Claude Monet – Bazen v Argenteuilu

Bazen v Argenteuilu je ročno naslikana reprodukcija Monetovega rečnega prizora, ki ga muzej datira okoli leta 1872: senčen drevored se spusti ob poti k vodi, po njej se sprehajajo postave s senčniki, na drugi strani bazena pa stoji leseno kopališče z napisom. Izvirnik meri 81 x 60 cm, je olje na platnu in ga hrani Musée d’Orsay v Parizu pod inventarno številko RF 2010, kamor je prišel z zapuščino grofa Isaaca de Camonda leta 1911. Slikamo ga v osmih merah ali po vaši meri, s fotografijo dokončanega dela v potrditev pred odpremo.

Bazen v Argenteuilu – Claude Monet

Kaj je na platnu?

Platno je ležeče in nebo si vzame skoraj vso zgornjo polovico: beli kopasti oblaki se kopičijo nad bledo modrino in se proti desni razpustijo v drobne packe. Spodnjo polovico drži breg. Ob levem robu stoji vrsta visokih dreves, njihova debla so poravnana kot stebri, krošnje pa mečejo čez peščeno pot široke prečne sence. Po poti gredo drobne postave: dve v svetlih oblekah s senčnikoma, ob njiju temnejša moška postava. Travnata brežina se spusti proti vodi in na njej sedita dve postavi. Tik ob vodi leži prazen temen čoln, potegnjen na suho. Desno od sredine je na vodi drug čoln z ljudmi, eden od njih drži senčnik, ob njem pa je privezan nizek plovni pomol. Na skrajni desni stoji leseno poslopje na vodi z belim napisom, na katerem se vidita začetni črki besede BAINS, torej kopališče. V ozadju čez vodo se vlečejo bela jadra, nizek most na stebrih, stolpič in tovarniški dimnik s temnim curkom dima. Spodaj levo je podpis »Claude Monet«.

Zakaj nebo zavzame toliko prostora?

Ker je prizor v resnici o svetlobi na vodi, ta pa pride od zgoraj. Monet postavi obzorje nizko, pod tretjino višine, in vse nad njim prepusti oblakom. Posledica je, da se breg, drevored in kopališče stisnejo v en sam vodoraven pas, ki teče čez celo širino — in prav ta pas nosi vse, kar se dogaja. Ta oljna slika je zato mirna, čeprav je v njej veliko drobnih dogodkov: sprehod, veslanje, kopanje, promet po mostu. Nič od tega ne zahteva pozornosti zase. Drevesa ob levem robu so edino, kar seže do zgornjega roba, in prav zato prizor ne odplava.

Kaj prizor pomeni?

Argenteuil je bil takrat nedeljski kraj: vlak je Parižane pripeljal iz mesta, reka jim je ponudila jadranje, veslanje in kopališče. Monet je tja prišel leta 1871 in ostal do 1878, in ta prizor je pogled z njegovega domačega brega. Na istem platnu pa stoji tovarniški dimnik, in tudi most je nov. Slikar ju ne skrije in ne postavi v ospredje; oboje je preprosto del kraja. Impresionistična slika tega obdobja pogosto počne prav to — namesto zgodbe pokaže popoldne, v katerem se prosti čas in industrija delita en breg.

Kje je Monet stal?

Na levem bregu, na sprehajalni poti pod drevoredom, s pogledom čez široko mesto reke, ki so mu domačini rekli bazen. Zato je drevored tako blizu, da ga spodnji rob prereže, kopališče pa majhno in daleč. Muzejski zapis kraja nastanka ne navaja posebej — navaja naslov, tehniko, mere in način pridobitve — zato o natančni točki ne trdimo več, kot pove sam prizor: slikar je bil na poti, ne na vodi.

Kaj pove zapis muzeja?

