Egon Schiele – Avtoportret z lampijonkami

Avtoportret z lampijonkami je slika Egona Schieleja iz leta 1912: slikarjevo glavo in temen suknjič prirežeta zgornji in spodnji rob, na levi pa se dviga tanko steblo lampijonke z rdečimi plodovi in suhimi rumenimi listi. Izvirnik hrani muzej Leopold na Dunaju pod inventarno številko 454; meri 39,8 x 32,2 cm – širok je 39,8 cm in visok 32,2 cm, torej gre za majhno vodoravno tablo. Pri nas nastane kot ročno naslikana oljna slika na platnu, v petnajstih dimenzijah ali po vaši meri, fotografijo dokončanega dela pa pred odpremo pošljemo v potrditev.

Avtoportret z lampijonkami – Egon Schiele

Kaj slika prikazuje?

Slikarja od prsi navzgor, postavljenega desno od sredine na bledo, srebrnkasto belo podlago. Zgornji rob mu preseka temne lase, spodnji pa suknjič, ki je skoraj črn z zelenkastim odtenkom in nanesen v širokih potezah. Glava stoji na dolgem vratu in je obrnjena vstran, obraz pa je sestavljen iz drobnih potez rožnate, okraste, modre in zelene, z rdečimi ustnicami in temnimi obrvmi. Za glavo se od svetlejše podlage loči siva, škatlasta ploskev. Na levi se dviga tanko steblo in se upogne do zgornjega roba; na njem so suhi rumenorjavi listi in rdeči plodovi lampijonke – eden blizu vrha, šop pa ob spodnjem robu. Desno spodaj je v treh kratkih vrsticah podpis.

Kam gleda slikar?

Naravnost v vas. Po muzejskem zapisu je glava obrnjena v desno, pogled pa se v nasprotnem gibu upre neposredno v gledalca; muzej to bere tako, da se umetnik hkrati predstavi kot krhek in samozavesten. To je razlaga hiše, ki delo hrani, in jo navajamo kot njeno: glava se obrne v eno smer, nazaj pride samo pogled.

Zakaj je kompozicija tako izrazito zamaknjena?

Ker ima delo par. Po muzejskem zapisu ga je Schiele zasnoval kot pendant k Portretu Wally Neuzil, portretu svoje tedanje spremljevalke, ki je nastal v istem času, in to pojasnjuje nenavadno ekscentrično kompozicijo obeh slik. Zapis dodaja, da v uravnoteženi kompoziciji ni nič prepuščeno naključju in da vsaka linija najde svoje nadaljevanje ali ustrezni protipol: glavo in telo prirežeta vodoravna robova, teži teh temnih ploskev pa odgovarja drzna rdeča barva lampijonk.

Zakaj je ta avtoportret tako znan?

Muzejski zapis ga uvršča med najbolj znana Schielejeva dela in pravi, da delo kaže slikarja na vrhuncu ustvarjalnosti. Navaja tudi širši razlog: noben umetnik na Dunaju okoli leta 1900 ni tako intenzivno raziskoval lastnega obraza, telesa in osebnosti, zato je Schielejevo ime postalo sinonim za dunajsko moderno in njeno osrednjo temo, krizo posameznika.

Na čem je izvirnik naslikan?

Na lesu. Po muzejskem zapisu je tehnika olje in krivna barva na leseni tabli, delo pa je desno spodaj signirano in datirano. Naša reprodukcija je naslikana z oljnimi barvami na platnu. Tega ne predstavljamo kot isto: majhna tabla in napeto platno sta različna nosilca.

Kakšen je format – pokončen ali ležeč?

Ležeč. Njen par, portret Wally Neuzil, je enako širok in skoraj enako visok. Naše stopnje sledijo izvirniku v obliki, ki ji pravimo ležeči format, od 43 x 35 cm do 205 x 164 cm. Pri tem motivu širina prepusti celo levo stran rastlini, ki je protiutež, o kateri govori muzej.

Ali lahko dobim sliko v velikosti izvirnika?

