Egon Schiele – Portret Wally Neuzil

Portret Wally Neuzil je delo Egona Schieleja iz leta 1912: polfiguralni portret njegove dolgoletne partnerke na majhni leseni plošči, z velikimi modrimi očmi, rdečkasto plavimi lasmi in belim nabranim ovratnikom nad temnim oblačilom. Original hrani Muzej Leopold na Dunaju pod inventarno številko 453; meri 32 x 39,8 cm in je ležečega formata. Pri nas ga naslikamo ročno, v oljnih barvah, v petnajstih velikostih ali po vaši meri, pred odpremo pa vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev.

Portret Wally Neuzil – Egon Schiele

Kdo je na sliki?

Wally Neuzil, s polnim imenom Walburga Neuzil (1894–1917), dolgoletna partnerka Egona Schieleja (1890–1918). Avstrijski slikar jo je na tej plošči upodobil leta 1912. Po muzejskem zapisu sta ostala v stiku do pomladi 1915, čeprav se je Schiele že leta 1914 obrnil k svoji poznejši ženi Edith Harms (1893–1918).

Kaj je na leseni plošči?

Mlada ženska, prikazana do prsi, z glavo rahlo nagnjeno na stran. Lasje so gosti in rdečkasto plavi, na temenu skoznje prosevata dve rdeči lisi. Oči so nesorazmerno velike in modre, obrobljene s temno črto; na licih, nosu in bradi so rožnate in rdečkaste lise, ustnice so rdeče in rahlo razprte. Pod vratom je bel nabran ovratnik, pod njim temno, skoraj črno oblačilo, položeno s širokimi potezami. Ob desnem robu se od zgornjega roba navzdol spušča tanka vitica s koničastimi listi v rjavih in olivnih tonih, posejana z drobnimi rdečimi in temno modrimi pikami. Ozadje je smetanasto belo, zgrajeno iz kratkih prekrižanih potez, ki ostajajo vidne. Vitica ni postranski okras: katalog dunajske galerije Würthle iz leta 1925, ki ga muzej navaja med viri, delo vodi kot „Weibliches Bildnis mit Blumenranke“ – ženski portret s cvetočo vitico.

Zakaj je ta slika pomembna?

Zaradi dveh stvari. Prva je njen par: Schiele jo je naslikal kot protikos svojemu avtoportretu z lampijonkami, ki je prav tako iz leta 1912, prav tako na lesu in skoraj enako velik – 32,2 x 39,8 cm proti 32 x 39,8 cm. Druga je usoda slike po letu 1938. Od leta 1998 do 2010 je bila predmet sodnih postopkov v New Yorku, zato je danes znana tudi zunaj umetnostne zgodovine.

Kaj slika pomeni?

Po razlagi muzeja govori o bližini. Portret izžareva intimnost in nežno naklonjenost ter priča o tesni vezi med zaljubljencema; ležeči format poudarja povezavo z avtoportretom, zasnovanim kot njegov par, in s tem povezavo med osebama, katerih čustveni izrazi se v obeh kompozicijah dopolnjujejo. Zapis opozarja tudi na obliko: s pozornostjo do osnovnih geometrijskih oblik in z usklajeno barvno kombinacijo delo uravnoteži napetost in mir. Kot ekspresionistična slika ne pretirava s kretnjo, temveč z očmi.

Od kod prihaja delo in zakaj je bilo sporno?

Muzej Leopold objavlja lastno raziskano verigo lastnikov. Na začetku sta Emil Toepfer in Richard Lanyi, oba z Dunaja, nato dunajska trgovka z umetninami Lea Bondi Jaray (1880–1969), ki je delo imela od pred letom 1925 do 1939. Sledijo Friedrich Welz v Salzburgu (1939–1944) in Salzburška deželna galerija (1944–1945). Leta 1945 so sliko zavarovale ameriške okupacijske sile, leta 1947 pa je bila po tej verigi predana deželi Salzburg; besedilo poravnave na isti strani za ta korak navaja zvezni urad za varstvo spomenikov. Nato so navedeni dr. Robert Rieger in Tana Berger v New Yorku (1948), Avstrijska galerija Belvedere (1950–1954), dr. Rudolf Leopold (1954–1994) in od leta 1994 zasebna fundacija Muzeja Leopold.

