Edvard Munch – Nočni sprehajalec

Nočni sprehajalec

Nočni sprehajalec Edvarda Muncha je oljna slika na platnu iz let 1923–1924, ki jo pod inventarno številko MM.M.00589 hrani Munchov muzej (Munchmuseet) v Oslu. Izvirnik meri 68 x 90 cm in stoji pokončno. Delo sodi med pozne avtoportrete, ki jih je slikar naredil na Ekelyju, posestvu nad Oslom, kjer je preživel zadnji dve desetletji.

Prizor je nočen. Za postavo teče vrsta okenskih šip, napolnjenih z gosto temno modrino; noč pritiska ob steklo. Okenski okvirji so položeni v bledem okru in dajejo skoraj vso svetlobo v zgornji polovici platna. Slikar stoji v zatemnjeni sobi, v katero je prišel od drugod po hiši, in je potisnjen na levo, tako da desna stran ostane odprta v temo. Obraz je najbolj nenavaden del. Očesni votlini sta naslikani kot dve temni jami, tako da pogleda ni mogoče srečati. Čez lice in senca teče rdečkasto rjava, čelo pa je osvetljeno z rumeno zelenimi potezami. Lasje so rumeno zeleni in razmršeni. Pod brado se odpira bledo zelenkasto bel ovratnik, edini svetli poudarek na celotni stoječi postavi. Plašč je globoko modro črn in se razlije čez spodnjo polovico platna. Postava je odrezana v pasu in stoji tesno ob spodnjem robu, tako da se zdi, kakor bi pravkar stopila v prizor. Sobe okoli nje skoraj ni: ne pohištva, ne tal, samo okna zadaj in tema ob strani.

Delo pripada zadnjemu desetletju slikarjevega življenja. Munch se je vse življenje slikal znova in znova, a pozni avtoportreti so drugačni od zgodnjih: namesto vprašanja, kdo je, se v njih vrača vprašanje, kako je še tu. Naslov, pod katerim je delo znano, opisuje položaj in ne dogodka; nekdo hodi ponoči po lastni hiši in se ustavi. Munch je bil takrat v šestdesetih letih in je na Ekelyju živel sam; hiša in njena okna se v tem obdobju pojavljajo v več njegovih delih.

Barva je nanesena hitro, v širokih vlekih, ki se ne popravljajo. Munch je delal mokro na mokro, tako da se rumeno zelena na čelu in modro črna na plašču mestoma srečata in nekoliko pomešata. Ponekod je plast tako tanka, da se skozi njo vidi tkanina platna. Paleta je zožena na modro, črno, oker in nekaj rdečkastih ter zelenkastih poudarkov na obrazu. Prav odsotnost srednjih tonov naredi prizor nemiren: med osvetljenim čelom in temo plašča ni prehoda, ki bi oko pomiril.

Našo sliko slikar ročno naslika z oljem na platno, potezo za potezo s čopičem, po naročilu in nikoli s tiskom. Ker je vsako platno izdelano posebej, se toni in potege med izvedbami rahlo razlikujejo; te majhne razlike so znamenje roke in ne napaka. Najtežji del sta tu očesni votlini, ki morata ostati temni in odprti, ne pa postati dve črni piki. Kot reprodukcija slike zahteva ta motiv predvsem mirnost pri najtemnejših delih.

Format je pokončen, prizor pa temen in zbran, zato se slika poda v delovni prostor, knjižnico ali hodnik, kjer je gledana od blizu in kjer okoli nje ni močnih barv. Najbolje ji služi svetla mirna stena, saj je delo samo temno; pred temno steno se plašč zlije z okolico. Obesite jo v višini oči ob mehki svetlobi in ne nasproti oknu. Kot slike za zid v prostoru, kjer se zvečer bere, deluje močneje kakor v svetli dnevni sobi. Ker je motiv pokončen in tesno kadriran, prenese tudi ožjo steno ali nišo.

Na voljo je deset velikosti in mera po želji, vsako platno pa je mogoče naročiti z okvirjem ali brez njega. Okvir izberete v naši 3D aplikaciji, kjer na tem motivu preizkusite letve in barve; ozka temna letev tu deluje bolje kakor široka svetla. Več slikarja je v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in slikarstvu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.