V velikosti izvirnika ne: tabla meri 39,8 x 32,2 cm, naša najmanjša stopnja 43 x 35 cm pa je za 3,2 cm širša in za 2,8 cm višja. V razmerju stranic je odvisno od stopnje. Razmerje izvirnika je 1 : 1,236; stopnji 43 x 35 cm in 130 x 105 cm se mu v višini približata na približno dva milimetra, 80 x 65 cm pa na približno tri. Druge stopnje so bolj kvadratne ali bolj podolgovate, pri 90 x 70 cm za skoraj tri centimetre, zato izberite eno od teh treh ali mero po naročilu, če vam je natančno razmerje pomembno.

Od kod prihaja slika in kje je danes?

Zapis o provenienci, ki ga ta stran nosi že od prej, sledi neposredno spodaj in ga ohranjamo dobesedno, nespremenjenega. Muzejska veriga navaja iste tri lastnike in dodaja četrto postajo: od leta 1994 Zasebna ustanova Muzej Leopold. Za vsako postajo navaja tudi vir, razlaga virov pa je naša. Za Heinricha Mayerja je to pismo Petra Parzerja Patricii Spiegelfeld z dne 21. junija 2002, za Josefa in Richarda Parzerja dosje Sonje Niederacher z dne 30. aprila 2011, za Rudolfa Leopolda pa kupna pogodba z dne 24. aprila 1956. Zadnji zasebni prehod je torej dokumentiran kot prodaja. Prvi lastnik je datiran le s „pred 1918“, zapis pa ne pove, kdaj je delo pridobil, niti kako je leta 1938 prešlo k Parzerjema. Delo je danes v muzeju Leopold pod inventarno številko 454; celotna Schielejeva zbirka hiše je predstavljena na strani muzeja Leopold o Egonu Schieleju.

Provenienca

Slika je bila v lasti Heinricha Mayerja na Dunaju (pred 1918 do 1938), nato Josefa in Richarda Parzerja na Dunaju (1938–1956) ter Rudolfa Leopolda (1956–1994); danes je v muzeju Leopold na Dunaju.

Kje se to delo uvršča med Schielejeva dela?

Med avtoportrete iz leta 1912, ob bok svojemu paru. Iz istega leta je Avtoportret s sklonjeno glavo, prav tako naslikan na leseni tabli; iz prejšnjega leta pa Samovidec II, veliko kvadratno platno iz iste zbirke. Celoten izbor je v galeriji Egon Schiele, več o slikarjevem življenju pa v članku o Egonu Schieleju. Schiele je bil mlajši sodobnik Gustava Klimta in dunajska secesija je bila okolje, iz katerega je izšel; dunajski ekspresionizem je smer, ki jo je pomagal opredeliti, in avstrijska umetnost tega obdobja se še danes bere skozi ti dve imeni. Kot ekspresionistična slika je to avtoportret, ki ga muzej šteje med njegova najbolj znana dela. Samovidec II je olje na platnu; ta tabla ni.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako platno naslika slikar z oljnimi barvami, potezo za potezo; ne gre za strojni odtis – pod čopičem nastane ročno naslikana kopija, izdelana posebej za vaše naročilo. Pri tem motivu sta najzahtevnejši dve mesti. Prvo je obraz: sestavljen je iz drobnih ločenih potez rožnate, okraste, modre in zelene, in te morajo ostati ločene; če jih slikar zlije v en sam ton kože, obraz izgubi nemirno, trepetajočo kakovost, zaradi katere je Schielejev. Drugo je rdeča barva plodov: je najmočnejša barva v delu in edini odgovor na temno gmoto suknjiča, zato mora biti natanko takšna – če je preveč oranžna ali prešibka, ravnovesje, ki ga opisuje muzej, razpade. Ko je delo dokončano, ga fotografiramo in vam fotografijo pošljemo v potrditev, šele nato gre v odpremo. Za to družino del nimamo studijskih fotografij – dela v naši delavnici še nismo fotografirali in nič ni bilo odstranjeno; ko bo naslednjič naslikano, ga bomo fotografirali in fotografije dodali na to stran. Kot reprodukcija na platnu je slika napeta na lesen podokvir in pripravljena za obešanje.

Katera dimenzija za katero steno?

