Egon Schiele – Avtoportret s sklonjeno glavo

Avtoportret s sklonjeno glavo je slika Egona Schieleja iz leta 1912: glava, sklonjena naprej in obrnjena vstran, s pogledom, ki kljub temu prihaja navzgor k gledalcu. Izvirnik hrani muzej Leopold na Dunaju pod inventarno številko 462 in je po muzejskem zapisu razstavljen v nadstropju OG3; meri 42,2 x 33,7 cm, torej je 33,7 cm širok in 42,2 cm visok. Pri nas nastane kot ročno naslikana oljna slika na lanu, v trinajstih dimenzijah ali po vaši meri, fotografijo dokončanega dela pa pred odpremo pošljemo v potrditev.

Avtoportret s sklonjeno glavo – Egon Schiele

Kaj slika prikazuje?

Slikarja od prsi navzgor. Glava je močno sklonjena naprej in nagnjena vstran, brada skoraj na ključnici; lasje so gosti, črnorjavi in skuštrani, naslikani z grobimi vlečenimi potezami. Obraz je temen – olivni, sivorjav in okrast, z rdečimi sledmi ob nosu in ustih ter drobnimi črnimi brki. Eno uho je opečnato rdeče in je najmočnejša barva na deski. Spodaj sta razgaljena prsni koš in rama, obrobljena z rdečimi črtami, čeznju pa leži roka z razprtimi prsti. Bela halja se odpira z obeh ramen in njena belina skoraj neopazno preide v belino ozadja – meje med oblačilom in ozadjem levo skorajda ni. Ozadje je kremasto belo, naslikano s širokimi, vidnimi potezami.

Zakaj oči tako izstopajo?

Ker gledata v nasprotno smer od glave. Muzejski opis to pove naravnost: sklonjena glava in pogled, usmerjen navzven, sta nasprotni gibanji, zaradi česar pod črnimi obrvmi zasvetijo beli krajci očesnih zrkel – zapis govori o diaboličnem učinku in o vrtincu, ki pri tem nastane. To je razlaga hiše, ki delo hrani, in jo navajamo kot njeno; opis sam pravi, da je delo grotesknega in mračnega videza.

Kaj ima to opraviti s Puščavniki?

Po muzejskem zapisu je ta avtoportret nastal v povezavi z veliko sliko Puščavniki: drža glave in značilna kretnja z razprtimi prsti se zrcalita v levi figuri tistega dela. Zato sta obe podrobnosti na tej majhni deski pomembnejši, kot bi se zdelo – roka s petimi razmaknjenimi prsti ni okras, ampak isti gib, ki ga slikar uporabi v večji kompoziciji.

Koliko avtoportretov je Schiele naslikal?

Po muzejskem zapisu jih je v življenju ustvaril približno dvesto, največ med letoma 1910 in 1914. Zapis dodaja tudi, kako je pri tem delal: fotografije, ki jih je posnel umetnik Anton Josef Trčka (1893–1940), potrjujejo, da si Schiele ni pomagal le z ogledali, ampak tudi s fotoaparatom, ko je preizkušal celoten razpon kretenj in obraznih izrazov.

Kakšen je format – pokončen ali ležeč?

Pokončen. Muzejski zapis navaja 42,2 x 33,7 cm in postavi višino pred širino: delo je torej 33,7 cm široko in 42,2 cm visoko. To je skoraj natanko velikost Majhnega drevesa v pozni jeseni iz leta prej, ki meri 42 x 33,5 cm in je prav tako naslikano na leseni deski. Pri tem motivu pokončni format stisne glavo in ramena ob zgornji rob, tako da sklonjeni vrat zapolni sredino. Naše stopnje so vse pokončne, od 50 x 65 cm do 160 x 205 cm.

Ali lahko dobim sliko v velikosti izvirnika?

V velikosti izvirnika ne, v njegovem razmerju pa zelo natančno. Izvirnik je majhen: 33,7 cm širok in 42,2 cm visok, torej manjši od naše najmanjše stopnje 50 x 65 cm; vsaka naša stopnja je večja od njega. Razmerje stranic izvirnika je 1 : 1,252, naše stopnje 60 x 75 cm, 80 x 100 cm in 120 x 150 cm pa imajo razmerje 1 : 1,25 – pri širini 60 cm je to razlika približno enega milimetra v višini. Razlikuje se nosilec: izvirnik je po muzejskem zapisu naslikan z oljnimi barvami na les, naša reprodukcija pa z oljnimi barvami na lan. Tega ne izenačujemo: deska in napeto platno se obnašata različno.

Od kod prihaja slika in kje je danes?

Ta stran doslej ni nosila zapisa o provenienci – pri tem delu ga ni bilo, kar navajamo odkrito, namesto da bi ga tiho nadomestili. Kar sledi, je veriga, kakor jo objavlja muzej, in je kratka: Margarethe Scheider na Dunaju in v Solunu od leta 1917 do najmanj leta 1960, nato Rudolf Leopold pred letom 1964 do 1994, od leta 1994 pa Zasebna ustanova Muzej Leopold. Dve stvari sta v tem zapisu vredni pozornosti. Prva: med letoma 1960 in 1964 veriga ni sklenjena – muzej pri prvi lastnici navede „najmanj“, pri naslednjem pa „pred“, kar sta previdni oznaki in ne datuma. Druga: delo je bilo pri isti lastnici več kot štirideset let, in prav to se najbrž pozna v seznamu katalogov. Muzej jih pri tem delu navede le tri, vsi pozni; dveh najstarejših, ki se pojavljata pri sosednjih delih iste zbirke – Nirensteinovega iz leta 1930 in Kallirjevega iz leta 1966 –, med njimi ni. Med viri navaja še dopis iz arhiva muzeja z dne 16. marca 2018 in dosje Sonje Niederacher z dne 16. januarja 2012. Delo je danes v muzeju Leopold pod inventarno številko 462; celotna Schielejeva zbirka te hiše je predstavljena na strani muzeja Leopold o Egonu Schieleju.

