Edvard Munch – Mrtva mati

Mrtva mati

Mrtva mati Edvarda Muncha je olje na platnu iz leta 1899, ki ga pod inventarno številko 377-1918/2 hrani Kunsthalle Bremen. Izvirnik meri 90 x 100 cm. V ospredju stoji majhna deklica, ki si z obema rokama pokriva ušesa, za njo pa na postelji leži mrtva ženska.

Deklica je postavljena na sredino in obrnjena naravnost proti gledalcu. Lasje so ji svetlo rumeni in kratki, oči velike, modre in široko odprte, usta pa stisnjena. Nosi bel oziroma kremast predpasnik čez svetlo obleko z napihnjenimi rokavi, temno modre nogavice in temne čevlje. Roke ima dvignjene k obema ušesoma, komolce pa razprte na obe strani; ta ena sama kretnja nosi celotno sliko. Deklica ne joče in ne kriči; njen obraz je negiben, kar prizor naredi še težji.

Za njo se v desno raztezajo postelja in ležeča postava. Ženska leži z glavo na beli blazini, obrnjena v profil; njen obraz je bledo sivo zelen, lasje pa pokriti s temnim pokrivalom. Postelja in stena za njo sta v umirjeni žajbljevo zeleni barvi, ki je marsikje lisasta in nemirna, ob robu postelje pa teče rdečkasto rjava črta. Tla v ospredju so močno rjasto oranžna in zavzemajo skoraj tretjino platna; prav ta topla ploskev loči gledalca od prizora. Mati in otrok se ne dotikata in nista v istem prostoru pozornosti. Postelja je postavljena diagonalno in vodi pogled v globino.

Motiv običajno povezujejo s smrtjo Munchove matere, ki je umrla leta 1868, ko je bil slikar star pet let; bolezen in smrt v družini sta se v njegovem delu vračali vse življenje. Munch je isti prizor obdelal v več različicah in tehnikah, naša reprodukcija pa povzema tisto iz Kunsthalle Bremen z merami 90 x 100 cm. Delo se v literaturi pojavlja pod več naslovi, med njimi tudi Smrt in otrok, kar je vredno vedeti, kadar iščete izvirnik; inventarna številka je tista, ki ga zanesljivo določa.

Barva je nanesena tanko in suho, brez sijaja, tako da se skozi njo ponekod vidi tkanje platna. Zelena stena je zgrajena iz kratkih, križajočih se potez, ki se ne zlijejo v enotno ploskev, in prav ta nemir daje ozadju občutek vibriranja. Deklica je naslikana bolj gladko in z več snovi kot vse drugo, zato stopi naprej tudi fizično, ne le kompozicijsko.

Naša različica je ročno naslikana z oljnimi barvami na platno, potezo za potezo, in nikoli ni tiskana. Ker vsako platno nastane posebej za naročilo, se dve nikoli ne ujemata do potankosti; drobne razlike v nanosu so znak človeške roke in ne napaka. Umetnine na platnu, kakršna je ta, sodijo med zahtevnejše, saj je treba ohraniti razliko med gladko naslikanim otrokom in razgibanim ozadjem.

Prizor je tih in resen, zato ne sodi na osrednjo steno dnevne sobe, temveč tja, kjer si ga gledalec izbere sam: v delovno sobo, knjižnico, na hodnik ali v mirno nišo. Rjasto oranžna tla so najmočnejša barva na platnu, zato se slika dobro ujame s toplo, zemeljsko obarvano steno in z lesom v topli barvi; ob hladno modri steni postane neusklajena. Obesite jo tako, da so deklicine oči približno v višini oči stoječega gledalca, saj je prizor grajen na tem pogledu. Svetloba naj bo mehka in enakomerna.

Na voljo je deset velikosti in tudi mera po meri, vsako platno pa lahko naročite z okvirjem ali brez njega. Več slikarjevih del najdete v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in delu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.