Ob verigi muzej objavlja besedilo, dogovorjeno v poravnavi julija 2010. Po njem je bila slika osebna last Lee Bondi Jaray, judovske trgovke z umetninami in lastnice galerije Würthle na Dunaju. Aprila 1938 je bila prisiljena galerijo predati Friedrichu Welzu, leta 1939 pa je pred nacisti pobegnila v London. Muzej Leopold je sliko leta 1997 posodil newyorškemu Muzeju moderne umetnosti, leta 1999 pa je ameriška vlada sprožila postopek za zaplembo. Okrožno sodišče v New Yorku je leta 2009 ugotovilo, da je bila slika last Lee Bondi Jaray in da ji jo je na Dunaju v poznih tridesetih letih ukradel Welz, član NSDAP, ko je v okviru „arizacije“ prevzel njeno galerijo. Ugotovilo je še, da so ameriške sile sliko po vojni zasegle Welzu in jo leta 1947 predale zveznemu uradu za varstvo spomenikov, skupaj s slikami, ki jih je Welz pridobil od judovskega zbiralca Heinricha Riegerja, umorjenega leta 1942 v taborišču Theresienstadt. Urad je leta 1950 dela izročil zastopniku Riegerjevih dedičev in mednje vključil ta portret; dediči so jih istega leta prodali Belvederu, ta pa je sliko leta 1954 v zameno prepustil Rudolfu Leopoldu. Zadevo je leta 2010 končala poravnava, ki jo povzema spodnji zapis; znesek 19 milijonov dolarjev je 20. julija 2010 objavilo ameriško zvezno tožilstvo za južno okrožje New Yorka v sporočilu za javnost.

Provenienca in dolgi spor

Provenienca sega od dunajske galeristke Lee Bondi Jaray do nacističnega zbiralca Friedricha Welza, ki jo je pridobil leta 1939 med „arizacijo“, in pozneje do Rudolfa Leopolda. Leta 1998 so sliko med razstavo v newyorškem MoMA zasegle ameriške oblasti; spor je bil rešen šele julija 2010, ko je muzej Leopold Bondijini zapuščini plačal 19 milijonov dolarjev in obdržal delo.

Kje je to delo med Schielejevimi deli?

Med majhnimi lesenimi ploščami leta 1912. Najbližje mu je delo Avtoportret z lampijonkami, njegov par: isto leto, isti nosilec, skoraj ista mera in danes ista zbirka, kjer ga muzej vodi kot Self-Portrait with Chinese Lantern Plant pod inventarno številko 454. Iz istega leta in iste zbirke je tudi slika Kardinal in nuna (Božanje), ki pa je naslikana na platno in je precej večja, 70 x 80,5 cm. Leto prej, 1911, je nastal Lirik, iz leta 1917 pa je pokrajina Štiri drevesa, ki jo je Belvedere leta 2020 restituiral in je danes v zasebni lasti. Celoten izbor je v galeriji Egon Schiele, več o umetnikovem življenju pa v našem članku o Egonu Schieleju.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako platno naslika slikar v oljnih barvah, potezo za potezo – ne strojni tisk, temveč kopija, ročno naslikana za vaše naročilo. Tu sta dve mesti najzahtevnejši. Prvo so oči: velike, modre in postavljene nekoliko drugače, kot bi jih postavila anatomija; kdor jih „popravi“, izgubi prav tisto, po čemer je obraz znan. Drugo je ozadje, ki ni gladko, temveč zgrajeno iz kratkih prekrižanih potez; te morajo ostati vidne tudi v velikem formatu, sicer se za glavo odpre prazna stena. Original je naslikan na les, naša kopija v tehniki olje na platnu; plošča in napeto platno se obnašata različno in tega ne predstavljamo kot isto stvar. Ko je slika dokončana, jo fotografiramo in vam fotografijo pošljemo v potrditev, šele nato gre na pot. Za to delo še nimamo fotografij iz naše delavnice: posnetke iz delavnice bomo dodali na to stran, ko jih bomo imeli. Kot vsaka umetniška slika iz naše delavnice je lahko napeta na lesen podokvir; to izberete pri možnosti Podokvir.

Katera velikost za katero steno?

