Edvard Munch – Avtoportret na stekleni verandi

Avtoportret na stekleni verandi

Avtoportret na stekleni verandi Edvarda Muncha je oljna slika s kredo na leseni plošči iz let 1930–1933, ki jo pod inventarno številko MM.M.00245 hrani Munchov muzej (Munchmuseet) v Oslu. Izvirnik meri 55,5 x 45,5 cm in leži počez. Slikar se je naslikal v svoji zastekljeni verandi na Ekelyju.

Glava zavzema sredino in je velika glede na format. Vidimo jo od spredaj, rahlo obrnjeno v desno, obrezano tik nad temenom. Čelo je visoko, lasje redki, obrvi težke, usta pa stisnjena in obrnjena navzdol. Pogled ne gre proti nam, ampak nekam mimo, in prav zaradi tega obraz deluje zbrano in zaprto vase.

Obraz je zgrajen iz nasprotij toplega in hladnega: okraste in oranžne ploskve na čelu in nosu, zelene in olivne sence pod očmi in ob bradi. Munch tu ne gladi prehodov, ampak pusti barvi, da se srečata na robu, kar naredi obraz razgiban tudi tam, kjer je koža mirna.

Ramena in suknjič so podani s hitrimi vzporednimi vlekami v zeleni, vijoličasti in temno modri barvi. Pod vratom se vidita bel ovratnik in bleda zelena kravata, edina svetla navpičnica v spodnji polovici. Poteze so tu tako odprte, da se med njimi vidi podlaga.

Za njim se odpre veranda. Pokončni temni okvirji oken in poševne prečke režejo ozadje na polja, skozi katera se vidi vrt. Levo stoji golo drevo, naslikano z belimi in sivimi vlekami, desno pa se čez steklo razlijejo vijoličaste in modre poteze, ki jih beremo kot vejevje ali odsev.

Prostor je zato dvojen: notranjost in vrt hkrati, ločena le s tanko mrežo okenskih letev. Munch je na Ekelyju v teh letih veliko slikal prav s te verande, in ta motiv steklene stene med njim in svetom se v njegovem poznem delu ponavlja.

Barvno delo počiva na zeleni. Zelena je v ozadju, v suknjiču, v senci obraza in celo v kravati, tako da okrasti in oranžni deli obraza zagorijo kot edina res topla ploskev. Vijoličasti dotiki v oknu so protiutež, ki drži zgornji del slike pri življenju.

Poteza je odkrita in nagla. Poleg olja je Munch uporabil kredo, katere suhe linije so vidne v laseh, ob očeh in v ramenih; ponekod je barva tako redka, da se skozi njo vidi lesena plošča. Delo je tako hkrati risba in slika.

Muzej sliko vodi kot nepodpisano in jo datira med leti 1930 in 1933; med upodobljenimi navaja samega Edvarda Muncha. Slikar je bil takrat v sedemdesetih letih, in to je eden iz dolge vrste avtoportretov, ki jih je delal vse življenje.

Sestava je preprosta in trdna: velika glava sredi mreže navpičnic in poševnic. Prav zaradi teh črt se glava zdi še bolj mirna, saj je edina okrogla oblika med samimi ravnimi. Oko gre naravnost k obrazu in se tam zadrži.

Našo sliko slikar ročno naslika z oljem na platno, potezo za potezo, po naročilu in nikoli s tiskom. Naj bo povedano jasno: izvirnik je olje s kredo na leseni plošči, naša reprodukcija pa je naslikana z oljem na platno, ki je običajni nosilec za ročno naslikano delo te vrste. Najtežji del je tu obraz, ki mora ostati topel sredi vsega zelenja.

Format je ležeč, pogled pa neposreden in resen, zato se slika poda v delovni prostor, knjižnico ali kot močan poudarek v dnevni sobi. Najbolje ji služi mirna svetla stena. Obesite jo v višini oči ob enakomerni svetlobi.

Na voljo je deset velikosti od 45 x 38 cm do 223 x 179 cm in mera po želji, vsako platno pa je mogoče naročiti z okvirjem ali brez. Več slikarja je v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in slikarstvu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.