Kje se to delo uvršča med Schielejeva dela?

Med avtoportrete, ki jih je slikal v serijah. Leto prej sta nastala Samovidec II in Lirik, oba velika kvadratna platna iz iste zbirke; iz istega leta kot ta deska je Mati in otrok, prav tako olje na lesu. Celoten izbor je v galeriji Egon Schiele, več o slikarjevem življenju pa v članku o Egonu Schieleju. Schiele je bil mlajši sodobnik Gustava Klimta in dunajska secesija je bila okolje, iz katerega je izšel; dunajski ekspresionizem je smer, ki jo je pomagal opredeliti, in avstrijska umetnost tega obdobja se še danes bere skozi ti dve imeni. Kot ekspresionistična slika je to eden njegovih najbolj znanih avtoportretov; velika platna te zbirke so olje na platnu, ta deska pa ne.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako platno naslika slikar z oljnimi barvami, potezo za potezo; ne gre za strojni odtis – pod čopičem nastane ročno naslikana kopija, izdelana posebej za vaše naročilo. Pri tem motivu sta najzahtevnejši dve mesti. Prvo sta očesni beločnici: to sta dva drobna svetla krajca pod temnimi obrvmi in celoten učinek slike je odvisen prav od njiju; če ju slikar poveča ali omehča, pogled preneha biti nasproten drži glave. Drugo je meja med belo haljo in belim ozadjem, ki je namenoma komaj vidna – če jo slikar začrta, se postava odlepi od ozadja in slika dobi obris, ki ga izvirnik nima. Ko je delo dokončano, ga fotografiramo in vam fotografijo pošljemo v potrditev, šele nato gre v odpremo. Za to družino del nimamo studijskih fotografij – dela v naši delavnici še nismo fotografirali in nič ni bilo odstranjeno; ko bo naslednjič naslikano, ga bomo fotografirali in fotografije dodali na to stran. Kot reprodukcija na platnu je slika napeta na lesen podokvir in pripravljena za obešanje.

Katera dimenzija za katero steno?

Kratek odgovor: gre za obraz, zato dimenzija odloča, kako blizu bo. Za ožjo steno ali med okni delujeta 50 x 65 cm in 60 x 75 cm, za dnevno sobo 80 x 100 cm ali 100 x 130 cm, za velik prostor pa sta na voljo 140 x 180 cm in 160 x 205 cm. Naša najmanjša dimenzija je 50 x 65 cm. Kot umetniška slika v velikem merilu potrebuje razdaljo: poteze v laseh in na obrazu se od blizu berejo posamič, pogled pa se sestavi šele od nekaj metrov.

Kako naročim mero po meri, podokvir in okvir?

Če nobena od trinajstih dimenzij ne ustreza vaši steni, sliko naslikamo v meri po naročilu. Platno je napeto na lesen podokvir; naša 3D aplikacija služi izključno izbiri okvirja, ne prikazu slike na vaši steni. Okvir izberete posebej in ni nujno del naročila.

Kako poteka dostava in kaj jamčimo?

Sliko izdelamo po naročilu in jo dostavimo v Slovenijo ter v petnajst drugih držav Evropske unije. Pred odpremo vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev; če z rezultatom niste zadovoljni, ga popravimo ali naslikamo znova. Ker vse naše slike na platnu nastanejo posebej, se rok izdelave razlikuje glede na dimenzijo in trenutno zasedenost ateljeja.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V muzeju Leopold na Dunaju, inventarna številka 462; po muzejskem zapisu razstavljen v OG3.

Koga slika prikazuje?

Slikarja samega, s sklonjeno glavo in pogledom navzgor.

Na čem je izvirnik naslikan?

Na lesu, ne na platnu; naša reprodukcija nastane z oljnimi barvami na lanu.

Kako veliko je izvirno delo?

33,7 cm široko in 42,2 cm visoko – približno velikosti lista A3.

Ali ga lahko dobim v velikosti izvirnika?

Ne; izvirnik je manjši od naše najmanjše stopnje 50 x 65 cm.

Katera naša dimenzija je najbližje njegovemu razmerju?

60 x 75 cm, 80 x 100 cm in 120 x 150 cm; razmerje 1 : 1,25 proti 1 : 1,252 pri izvirniku.

Kako je delo označeno?

Desno spodaj, s podpisom in letnico „EGON SCHIELE 1912“.

Je to tisk?

Ne. Vsako platno naslika slikar z oljnimi barvami na roko.

Koliko avtoportretov je naslikal?

Po muzejskem zapisu približno dvesto, največ med letoma 1910 in 1914.

Kako je slika dostavljena?

Napeta na lesen podokvir in zaščitno pakirana; okvir je izbiren.

Je slika primerna za darilo?

Je; če ne veste, katero dimenzijo izbrati, obstaja darilni bon.

• Motiv: avtoportret s sklonjeno glavo, pogledom navzgor in roko z razprtimi prsti čez prsi.
• Izvirnik: 1912, olje na lesu, 42,2 x 33,7 cm, podpisan desno spodaj, muzej Leopold, Dunaj, inv. 462.
• Naše: ročno naslikana oljna slika na lanu, 13 dimenzij ali mera po naročilu.
• Dobro je vedeti: pri tem delu ta stran ni nosila zapisa o provenienci; verigo navajamo po muzeju.