Kratek odgovor: ker je original tako majhen, pri izbiri velikosti v resnici odločate, kako blizu naj bo obraz. Originalu je najbližja najmanjša velikost, 40 x 32 cm: od njega je le 2 mm širša in enako visoka. Vse druge so večje od originala. Nad predalnik ali pisalno mizo sodita 65 x 52 cm in 75 x 60 cm, v dnevno sobo nad kavč 100 x 80 cm ali 125 x 100 cm, na veliko steno, stopnišče ali v visok prostor 180 x 145 cm in 200 x 160 cm. Slike na platnu takšne velikosti potrebujejo razdaljo: od blizu se poteze ozadja berejo posamično, obraz pa se sestavi šele z nekaj metrov. Ročno naslikana slika najlepše visi s središčem v višini oči, približno 145–150 cm od tal; nad kavčem 15–25 cm nad naslonom.

Dimenzije po meri, podokvir in okvir

Če nobena od petnajstih velikosti ne ustreza vaši steni, delo naslikamo po meri. Če pri možnosti Podokvir izberete DA, pride platno napeto na lesen podokvir, pripravljeno za obešanje. Naša 3D-aplikacija je namenjena samo izbiri okvirja, ne prikazu dela na vaši steni; ogled na vaši steni je ločena storitev. Okvir izberete posebej in ni obvezen del naročila.

Dostava in garancija

Slikamo po naročilu in dostavljamo v Slovenijo in še petnajst drugih držav Evropske unije, med njimi na Hrvaško, v Avstrijo, Italijo, na Madžarsko in v Nemčijo. Pred odpremo vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev. Čas izdelave je odvisen od velikosti in od obremenjenosti delavnice. Za vsako naročilo velja naš Pravilnik o vračilih in povrnitvi kupnine.

Pogosta vprašanja

Kdo je bila Wally Neuzil?

Walburga „Wally“ Neuzil (1894–1917) je bila dolgoletna partnerka Egona Schieleja in več let njegov model; ko sta se leta 1911 spoznala, je imela 17 let. Po zapisu Muzeja Leopold sta ostala v stiku do pomladi 1915, čeprav se je Schiele že leta 1914 obrnil k svoji poznejši ženi Edith Harms. Neuzilova je umrla decembra 1917, stara 23 let.

Kdaj je Schiele naslikal Portret Wally Neuzil?

Leta 1912: plošča je spodaj levo podpisana in datirana „EGON SCHIELE 1912“. Naslikana je z oljnimi barvami na les in meri le 32 x 39,8 cm, v ležečem formatu.

Kje je Portret Wally Neuzil danes?

V Muzeju Leopold na Dunaju, pod inventarno številko 453. Njegov par, Schielejev Avtoportret z lampijonkami iz istega leta, je v isti zbirki pod inventarno številko 454.

Zakaj so Portret Wally zasegli v New Yorku?

Leta 1998, ko je bila plošča posojena newyorškemu Muzeju moderne umetnosti, so jo zasegle ameriške oblasti: pripadala je Lei Bondi Jaray, judovski trgovki z umetninami na Dunaju, ki ji jo je v poznih tridesetih letih odvzel Friedrich Welz, član NSDAP. Spor se je končal šele julija 2010 s poravnavo, v kateri je Muzej Leopold njeni zapuščini plačal 19 milijonov dolarjev in delo obdržal. Zgodbo pripoveduje dokumentarni film Portrait of Wally iz leta 2012.

Kaj pomeni Portret Wally Neuzil?

Po razlagi Muzeja Leopold govori o bližini: izžareva intimnost in nežno naklonjenost ter priča o tesni vezi med zaljubljencema. Schiele ga je naslikal kot par svojemu avtoportretu iz istega leta, prav tako na lesu in skoraj enako velikemu, zato se obe plošči bereta skupaj.

Ali je primerna za darilo?

Je; če niste prepričani glede velikosti, je na voljo darilni bon.

• Motiv: polfiguralni portret Wally Neuzil, velike modre oči, bel nabran ovratnik, temno oblačilo, vitica ob desnem robu.
• Original: 1912, olje na lesu, 32 x 39,8 cm, signirano levo spodaj, Muzej Leopold, Dunaj, inv. št. 453.
• Naša različica: ročno naslikana v olju, 15 velikosti ali po meri, na podokvirju po izbiri (Podokvir: DA).
• Vredno vedeti: portret je zasnovan kot par avtoportretu z lampijonkami; ležeči format po muzejskem zapisu poudarja to povezavo.