Claude Monet – Na bregu Sene pri Bennecourtu

Na bregu Sene pri Bennecourtu je ročno naslikana reprodukcija Monetovega platna iz Art Institute of Chicago: ženska v progasti obleki sedi s hrbtom proti nam v senci dveh debel na otoku sredi Sene in gleda čez vodo proti hišam zaselka Gloton, ob njej leži slamnik z modrim trakom, ob bregu pa je privezan zelen čoln. Izvirnik meri 100,7 x 81,5 cm, je olje na platnu in nosi inventarno številko 1922.427. Muzej ga datira v leto 1868, podpis spodaj levo pa se bere »Cl. Monet 1868«. Naslikamo ga v osmih merah ali po vaši meri, s fotografijo dokončanega dela v potrditev pred odpremo.

Na bregu Sene pri Bennecourtu – Claude Monet

Kaj je na platnu?

Poletno popoldne ob reki, gledano izpod drevesa. V levi tretjini se od spodnjega do zgornjega roba dvigata dve debli, nad njima pa se čez skoraj vso zgornjo polovico razpre gosta krošnja iz kratkih temno zelenih potez; v nekaj vrzelih med listi se pokaže modro nebo. Pod krošnjo, levo od sredine, sedi ženska na travi, s hrbtom proti nam, v beli obleki s temnimi navpičnimi progami. Ob njenih nogah leži slamnik s širokim modrim trakom, tik ob vodi pa je privezan čoln, znotraj temno zelen in ob robu svetel.

Sredino zavzame voda v širokih vodoravnih potezah. V njej se ponovijo hiše z nasprotnega brega, a ponovitev ni zglajena v zrcalo: ostane niz ločenih potez, bledo rožnatih, sivih in modrih. Onstran teče peščen breg z vrsto kamnitih hiš z rdečkastimi in sivimi strehami, med njimi desno visoka svetla fasada, nad vsem tem pa se pobočje dviga v pasovih obdelane zemlje. Ob vodi na drugi strani sta dve drobni modri postavi, ob desnem robu temna čolna na pesku.

Kdo je ženska na bregu?

Muzej jo imenuje sam, zato jo tudi mi. V zapisu Art Institute of Chicago piše, da je to Camille Doncieux, poznejša slikarjeva žena, da sedi na otoku sredi Sene in gleda proti zaselku Gloton ob Bennecourtu, od koder sta se s slikarjem po vsej verjetnosti pripeljala s čolnom.

Isti zapis pove še dvoje, česar s platna ni videti: da je to edino ohranjeno delo iz kratkega obdobja v Glotonu, kraj pa je slikarju priporočil Émile Zola kot poceni podeželsko zatočišče blizu Pariza; in da pentimenti, sledi zgodnejše plasti pod poznejšo, kažejo, da je Camille sprva držala otroka s čepico, domnevno njunega sina Jeana. Na končnem platnu ga ni.

Camille se na naši polici pojavi še trikrat: na platnu Bazille in Camille (študija za Kosilo na travi), med postavami dela Ženske v vrtu in za mizo v delu Kosilo. Prvo od teh hrani National Gallery of Art v Washingtonu pod inventarno številko 1970.17.41; muzej ga datira v leto 1865, platno pa meri 68,9 x 93 cm.

Kaj piše na platnu?

Spodaj levo, v travi ob vznožju debla, stoji podpis v temnih potezah, pod njim letnica. Bere se Cl. Monet in 1868. Muzej ga navaja z istim besedilom: podpisano spodaj levo, Cl. Monet, poševnica, 1868.

Letnica na platnu in letnica ustanove se torej ujemata, in to je vredno povedati, ker pri Monetu ni pravilo – na več naših rouenskih pročelij se podpis in zapis muzeja razhajata za leto ali dve. Tu ni ničesar za razsojati.

Kaj o delu pove zapis muzeja?

Delo hrani Art Institute of Chicago pod inventarno številko 1922.427. Mere objavi v zaporedju višina in širina, 81,5 in 100,7 cm; naša razpredelnica postavlja širino na prvo mesto, zato tu berete 100,7 x 81,5 cm. Z okvirjem navede 98,5 x 117,8 x 8 cm, pripis se glasi Potter Palmer Collection, delo pa je razstavljeno v dvorani 201.

