Egon Schiele – Puščavnika

Puščavnika je delo Egona Schieleja iz leta 1912: moška v temnih haljah, stisnjena tako tesno, da se halji zlijeta v eno samo gmoto, stojita na pasu rjave zemlje pred bledim ozadjem, levo spodaj pa je majhen rdeč cvet. Original hrani muzej Leopold na Dunaju pod inventarno številko 466; meri 181 x 181 cm, kvadrat, in je levo spodaj trikrat signiran in datiran. Pri nas ga naslikamo ročno, v oljnih barvah, v petnajstih velikostih ali po vaši meri, pred odpremo pa vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev.

Puščavnika – Egon Schiele

Kdo je na sliki?

Dva moška, ime pa ima le eden. Leva figura, tista s sklonjeno glavo, je po zapisu muzeja Leopold samoupodobitev: to je avstrijski slikar Egon Schiele (1890–1918). Osebe, ki stoji za njim, ni mogoče zanesljivo določiti. Muzej navaja tri možnosti: še en Schielejev avtoportret, njegov mentor Gustav Klimt (1862–1918) ali njegov oče Adolf. Ugotavlja, da je to odprto vprašanje spodbudilo številne različne razlage dvojnega portreta, in se med njimi ne odloči. Tudi mi se ne.

Kaj je na platnu?

Dve figuri, gledani od spredaj, stisnjeni druga k drugi. Njuni halji, skoraj črni s temno zelenimi in rjavimi toni, se zlijeta v eno veliko gmoto, ki zapolni sredino kvadrata od zgornjega roba skoraj do spodnjega. Levi moški sklanja glavo naprej in vstran, oči ima povešene. Čez haljo ob pasu mu leži roka z razprtimi prsti, ob njej pa druga roka zgrabi blago. Za njim, na desni, se k njegovi glavi nagiba druga glava, napol skrita, z enim na široko odprtim očesom in trakom drobnih pisanih cvetov v laseh. Na rokavih sta dve barvni zaplati: majhna bleda na levi roki in na desni rami večji trikotnik rdeče, oranžne, modre in rumene. Spodaj izpod halje pogleda bosa noga, moška pa stojita na pasu rjave zemlje, nanesene s širokimi, križajočimi se potezami. Levo spodaj nosi tanko steblo z zelenimi listi drobne rdeče cvetove, ob njem pa je v zemljo z bledimi črkami vpisan podpis. Ozadje je lisasto sivorjavo, okoli cveta svetlejše in prečkano s tankimi belimi črtami.

Zakaj je ta slika pomembna?

Iz treh razlogov. Prvi je merilo: platno meri 181 cm v vsako smer, muzej pa oba moška opisuje kot približno v naravni velikosti. Drugi je, da je Schiele delo pojasnil sam. V pismu svojemu zbiratelju Carlu Reininghausu (1857–1929), ki ga muzej navaja, je zapisal, kaj naj bi figure, barve in celo cvet povedali. Tretji je povezava, ki jo muzej naredi z drugim delom iz istega leta, z Avtoportretom s sklonjeno glavo: v zapisu o tem delu piše, da se drža glave in kretnja na široko razprtih prstov odražata v levi figuri te slike.

Kaj slika pomeni?

Na to je odgovoril Schiele sam, v pismu, ki ga navaja muzej. Po njegovih besedah na sliki ni sivo nebo, temveč žalujoč svet, v katerem se gibljeta telesi; ves ta svet skupaj s figurama naj bi upodabljal minljivost vsega. Leva figura je tista, ki se klanja pred tako resnim svetom. Zbledele barve so namerne, figuri pa sta zamišljeni kot sesedeni vase – telesi ljudi, naveličanih življenja, a telesi čutečih ljudi. Gledalca je prosil, naj ju vidi kot oblak prahu, ki bi se rad dvignil, a se mora brez moči sesuti. Cvetovom, spletenim v vence na obeh glavah, ki naj bi delovali hladno in ugaslo, je postavil nasproti eno samo ovenelo vrtnico, ki izdihuje svojo belo nedolžnost: majhen cvet levo spodaj.

Od kod prihaja delo in kaj objavlja muzej?

Spletni zapis muzeja Leopold, povezan v preglednici zgoraj, delo vodi pod angleškim naslovom Hermits in ima razdelek o provenienci, ki po vrsti navaja štiri lastnike. Zadnji med njimi je Zasebna ustanova Muzej Leopold (Leopold Museum-Privatstiftung) na Dunaju, ki ima sliko od leta 1994 in jo hrani pod inventarno številko 466. Med viri muzej navaja Nirensteinov katalog iz leta 1930, v katerem je delo pod številko 106. Zapis ne vsebuje nobene opombe o restituciji ali odškodninskem zahtevku. Lastniki pred ustanovo so navedeni v razdelku spodaj.

Provenienca

Iz Schielejeve zapuščine (1918) je slika prešla k Arthurju Stemmerju (Dunaj/London, 1918–1953) in nato k Rudolfu Leopoldu (1953–1994); danes je v muzeju Leopold na Dunaju.

Kje je to delo med Schielejevimi deli?