Musée d’Orsay delo vodi pod naslovom Le Bassin d’Argenteuil, kot olje na platnu, z inventarno številko RF 2010. Datacijo zapiše kot »vers 1872« — torej okoli leta 1872 in ne trdno 1872. Ta razlika ni dlakocepstvo: kjer muzej sam pusti letnico odprto, je ne zapiramo niti mi, in strojnega podatka o letu ta stran zato ne oddaja. Mere navaja kot »H. 60 ; L. 81 cm«, torej višina pred širino, in doda še mero z okvirjem, 77 krat 98 cm. Pri nas je v razpredelnici prva širina, zato beremo 81 x 60 cm. Prejšnja različica te strani je navajala 60 x 80 cm. Ta mera se ni ujemala z muzejevo, pač pa se je natanko ujemala z eno od naših lastnih mer, zato smo jo popravili po viru. Wikidata prav tako navaja 80 cm; kjer se muzej in podatkovna baza razideta, obvelja muzej. Način pridobitve je zapisan kot zapuščina grofa Isaaca de Camonda iz leta 1911.

Motiv med Monetovimi deli pri nas

Pozor pri imenu: naslov Le Bassin d’Argenteuil nosi več Monetovih platen in med seboj si niso podobna. V dublinski National Gallery of Ireland visi platno iz leta 1874, 65 x 55 cm, ki mu pravijo Bazen v Argenteuilu z eno samo jadrnico — jesenski prizor, v katerem desni dve tretjini zapolni zlato oranžno drevje, na levi pa je eno samo drobno jadro nad razgibano modro vodo. Ne drevoreda, ne poti, ne kopališča, ne mostu. Enako velja za platno iste družine v ameriškem muzeju RISD, kjer jadrnice mirujejo pred gostim zelenim gozdom. Naše platno je edino s sprehajalno potjo in kopališčem. Na istem odseku reke se dogajajo tudi drugi naši Monetovi motivi: Čolni v počitku v Petit Gennevillersu pokaže privezana plovila od blizu, Železniški most pri Argenteuilu in Most pri Argenteuilu obe konstrukciji čez reko, Sprehod pri Argenteuilu pa isti breg brez vode.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Delo naslikamo s čopičem v olju na platno, napeto na lesen podokvir — nič ni natisnjeno in nič ni pripravljeno vnaprej. Pri tem motivu je največ dela v nebu in v sencah: oblaki morajo ostati mehki in nanešeni v eni sapi, sicer otrdijo, prečne sence na poti pa morajo biti dovolj močne, da se pot bere kot osončena. Drobne postave se slikajo zadnje, s tanko konico, ker jih prevelika poteza takoj postara. Ta družina nima naših delavniških posnetkov, zato tu ne kažemo fotografij dokončanega platna — motiv čaka, da ga naslednjič naslikamo in fotografiramo. Fotografijo vašega platna pa vseeno dobite pred odpremo: reprodukcija slike, ki je ne bi potrdili, iz delavnice ne gre.

Katera mera za katero steno?

Kratek odgovor: 80 x 60 cm nad komodo, 100 x 75 cm nad zofo, 150 x 110 cm za veliko prazno steno. Na voljo je osem mer. 50 x 40 cm in 65 x 49 cm sta primerni za hodnik, stopnišče ali ozek prostor med vrati. 70 x 55 cm in 80 x 60 cm sta običajni meri nad komodo, pisalno mizo ali posteljo v sobi za goste. 90 x 70 cm in 100 x 75 cm sta meri, ki nad trosedom ali zofo delujeta najbolj naravno. 120 x 90 cm in 150 x 110 cm sta za dnevno sobo z visoko steno ali za jedilnico. Vredno je vedeti, da je naša mera 80 x 60 cm od izvirnika oddaljena en sam centimeter po širini, torej praktično njegova velikost. Slika za dnevno sobo s tem motivom prenese toplo in hladno svetlobo, ker sta v njej hkrati modro nebo in topla peščena pot.

Izdelava po meri, podokvir in okvir

Če nobena od osmih mer ne ustreza vašemu prostoru, delo naslikamo v meri, ki jo določite sami — pošljite širino in višino, pa vam povemo ceno in rok. Slika po meri je tudi edini način, da dobite natanko razmerje 81 proti 60. Platno je napeto na lesen podokvir in robovi so poslikani, zato tudi brez okvirja ni videti nedokončano. Motivu se dobro poda topla lesena letev ali ozka zlata, ki nadaljuje peščeno pot; hladen srebrn okvir tu zapre nebo in prizoru vzame poletje.

