Claude Monet – Železniški most pri Argenteuilu

Železniški most pri Argenteuilu je ročno naslikana reprodukcija Monetovega rečnega prizora iz leta 1873: svetel železniški viadukt na visokih valjastih stebrih prečka celo platno, po njem pelje vlak z belim oblakom pare, spodaj levo pa na bregu stojita dve postavi ob privezani jadrnici. Izvirnik meri 99 x 60 cm, je olje na platnu in je podpisan spodaj levo; katalog raisonné ga vodi pod številko 279, njegova zadnja zabeležena postaja pa je zasebna zbirka, zato dela ni mogoče obiskati. Slikamo ga v osmih merah ali po vaši meri, s fotografijo dokončanega dela v potrditev pred odpremo.

Železniški most pri Argenteuilu – Claude Monet

Kaj je na platnu?

Platno je ležeče in razmeroma široko. Čez vso širino se od levega do desnega roba razpne svetel železniški viadukt, nesen na visokih valjastih stebrih; ograja po vrhu je nakazana z gostim nizom kratkih navpičnih črtic, med stebri pa so vidne rešetkaste železne opore. Po mostu pelje temen vlak: lokomotiva je levo od sredine in njen dimnik štrli nad ograjo, za njo se vlečejo rjavo črni vagoni. Desno od vlaka se dviga bel oblak pare, ki se razpusti in zlije z oblaki. Spodaj levo je peščen breg z zeleno travo, na njem pa stojita dve postavi: ena v temni suknji in svetlem klobuku, druga v svetlem suknjiču in svetlih hlačah. Tik ob njiju je privezana jadrnica s svetlim jadrom in rjavo rumenim trupom; dlje, desno od sredine, pluje še ena manjša s temnim trupom. Spodnjo desno polovico zavzema Sena, naslikana v kratkih modrih potezah, v kateri se stebri ponovijo kot navpični odsevi. Za mostom se vleče nizek zelen breg s topoli. Zgornjo tretjino zapolnjuje bledo modro nebo z belimi in lila oblaki.

Zakaj most reže celotno platno?

Ker se Monet ni trudil, da bi ga omilil. Viadukt gre čez prizor skoraj vodoravno in brez prekinitve, stebri pa ga razdelijo na enakomerne odseke — to je risba inženirja, ne pokrajine. Prav zato je vse drugo mehko: voda v kratkih trepetajočih potezah, para v razpuščenem oblaku, breg v širokih ploskvah. Ta oljna slika postavi industrijsko obliko sredi rečnega prizora in ju ne poskuša spraviti. Moderna konstrukcija in nedeljski sprehod stojita drug ob drugem, in prav to je bilo takrat novo: most ni v ozadju, ampak je glavni predmet, naslikan z enako pozornostjo kot voda pod njim.

Kje je Monet stal in kdo je slikal isti prizor?

Katalog raisonné pove nekaj, česar slika ne more: motiv je vzet z brega pri Argenteuilu, nedaleč od hiše, v kateri je Monet takrat živel. To ni bil izlet, ampak pogled iz soseske. Isti zapis doda še eno vrstico, ki jo je vredno prebrati: na istem mestu je platno naslikal tudi Renoir. Dva slikarja, en breg, en most — in dva različna izida. Argenteuil je bil takrat priljubljen kraj za nedeljsko jadranje, kar pojasni obe jadrnici; železnica je Parižane sploh pripeljala sem. Umetniška slika s tem motivom torej ne prikazuje samo mostu, ampak razlog, zakaj so ljudje na bregu.

Kaj pravi katalog raisonné?

