Edvard Munch – Nevihta

Nevihta

Nevihta Edvarda Muncha je slika na platnu iz leta 1893, ki jo pod inventarno številko 1351.1974 hrani Muzej moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku. Izvirnik je naslikan z oljem in meri 130,8 x 91,8 cm. Prizor kaže poletno noč v obmorskem kraju, skupino postav pred hišo in eno samo belo postavo, ki stoji ločeno od drugih.

Nebo zavzema zgornjo tretjino in je bledo sivo vijoličasto, naslikano tanko in brez oblakov. Desno od sredine stoji velika svetla hiša z dvema nadstropjema, katere okna gorijo v topli rumeno oranžni barvi; to je edina močna svetloba na sliki. Na levi je manjše in temnejše rjavkasto poslopje. Med njima in okoli njiju so temno zeleno črna drevesa in grmovje, eno visoko drevo pa stoji tik pred osvetljeno hišo in jo deloma zakriva.

V ospredju na levi stoji gruča približno šestih postav, tesno druga ob drugi, v belih, kremnih, rjavo rdečih in temnih oblačilih. Več jih ima roke dvignjene k glavi, obrazi pa so komaj nakazani, brez potez. Sredi ospredja stoji ena sama postava v dolgi beli obleki, ločena od skupine, prav tako z rokami ob glavi, obrnjena proti gledalcu. Tla so kamnita in naslikana v medlih zelenih, sivih in rožnato rjavih tonih. V spodnjem desnem kotu je podpis, ki vsebuje tudi letnico. Hiša z osvetljenimi okni je edini prostor na sliki, kjer se dogaja življenje, a v njej ne vidimo nikogar. Skupina in bela postava sta obrnjeni v isto smer, vendar med njima ni stika.

Prizor je postavljen v Åsgårdstrand, majhen obmorski kraj ob Oslofjordu, kjer je Munch preživljal poletja in kjer je nastalo več njegovih znanih del. Kretnja rok ob glavi je ista kot pri Kriku, ki je nastal istega leta; obe sliki sta torej iz leta 1893 in obe uporabljata isto telesno gesto, kar je vidno dejstvo in ne trditev o slikarjevem namenu. Naslov govori o nevihti, vendar na nebu ni ne bliska ne dežja: nevihta je stanje, ne vremenski dogodek. Munch je ta kraj naslikal v desetinah različic, poleti in ponoči. Barvna lestvica je omejena na sive, zelene in rjave tone, razen rumenih oken, format pa je ležeč in približno štiri proti tri.

Munch je barvo nanašal zelo tanko in jo ponekod skoraj podrgnil v platno, tako da se tkanje vidi skozi celotno zgornjo polovico. Postave so naslikane brez obrisne risbe, z mehkimi robovi, ki se zlivajo v ozadje. Rumena okna so edina mesta z gostejšim nanosom in zato izstopajo tudi fizično.

Naša različica je ročno naslikana z oljnimi barvami na platno, potezo za potezo, in nikoli ni tiskana. Ker vsako platno nastane posebej za naročilo, se dve nikoli ne ujemata do potankosti; drobne razlike v nanosu so znak človeške roke in ne napaka.

Slika je tiha in nizko kontrastna, zato jo je najbolje obesiti tam, kjer je gledalec blizu: v spalnici, delovni sobi ali ob branju, ne na koncu velikega prostora. Za stensko dekoracijo potrebuje mirno, ne prebelo steno; topli sivi in žajbljevo zeleni toni ji ustrezajo bolje kot čista bela, ki poje njeno bledo nebo. Umetna svetloba naj bo šibkejša in topla, sicer rumena okna izgubijo učinek. Neposredno sonce ji ne ustreza, bledo nebo pa je tako ali tako najobčutljivejši del površine.

Na voljo je deset velikosti in tudi mera po meri, vsako platno pa lahko naročite z okvirjem ali brez njega. Več slikarjevih del najdete v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in delu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.