Ob drugih slikah, v katerih Schiele postavi skupaj dve figuri. Dve takšni sliki, kot nakazujeta že naslova, sta v našem izboru: sliki Samovidec II (Smrt in mož) in Kardinal in nuna (Božanje). Naslikamo tudi delo Lirik. Celoten izbor je v galeriji Egon Schiele, več o umetnikovem življenju pa v našem članku o Egonu Schieleju.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako platno naslika slikar v oljnih barvah, potezo za potezo – ne strojni tisk, temveč kopija, ročno naslikana za vaše naročilo. Tu sta dve mesti najzahtevnejši. Prvo je halja: od daleč je videti črna, a je zgrajena iz temno zelenih, rjavih in skoraj črnih tonov; če jo naslikamo kot eno samo ravno črno, moška postaneta silhueta. Drugo je bledo ozadje s tankimi belimi črtami, ki mora ostati svetlo, tanko in rahlo neenakomerno – Schielejev žalujoči svet, ne prazna stena. Original je naslikan z oljnimi barvami na platno, prav tako naša kopija. Ko je slika dokončana, jo fotografiramo in vam fotografijo pošljemo v potrditev, šele nato gre na pot. To delo v naši delavnici še ni bilo fotografirano; fotografije bomo dodali na to stran, ko jih bomo imeli. Kot vsaka umetniška slika iz naše delavnice je lahko napeta na lesen podokvir; to izberete pri možnosti Podokvir.

Katera velikost za katero steno?

Kratek odgovor: velik, temen kvadrat potrebuje sredino stene in prostor okoli sebe. Nobena od naših velikosti se ne ujema z originalom, ki meri 181 x 181 cm. Najbližja je 170 x 170 cm, ki je za 11 cm ožja in za 11 cm nižja; naslednja večja je naša največja velikost, 200 x 200 cm, za 19 cm širša in za 19 cm višja. Vseh petnajst velikosti je kvadratnih, tako kot delo, zato izbirate le velikost, ne oblike. Za hodnik ali ob posteljo sodita 50 x 50 cm ali 60 x 60 cm, nad predalnik ali pisalno mizo 70 x 70 cm ali 80 x 80 cm, v dnevno sobo nad kavč 100 x 100 cm ali 120 x 120 cm, na veliko steno, stopnišče ali v visok prostor pa 150 x 150 cm in več. Slike na platnu v tako temnih tonih potrebujejo svetlobo in razdaljo: z nekaj metrov se halja bere kot ena sama gmota. Ročno naslikana slika najlepše visi s središčem v višini oči, približno 145–150 cm od tal; nad kavčem 15–25 cm nad naslonom.

Dimenzije po meri, podokvir in okvir

Če nobena od petnajstih velikosti ne ustreza vaši steni, delo naslikamo tudi po meri, vključno z velikostjo originala, 181 x 181 cm. Če pri možnosti Podokvir izberete DA, pride platno napeto na lesen podokvir, pripravljeno za obešanje. Naša 3D-aplikacija je namenjena samo izbiri okvirja, ne prikazu dela na vaši steni; ogled na vaši steni je ločena storitev. Okvir izberete posebej in ni obvezen del naročila.

Dostava in garancija

Slikamo po naročilu in dostavljamo v Slovenijo in še petnajst drugih držav Evropske unije, med njimi na Hrvaško, v Avstrijo, Italijo, na Madžarsko in v Nemčijo. Pred odpremo vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev. Čas izdelave je odvisen od velikosti in od obremenjenosti delavnice. Za vsako naročilo velja naš Pravilnik o vračilih in povrnitvi kupnine.

Pogosta vprašanja

Kdo sta moška na sliki Puščavnika?

Leva figura s sklonjeno glavo je po zapisu Muzeja Leopold Schiele sam. Moškega za njim ni mogoče zanesljivo prepoznati: muzej kot možnosti navaja še en avtoportret, Schielejevega mentorja Gustava Klimta ali njegovega očeta Adolfa. To odprto vprašanje je spodbudilo veliko različnih razlag dvojnega portreta.

Kaj pomeni Schielejeva slika Puščavnika?

Schiele jo je razložil sam, v pismu zbiratelju Carlu Reininghausu: na njej ni sivo nebo, temveč žalujoč svet, v katerem se gibljeta telesi, ves ta svet pa naj bi upodabljal minljivost vsega. Figuri sta sesedeni vase, telesi ljudi, naveličanih življenja, a čutečih. Vencem na njunih glavah je postavil nasproti eno samo ovenelo vrtnico, majhen cvet levo spodaj.

Kdaj je Schiele naslikal Puščavnika?

Leta 1912; platno je spodaj levo trikrat podpisano in datirano. Že 27. februarja 1912 ga je Schiele branil v pismu Carlu Reininghausu, ki je kritiziral kompozicijo. V istem pismu je zapisal, da je delo zraslo iz doživetij po očetovi smrti.

Kje je slika Puščavnika danes?

V Muzeju Leopold na Dunaju, pod inventarno številko 466. Iz Schielejeve zapuščine je prešla k Arthurju Stemmerju, leta 1953 k Rudolfu Leopoldu, od leta 1994 pa jo hrani Zasebna ustanova Muzej Leopold.

Ali je Eremiten ista slika kot Puščavnika?

Da: Eremiten je Schielejev nemški naslov, angleški zapis Muzeja Leopold pa isto platno vodi kot Hermits. Gre za kvadratno delo 181 x 181 cm z moškima približno v naravni velikosti, ki ga Schiele tudi v pismu Reininghausu imenuje „Eremiten“.

Ali je primerna za darilo?

Je; če niste prepričani glede velikosti, je na voljo darilni bon.

• Motiv: moška v temnih haljah, ki se zlijeta v eno, levi je Schiele, levo spodaj majhen rdeč cvet.
• Original: 1912, olje na platnu, 181 x 181 cm, trikrat signirano in datirano levo spodaj, muzej Leopold, Dunaj, inv. št. 466.
• Naša različica: ročno naslikana v olju, 15 kvadratnih velikosti ali po meri, na podokvirju po izbiri (Podokvir: DA).
• Vredno vedeti: Schiele je sliko opisal sam, v pismu Carlu Reininghausu, ki ga navaja muzej.