Opis
Siesta – Gauguinova tahitijska veranda in navadna popoldanska ura
Med letoma 1892 in 1894, v prvem tahitijskem obdobju, je Paul Gauguin naslikal prizor, v katerem se ne zgodi nič izrednega: štiri ženske preživljajo popoldne na pokriti verandi. Ena lika perilo, druga leži naslonjena v oranžni obleki, tretja sedi obrnjena stran od gledalca, četrta pa v ospredju sedi na deskah z velikim slamnikom na glavi. Zunaj, na travi, sedi še peta postava. Sliko hrani Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku pod inventarno številko 1993.400.3. Format je ležeč – muzej mero navaja kot višino krat širino, torej 88,9 x 116,2 cm.
Navadna ura, ne slovesnost
Gauguina navadno povezujemo z mitološkimi prizori, tu pa opazuje povsem vsakdanje popoldne. Na belem platnu stoji likalnik, ob njem čaka pletena košara z rumenim sadjem, ženske pa delajo ali počivajo, vsaka zase. Nihče ne pozira in nihče ne pripoveduje zgodbe – slikar je zajel uro, ki mine brez dogodka. Prav zato je to delo v njegovem tahitijskem opusu izjema.
Slamnik, ki zapre sredino
Osrednja postava je ženska v ospredju, ki sedi na tleh in nam je obrnjena s hrbtom. Njen širok svetli slamnik z modrim pikastim trakom je največja svetla ploskev na platnu in prvo, kar oko ujame. Z njim je Gauguin zaprl sredino slike: pogled se ob slamniku ustavi in šele nato zdrsne naprej k ženski, ki lika, in k ležeči postavi v oranžnem.
Rožnate deske in zelena trava
Tla verande so naslikana v topli rožnati barvi, kakršne v resnični senci ne bi našli, tik za njimi pa se začne močno zelena trava in nad njo pas rumenega listja. Te tri barve nosijo celotno sliko. Če se v reprodukciji rožnata tla ohladijo, prizor izgubi popoldansko svetlobo in postane zgolj notranjščina.
Kje je izvirnik in kako je datiran
Izvirnik je v Metropolitanskem muzeju umetnosti, inventarna številka 1993.400.3, olje na platnu. Muzej delo datira okvirno, med 1892 in 1894, enciklopedični zapis pa navaja začetek tega razpona. Gre za razliko v natančnosti navedbe in ne za nasprotje med viroma – muzej in enciklopedija se pri meri ujemata.
Kako nastane ročno naslikana reprodukcija
Reprodukcijo slikar naslika ročno, z oljnimi barvami na platno, potezo za potezo. Pri tem motivu je najzahtevnejša prav rožnata ploskev tal: ostati mora topla in hkrati mirna, sicer se razbije v madeže. Pred pošiljanjem prejmete fotografijo dokončanega dela v potrditev.
- Motiv: štiri ženske na pokriti verandi, ena lika perilo, ena leži v oranžnem, v ospredju slamnik in košara s sadjem.
- Tehnika: olje na platnu, široke mirne ploskve in topla rožnata tla.
- Velikosti: ležeči format, od 40 x 30 cm do 200 x 150 cm; pogosto izbrani sta 80 x 60 cm in 100 x 75 cm.
- Zanimivost: likalnik na belem platnu je eden redkih prizorov gospodinjskega dela v Gauguinovem tahitijskem opusu.
Če vas zanimajo drugi tahitijski prizori vsakdanjega življenja, si oglejte še Arearea (Veselje), Fatata te Miti (Ob morju) in Materinstvo (Ženske na morski obali), v katerih Gauguin prav tako slika ljudi v vsakdanjem opravilu ali počitku.
