; skoraj vsi obrnjeni proč od nas
• Izvirnik: Edgar Degas, oljna slika na platnu, 41,9 x 34 cm, Museum of Fine Arts, Boston (03.1034)
• Naša izvedba: ročno naslikano v olju, šest mer od 50 x 40 do 100 x 80 cm
• Zanimivost: muzej ga je kupil leta 1903 za 9.000 dolarjev – prvo Degasovo platno v lasti ameriškega muzeja