Edvard Munch – Pri večerji

Pri večerji

Pri večerji Edvarda Muncha je oljna slika na platnu iz let 1883–1884, ki jo pod inventarno številko MM.M.00621 hrani Munchov muzej (Munchmuseet) v Oslu. Izvirnik meri 59,5 x 49 cm in leži počez. Prizor je večerni: družina sedi za mizo ob svetlobi ene same svetilke.

Levo spredaj sedi mlado dekle, obrnjeno v profil proti sredini. Nosi temno obleko, rdečkasto rjavi lasje ji padajo po hrbtu, roke pa ima naslonjene na mizo. Njena postava je največja in najtemnejša na sliki in zapira prizor na levi strani kakor zavesa.

Za mizo v sredini sedi starejši moški z brado in svetlimi lasmi, obrnjen proti nam. Obraz mu je najbolj osvetljen del celotne slike; svetloba pade nanj s strani in ga potegne iz temnega ozadja. Nagnjen je rahlo naprej, kakor da posluša ali pravkar govori.

Desno zgoraj je tretja postava, skoraj sama silhueta: temna obleka, sklonjena glava, obraz komaj nakazan. Ne sodeluje v pogovoru, ampak sedi ob strani in dopolnjuje krog okoli mize.

Vir svetlobe je petrolejka s svetlim steklenim senčnikom, ki stoji desno od sredine na mizi. Iz nje prihaja vsa svetloba prizora: beli namizni prt sveti, obrazi se dvigajo iz teme, robovi prostora pa ostanejo v modrosivem mraku.

Miza je pokrita z belim prtom, na njem pa so krožniki, nož in nekaj kozarcev, podanih z nekaj hitrimi potezami. Levo zgoraj je okno z bledimi šipami in rdečerjavim okvirjem, ki edino odpira sicer zaprt prostor.

Barvno se slika giblje med modrosivo, rjavo in črno, vmes pa se prižigajo topli rdečkasti odtenki na steni in v laseh dekleta. Poteza je široka in mokra, mestoma tako redka, da se skozi barvo vidi tkanina platna. To je zgodnji Munch, star komaj dvajset let.

Muzej sliko vodi kot nepodpisano in datira v leti 1883 in 1884, v katalogu pa nosi oznako Woll M 106. Med upodobljenimi navaja slikarjevo sestro Inger in očeta Christiana Muncha, tako da gre za prizor iz njegovega lastnega doma.

Sestava sloni na diagonali mize, ki gre iz spodnjega levega kota proti desni, in na treh glavah, razporejenih v loku okoli svetilke. Pogled začne pri temni postavi spredaj, gre po belem prtu do osvetljenega obraza in se ustavi pri plamenu.

Prav zadržanost dela ta prizor močan. Nihče ne gleda drug drugega, nihče ne govori naglas; slika ujame tisto tiho, nekoliko utrujeno uro po večerji, ki jo pozna vsak dom. Munch je pozneje take domače prizore slikal vse življenje, tu pa jih začenja.

Našo sliko slikar ročno naslika z oljem na platno, potezo za potezo, po naročilu in nikoli s tiskom. Ker je vsaka naslikana za svoje naročilo, se nobeni dve ne ujemata do podrobnosti; majhne razlike v barvi so znamenje roke in ne napaka. Najtežji del je tu svetloba svetilke, ki mora ostati mehka in ne postati bela lisa.

Format je ležeč, razpoloženje pa toplo in domače, zato se slika poda v jedilnico, kuhinjo z mizo ali dnevno sobo. Najbolje ji služi mirna svetla stena, saj je sama slika temna. Obesite jo v višini oči ob toplejši, enakomerni svetlobi.

Za tako zgodnje delo je presenetljivo, koliko je Munch že takrat zaupal temi. Velik del površine ostane skoraj brez risbe, samo široke temne ploskve, iz katerih se dvigneta bel prt in en sam osvetljen obraz. Prav ta pogum, da se figura raje izgubi v mraku, kakor da bi jo umetno osvetlil, napoveduje slikarja poznejših nočnih prizorov.

Zanimivo je tudi, da noben od treh obrazov ni izdelan do konca. Dekle vidimo v profilu in brez podrobnosti, tretja postava je samo obris, celo očetov obraz je bolj svetlobni madež kakor portret. Munch tu ne slika ljudi, ampak uro dneva.

Na voljo je deset velikosti od 45 x 38 cm do 165 x 130 cm in mera po želji, vsako platno pa je mogoče naročiti z okvirjem ali brez. Več slikarja je v galeriji Edvarda Muncha, o njegovem življenju in slikarstvu pa pišemo na blogu o Edvardu Munchu.