Opis
Nave nave moe (Sveti izvir) – tahitijski prizor, naslikan v Franciji
V ospredju sedita dve ženski na široki rožnati ploskvi. Leva je naslonila glavo na dlan in ima zaprte oči; desna sedi vzravnano in v dvignjeni roki drži majhen rdeče rumen sadež, za ušesom pa bel cvet. Obe nosita belo oprsje in rdeče vzorčasto krilo. Za njima leži temna voda z odsevi, ob njej pa sedi postava, obrnjena s hrbtom, in stoji druga v belem ogrinjalu. Desno raste visok bel cvet na tankem steblu. V ozadju se vrstijo zelena trata, sivo modre skale, oranžno rumeno cvetoče drevo in palme, čisto zgoraj desno pa se v travi vidi nekaj drobnih svetlih postav. Delo hrani Državni muzej Ermitaž v Sankt Peterburgu pod inventarno številko GE-6510.
Otoški motiv, nastal na celini
Najbolj presenetljiv podatek prihaja iz muzejskega zapisa: kot kraj nastanka je naveden Francija, letnica pa 1894. Slika torej ni nastala na Tahitiju, ampak v vmesnem obdobju med obema slikarjevima potovanjema v Tihi ocean, ko je bil Gauguin že nazaj v Evropi. Prizor je spomin in ne opazovanje; to pojasni, zakaj so barve tako proste in zakaj se vse skupaj bere kot podoba, sestavljena iz zapomnjenih delov, in ne kot pogled skozi okno.
Naslov, naslikan v spodnji levi kot
Spodaj levo je na rožnata tla naslikan naslov Nave nave moe, ob njem pa še podpis in letnica. Muzej delo vodi pod ruskim naslovom, ki se prevaja kot čudoviti izvir; v drugih zbirkah in knjigah se pogosto pojavlja tudi kot sveti izvir ali sladko sanjanje. Različna imena opisujejo isto platno, zato jih navajamo skupaj.
Ena bedi, druga spi
Postavi v ospredju sta v nasprotju. Leva je zaspana, sklonjena, umaknjena vase; desna je budna in gleda naravnost proti gledalcu. Prav ta razlika drži prizor napet, čeprav se navzven nič ne dogaja. Vse ostalo – voda, skale, drevesa – je razporejeno v mirne vodoravne pasove, ki se dvigajo eden nad drugim brez globine.
Kako nastane ročno naslikana reprodukcija
Reprodukcije znanih slikarjev pri nas nastajajo izključno ročno, z oljnimi barvami na platno, potezo za potezo. Pri tem motivu je najzahtevnejša rožnata ploskev v ospredju: nositi mora obe postavi in hkrati ostati svetla, sicer prizor otopi. Pred pošiljanjem prejmete fotografijo dokončanega dela v potrditev.
- Motiv: dve sedeči ženski na rožnatih tleh, za njima voda, skale in cvetoče drevo.
- Tehnika: olje na platnu, ploskovite barve in mirni vodoravni pasovi.
- Velikosti: ležeči format, od 40 x 30 cm do 200 x 150 cm; pogosto izbrani sta 80 x 60 cm in 100 x 75 cm.
- Zanimivost: muzejski zapis navaja Francijo kot kraj nastanka, čeprav je prizor tahitijski.
Če vas zanima isto obdobje, si oglejte Mahana no atua (Dan boga), Te arii vahine (Kraljeva žena) in Arearea (Veselje), v katerih Gauguin prav tako gradi prizor iz mirnih barvnih pasov. Muzej mero navaja kot višino krat širino: 74 x 100 cm, torej ležeči format.