Delo je v Wildensteinovem katalogu raisonné zavedeno pod številko 279, z naslovi v treh jezikih: francoskim »Le Pont du chemin de fer à Argenteuil«, angleškim in nemškim. Mere so tam zapisane kot 60 x 99 cm, torej višina pred širino; pri nas je v razpredelnici prva širina, zato beremo 99 x 60 cm. Zapis navaja podpis »Claude Monet« spodaj levo in ne omenja letnice v podpisu — leto 1873 torej ne izhaja iz platna samega, ampak iz uvrstitve v katalogu med dela tega leta in iz vzporednega zapisa v Wikidati, ki letnico navaja z natančnostjo leta. Prejšnja različica te strani je navajala 80 x 60,5 cm. Ta mera se ni ujemala niti s katalogom niti z razmerjem stranic našega lastnega posnetka izvirnika, pač pa se je skoraj ujemala z eno od naših lastnih mer, zato smo jo odstranili in nadomestili s katalogovo. Kjer se stara navedba in vir ne ujemata, obvelja vir.

Pot slike od slikarja do zasebne zbirke

Katalog navede dolgo verigo lastnikov in prve postaje ne trdi z gotovostjo: kot možnost zapiše, da je delo junija 1874 od Moneta kupil pevec in zbiratelj Jean-Baptiste Faure. Sledijo pariška imena — princ de Wagram, Bernheim-Jeune, Georges Petit, Barbazanges — nato dražbe v New Yorku, Parizu in Londonu, in nazadnje zasebna zbirka. Kar zapis pove, povzemamo; česar ne pove, ne dodajamo. Prav zato tudi ne navajamo, kje delo visi danes: zadnji javno znani prehod je bila dražba, kupec pa ni bil imenovan. Za obiskovalca to pomeni preprosto stvar — tega platna ni mogoče iti pogledat.

Motiv med Monetovimi deli pri nas

Pozor pri imenu: drugi most istega kraja je cestni in kamnit, in to je Most pri Argenteuilu — drugo delo, druga zbirka in drug prizor. Zmeda je večja, ker je Monet železniški most naslikal večkrat: eno tako platno hrani Philadelphia Museum of Art, ki ga vodi kot Railroad Bridge, Argenteuil iz leta 1873, in ta je manjši ter gledan poševno, ne po vsej širini. Isti breg brez konstrukcije ponuja Sprehod pri Argenteuilu, polje nad njim Maki pri Argenteuilu, reko brez mostu in brez ljudi pa Sena pri Bougivallu.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Delo naslikamo s čopičem na platno, napeto na lesen podokvir, v olju in po naročilu — nič ni natisnjeno in nič ni pripravljeno vnaprej. Pri tem motivu je največ dela v dvoje: v ravni črti mostu, ki mora ostati ravna, ne da bi postala toga, in v vodi, ki mora ostati razgibana, ne da bi razpadla. Odsevi stebrov v Seni so tisto, kar prizor drži skupaj, zato jih slikamo zadnje, ko je barva okoli njih že na mestu. Ta družina nima naših delavniških posnetkov, zato tu ne kažemo fotografij dokončanega platna — motiv čaka, da ga naslednjič naslikamo in fotografiramo. Fotografijo vašega platna pa vseeno dobite pred odpremo: reprodukcija slike, ki je ne bi potrdili, ne gre iz delavnice.

Katera mera za katero steno?

Kratek odgovor: 80 x 61 cm nad komodo, 100 x 80 cm nad zofo, 150 x 110 cm za veliko prazno steno. Na voljo je osem mer. 50 x 40 cm in 60 x 45 cm sta primerni za hodnik, stopnišče ali ozek prostor med vrati. 70 x 50 cm in 80 x 61 cm sta običajni meri nad komodo, pisalno mizo ali posteljo v sobi za goste. 90 x 70 cm in 100 x 80 cm sta meri, ki nad trosedom ali zofo delujeta najbolj naravno. 120 x 90 cm in 150 x 110 cm sta za dnevno sobo z visoko steno ali za jedilnico. Ker je izvirnik izrazito širok, naše standardne mere niso povsem enakega razmerja; kdor želi natanko razmerje izvirnika, naj naroči mero po meri. Slika za dnevno sobo s tem motivom prenese tako toplo kot hladno svetlobo, saj je barvna lestvica že sama po sebi svetla.