Kratek odgovor: vodoravno delo sledi dolgemu kosu pohištva. Za ozek prostor ali steno nad pisalno mizo delujeta 43 x 35 cm in 50 x 40 cm, nad kavčem ali komodo 100 x 80 cm in 110 x 90 cm, za velik prostor pa sta na voljo 170 x 136 cm in 205 x 164 cm. Naša najmanjša dimenzija je 43 x 35 cm. Kot umetniška slika v večjem merilu delo spremeni značaj, saj je obraz v izvirniku tako majhen: nižje stopnje ohranijo intimnost table, večje pa poteze na obrazu pokažejo tudi čez ves prostor.

Kako naročim mero po meri, podokvir in okvir?

Če nobena od petnajstih dimenzij ne ustreza vaši steni, sliko naslikamo v meri po naročilu. Platno je napeto na lesen podokvir; naša 3D aplikacija služi izključno izbiri okvirja, ne prikazu slike na vaši steni. Okvir izberete posebej in ni nujno del naročila.

Kako poteka dostava in kaj jamčimo?

Sliko izdelamo po naročilu in jo dostavimo v Slovenijo ter v petnajst drugih držav Evropske unije. Pred odpremo vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev; če z rezultatom niste zadovoljni, ga popravimo ali naslikamo znova. Ker vse naše slike na platnu nastanejo posebej, se rok izdelave razlikuje glede na dimenzijo in trenutno zasedenost ateljeja.

Pogosta vprašanja

Katera rastlina je na Schielejevem Avtoportretu z lampijonkami?

Lampijonka (Physalis): tanko steblo na levi nosi suhe rumenorjave liste in rdeče plodove v obliki lampijonov. Mnogi avtorji rastlino berejo kot znamenje krhkosti in minljivosti življenja, postavljeno ob bledi, shujšani obraz; muzej sam poudarja njeno vlogo v kompoziciji, kjer močna rdeča uravnoteži temne lase in suknjič. V italijanščini je delo znano kot Autoritratto con alchechengi, v nemščini kot Selbstbildnis mit Lampionfrüchten.

Kdaj je Schiele naslikal Avtoportret z lampijonkami?

Leta 1912: plošča nosi spodaj desno slikarjev podpis in letnico „EGON SCHIELE 1912“. Naslikana je z oljem in krivno barvo na les in je majhna, široka 39,8 cm in visoka 32,2 cm.

Zakaj je Avtoportret z lampijonkami tako znan?

Muzej Leopold ga šteje med najbolj znana Schielejeva dela in pravi, da ga kaže na vrhuncu ustvarjalnosti. Slikarjeva glava je obrnjena v desno, pogled pa je uprt naravnost v gledalca, in muzej to nasprotno gibanje bere kot umetnika, ki se kaže hkrati krhkega in samozavestnega. Noben umetnik na Dunaju okoli leta 1900 ni tako vztrajno raziskoval lastnega obraza in telesa kot Schiele.

Kako je Avtoportret z lampijonkami povezan s Portretom Wally Neuzil?

Schiele je obe deli istega leta zasnoval kot par: Wally Neuzil je bila tedaj njegova partnerka in model. Po muzeju to pojasni nenavadno izmaknjeno kompozicijo obeh plošč, ki sta enako široki in skoraj enako visoki. Obe sta v Muzeju Leopold, portret Wally pod inventarno številko 453.

Kje je Avtoportret z lampijonkami danes?

V Muzeju Leopold na Dunaju, pod inventarno številko 454. Do leta 1938 ga je imel Heinrich Mayer na Dunaju, nato Josef in Richard Parzer, od leta 1956 pa Rudolf Leopold. Od leta 1994 pripada zasebni fundaciji Muzeja Leopold.

Je slika primerna za darilo?

Je; če ne veste, katero dimenzijo izbrati, obstaja darilni bon.

• Motiv: avtoportret, ki ga prirežeta zgornji in spodnji rob, s steblom rdečih lampijonk na levi.
• Izvirnik: 1912, olje in krivna barva na lesu, 39,8 x 32,2 cm, podpis desno spodaj, muzej Leopold, Dunaj, inv. 454.
• Naše: ročno naslikana oljna slika na platnu, 15 dimenzij ali mera po naročilu.
• Dobro je vedeti: po muzejskem zapisu je bilo delo zasnovano kot pendant k Portretu Wally Neuzil.