V katalogu raisonné Daniela Wildensteina iz leta 1979 nosi številko 110. Isto letnico in isti meri do decimalke navaja tudi Wikidata; med viroma ni razhajanja. To zapišemo namenoma, ker sta molk o razhajanju in neopravljeno preverjanje na strani na pogled enaka.

Čez katere roke je platno šlo?

Muzej objavi celotno verigo lastnikov s cenami, zato jo navajamo tako, kot jo navaja on, in ničesar ne dodajamo. Prvi znani lastnik je Louis Aimé Léon Clapisson iz Neuilly-sur-Seine, ki je delo imel najpozneje 21. junija 1889 in zanj plačal 500 frankov; muzej pri tem navede svoj vir, razstavni katalog galerije Georges Petit.

21. aprila 1892 ga je Clapisson prodal pariški hiši Durand-Ruel za 1.500 frankov, ta pa ga je 18. maja istega leta prodala Potterju Palmerju iz Chicaga za 7.500 frankov – dve prodaji v enem letu in petnajstkratna cena v treh. Po Palmerjevi smrti leta 1902 je delo ostalo v družini, leta 1922 pa ga je družina podarila muzeju. Zakaj je cena tako narasla, zapis ne pove, in tega ne dopolnjujemo.

Zakaj je bilo to platno nekoč razstavljeno kot Argenteuil?

Ker je bilo pod tem imenom vpisano v zalogovno knjigo. Muzejev zapis o poreklu navaja, da je delo v pariški zalogi Durand-Ruel za leto 1891 nosilo številko 2127 in ime Argenteuil, in prav pod tem naslovom je bilo leta 1905 razstavljeno v Bostonu, pri Copley Society, kot posojilo gospe Potter Palmer.

To ni edino tuje ime: pri Georgesu Petitu leta 1889 je bilo navedeno kot Au bord de l’eau; Bennecourt, leta 1910 v Chicagu pa kot Belle Isle, sunshine ali The river, pri čemer muzej ne razreši, katera od obeh pripada temu platnu.

Argenteuil je pri Monetu ime kraja in ne le pomota: tja se je preselil leta 1871, tri leta po tem platnu, in tam je nastala vrsta del, med njimi Most pri Argenteuilu. Ime v zalogovni knjigi je zamenjava kraja, ne drugo delo; glejte inventarno številko in ne naslova.

Zakaj je to delo pomembno?

Zaradi spodnje polovice. Odsev hiš v vodi je naslikan z enako težo in enako širokimi potezami kot hiše same in nikjer ni zglajen v zrcalo. Gledalec dobi dve enakovredni vrsti podatkov: predmet in njegovo ponovitev na vodi, ki je ravno toliko drugačna, da se vidi, da gre za drugo snov.

Leto je 1868, do prve skupinske razstave, po kateri se je gibanje poimenovalo, je še šest let, in ta impresionistična slika kaže, da je bil postopek izdelan že prej. Dvanajst let pozneje zavzame isti prijem celotno spodnjo polovico: delo Bregovi Sene pri Vétheuilu hiš v motivu nima več, ostala sta reka in breg.

Ženska sedi s hrbtom proti nam in ne pripoveduje ničesar; ni portret in ni prizor. Njena vloga je, da gleda tja, kamor gleda gledalec, in da s progasto obleko in slamnikom drži spodnji levi vogal. Reprodukcija slike te vrste je zato odvisna od razmerij in ne od obraza.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako naročilo naslika slikar posebej, z oljem na bombažno ali laneno platno. Take so vse naše slike na platnu, brez tiska in brez strojnega koraka. Ta umetniška slika je zahtevna predvsem v vodi: odsev mora ostati sestavljen iz ločenih vodoravnih potez, sicer postane gladka zrcalna ploskev in platno izgubi prav tisto, zaradi česar je znano.