Izdelava po meri, podokvir in okvir

Če nobena od osmih mer ne ustreza vašemu prostoru, delo naslikamo v meri, ki jo določite sami — pošljite širino in višino, pa vam povemo ceno in rok. Slika po meri je edini način, da dobite razmerje 99 proti 60, torej pas, kakršen je izvirnik. Platno je napeto na lesen podokvir in robovi so poslikani, zato tudi brez okvirja ni videti nedokončano. Motivu se dobro poda ozka temna ali temno zelena letev z zlato notranjo letvico; svetel in širok okvir pri tem prizoru zmanjša razliko med belim mostom in nebom, ki je prav tisto, kar sliki daje globino.

Dostava in jamstvo

Slika na platnu potuje v šestnajst držav Evropske unije — med drugimi v Slovenijo, na Hrvaško, v Avstrijo, Nemčijo in Italijo ter na Madžarsko — zavita v zaščitno folijo in v trdni embalaži, pri največjih merah v ustrezno velikem zaboju. Rok izdelave je 15 do 45 dni, pri največjih merah bliže zgornji meji. Fotografijo dokončanega platna dobite pred odpremo: če na njej kaj ne ustreza, popravimo, dokler je delo še v delavnici. Druge Monetove motive najdete v galeriji Claude Monet, o slikanju pa pišemo na našem blogu.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V zasebni zbirki. Katalog raisonné ga vodi pod številko 279 in verigo lastnikov sklene z zasebno zbirko, zato dela ni mogoče obiskati v nobenem muzeju.

Ali je na platnu kdo od ljudi?

Sta dve postavi na bregu spodaj levo, ob privezani jadrnici. Nista imenovani; zapis o delu ju ne poimenuje in tudi mi ju ne bomo.

Je »Le Pont du chemin de fer à Argenteuil« isto delo?

Je — to je francoski naslov, pod katerim je delo zapisano v katalogu. Ista beseda pa pripada tudi drugim Monetovim platnom istega mostu, zato je poleg naslova vedno treba pogledati mero.

Je to tisk?

Ni. Vsako delo je ročno naslikana kopija, olje na platnu, izdelana za naročilo. Razlika se najbolje vidi na pari in na vodi: barva stoji nad platnom in meče drobno senco.

Katero mero naj izberem?

Nad komodo 80 x 61 cm, nad zofo 100 x 80 cm, za veliko prazno steno 150 x 110 cm. Pred naročilom izmerite širino pohištva, nad katerim bo delo viselo.

Ali lahko dobim mero, ki je ni na seznamu?

Lahko. Pošljite želeno širino in višino, mi pa povemo ceno in rok, preden karkoli začnemo.

Kako delo pripotuje do mene?

Napeto na podokvir, zavito v folijo in v trdni embalaži, na vaš naslov. Če ste naročili okvir, delo uokvirimo pri nas.

Kaj slika pove v enem stavku?

Da je Monet leta 1873 postavil železnico čez sredino nedeljskega prizora in obojega ni poskušal spraviti.

Je izvirnik naprodaj in koliko je vreden?

Ni na trgu. Delo je v zasebni lasti in je nazadnje javno zamenjalo lastnika na dražbi, kupec pa ni bil imenovan; vrednosti zato ne navajamo.

Kako visoko naj delo obesim?

Sredino platna približno 150 cm od tal, pri večjih merah nekoliko nižje. Vodoravna črta mostu naj bo blizu višine oči, sicer se prizor nagne.

Je delo primerno za darilo?

Je, zlasti za nekoga, ki ima rad vlake ali reke. Če niste prepričani o meri, obstaja darilni bon — obdarjenec motiv in mero izbere sam.

• Motiv. Železniški viadukt čez vso širino platna, vlak s pramenom pare, spodaj levo dve postavi ob privezani jadrnici in Sena z odsevi stebrov.
• Izvirnik. Olje na platnu, 99 x 60 cm, 1873, podpisano spodaj levo; katalog raisonné št. 279, zasebna zbirka.
• Naše. Osem mer od 50 x 40 do 150 x 110 cm ali izdelava po vaši meri, ki edina ohrani razmerje izvirnika.
• Vredno vedeti. Mera 80 x 60,5 cm, ki je bila prej na tej strani, ni bila mera izvirnika; katalog navaja 60 x 99 cm in ta zdaj stoji v razpredelnici.