Dostava in jamstvo

Slika na platnu potuje v šestnajst držav Evropske unije — med drugimi v Slovenijo, na Hrvaško, v Avstrijo, Nemčijo in Italijo ter na Madžarsko — zavita v zaščitno folijo in v trdni embalaži, pri največjih merah v ustrezno velikem zaboju. Rok izdelave je 15 do 45 dni, pri meri 150 x 110 cm bliže zgornji meji. Fotografijo dokončanega platna dobite pred odpremo: če na njej kaj ne ustreza, popravimo, dokler je delo še v delavnici. Druge Monetove motive najdete v galeriji Claude Monet, o tem, kako nastane umetniška slika, pa pišemo na našem blogu.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V Parizu. Hrani ga Musée d’Orsay pod inventarno številko RF 2010; v muzej je prišel z zapuščino grofa Isaaca de Camonda leta 1911.

Je na platnu kdo od ljudi?

Je, a nihče imenovan. Po poti gredo sprehajalci s senčniki, dve postavi sedita na travi, v čolnu na vodi je manjša skupina. Zapis o delu jih ne poimenuje in tudi mi jih ne bomo.

Je »Le Bassin d’Argenteuil« isto delo?

Je — to je muzejski naslov tega platna. Pozor pa: isti francoski naslov nosi še več Monetovih del, zato je poleg naslova vedno treba pogledati mero in muzej.

Je to tisk?

Ni. Vsako delo je ročno naslikana kopija, olje na platnu, izdelana za naročilo. Razlika se najbolje vidi na oblakih: barva stoji nad platnom in meče drobno senco.

Katero mero naj izberem?

Nad komodo 80 x 60 cm, nad zofo 100 x 75 cm, za veliko prazno steno 150 x 110 cm. Pred naročilom izmerite širino pohištva, nad katerim bo delo viselo.

Ali lahko dobim mero, ki je ni na seznamu?

Lahko. Pošljite želeno širino in višino, mi pa povemo ceno in rok, preden karkoli začnemo.

Kako delo pripotuje do mene?

Napeto na podokvir, zavito v folijo in v trdni embalaži, na vaš naslov. Če ste naročili okvir, delo uokvirimo pri nas.

Kaj slika pove v enem stavku?

Da je nedeljsko popoldne ob Seni lahko hkrati sprehod, jadranje in tovarniški dimnik — in da se to da naslikati brez besed.

Je izvirnik naprodaj in koliko je vreden?

Ni naprodaj. Delo je v javni francoski zbirki že od leta 1911 in vrednosti ne navajamo.

Kako visoko naj delo obesim?

Sredino platna približno 150 cm od tal. Nizko obzorje naj bo pod višino oči, sicer nebo pritisne navzdol in pot izgubi globino.

Je delo primerno za darilo?

Je, zlasti za nekoga, ki ima rad vodo, drevorede ali mirne poletne prizore. Če niste prepričani o meri, obstaja darilni bon — obdarjenec motiv in mero izbere sam.

• Motiv. Senčen drevored ob poti na levem bregu Sene, sprehajalci s senčniki, prazen čoln na bregu, kopališče z napisom BAINS na drugi strani vode ter most in tovarniški dimnik v ozadju.
• Izvirnik. Olje na platnu, 81 x 60 cm, okoli 1872; Musée d’Orsay, inv. št. RF 2010, zapuščina grofa Isaaca de Camonda, 1911.
• Naše. Osem mer od 50 x 40 do 150 x 110 cm ali izdelava po vaši meri; mera 80 x 60 cm je od izvirnika oddaljena en centimeter.
• Vredno vedeti. Mera 60 x 80 cm, ki je bila prej na tej strani, ni bila mera izvirnika; muzej navaja 60 krat 81 cm in ta zdaj stoji v razpredelnici.