Drugi preizkus je krošnja, ki mora ostati prepustna, z vrzelmi, skozi katere se vidi nebo, sicer se zgornja polovica sprevrže v enotno temno liso. Taka oljna slika ne prenese visokega sijaja, zato naša ostane mat. Ročno naslikana kopija tudi ne poskuša biti kopija do potankosti; dve platni iste velikosti se vedno razlikujeta v potezi.

Katera mera za katero steno?

Na voljo je osem mer, od 45 x 38 do 150 x 120 cm. Po velikosti je izvirniku najbližja 90 x 70 cm, torej 10,7 cm ožja in 11,5 cm nižja. Po razmerju sta najbližji 50 x 40 cm in 150 x 120 cm, obe pri 1,2500 proti izvirnikovim 1,2356; 60 x 50 in 120 x 100 sta pri 1,2000 nekoliko dlje.

Za veliko steno ostane 150 x 120 cm, ki je hkrati ena od dveh mer z najbolj zvestim razmerjem. Zelena in modra sta tu mirni, zato slika za dnevno sobo deluje tudi nad nizkim pohištvom. Vse mere so navedene pri izdelku v naši galeriji Claude Monet.

Dimenzije po meri, podokvir in okvir

Za mero, ki je ni na seznamu, so dimenzije po meri edina pot; pišite nam širino in višino, razmerje izvirnika pa ohranimo. Platno napnemo na lesen podokvir. Okvir ni vključen v ceno; muzejev meri 117,8 x 98,5 cm in je 8 cm globok.

Dostava in jamstvo

Izdelava traja dva do tri tedne, pri največjih merah nekaj dni več. Delo pripotuje napeto na podokviru v togi škatli ali zvito v tulcu, s sledenjem pošiljke. Če pride poškodovano ali se opazno razlikuje od potrjene fotografije, ga zamenjamo ali povrnemo ceno. Majhne razlike v potezi so pri ročnem delu pričakovane; poškodba ni.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V Chicagu, v Art Institute of Chicago, pod inventarno številko 1922.427, razstavljen v dvorani 201.

Ali muzej imenuje osebo na platnu?

Da. Muzejev zapis navaja Camille Doncieux, poznejšo slikarjevo ženo.

Je On the Bank of the Seine, Bennecourt isto delo?

Je. To je ime v zapisu muzeja, z ednino breg; naš naslov uporablja množino.

Je to tisk?

Ne. Pri nas nastane vedno ročno, z oljem na platnu; tiskanih del ne prodajamo.

Katero mero naj izberem?

90 x 70 cm, če vam je pomembna velikost izvirnika, in 150 x 120 cm, če vam je pomembno razmerje pri veliki sliki.

Ali lahko dobim mero, ki je ni na seznamu?

Da. Delo po vaši meri vam da razmerje izvirnika pri kateri koli širini.

Kako delo pripotuje do mene?

Napeto na podokviru v togi škatli ali zvito v tulcu, s sledenjem pošiljke.

O čem je to delo v enem stavku?

O tem, da odsev na vodi ni manj resničen od hiš, ki jih odseva.

Je izvirnik naprodaj in koliko je vreden?

Ni naprodaj: je v muzejski zbirki. Vrednosti ne ocenjujemo; muzej navaja le cene iz 19. stoletja, zapisane zgoraj.

Kako visoko naj ga obesim?

Sredina približno 150 cm nad tlemi, tako da vodna gladina pade v višino oči.

Je primerno za darilo?

Je, in če niste prepričani o meri, obstaja darilni bon, s katerim izbere obdarjeni.

• Motiv. Camille Doncieux sedi s hrbtom proti nam pod drevesom na otoku sredi Sene, pred njo voda s širokim odsevom hiš zaselka Gloton, ob bregu privezan zelen čoln.
• Izvirnik. Olje na platnu, 100,7 x 81,5 cm, 1868; podpisano spodaj levo Cl. Monet 1868; Art Institute of Chicago, inv. št. 1922.427, dar družine Potter Palmer leta 1922.
• Naše. Osem mer; 90 x 70 cm je najbližja po velikosti, 50 x 40 in 150 x 120 po razmerju.
• Dobro je vedeti. Muzej je pod barvo našel sledi otroka s čepico, ki ga je Camille v prvi zasnovi držala v naročju.