Egon Schiele – Portret Herberta Reinerja (Dečko Reiner)

Portret Herberta Reinerja (Dečko Reiner) je delo Egona Schieleja iz leta 1910: naročeni portret dečka, ki stoji pred prazno podlago, zavit v rdeče oblačilo kot v ohlapno pelerino, s presenetljivo grobimi rokami. Original hrani Belvedere na Dunaju pod inventarno številko 4766; meri 101 x 101,5 cm in je skoraj kvadraten. Pri nas ga naslikamo ročno, v oljnih barvah, v petnajstih velikostih ali po vaši meri, pred odpremo pa vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev.

Portret Herberta Reinerja (Dečko Reiner) – Egon Schiele

Kdo je na sliki?

Herbert Reiner, sin ortopeda Maxa Reinerja. Po opisu v zapisu Belvedera je Max Reiner leta 1910 pri mladem Egonu Schieleju (1890–1918) naročil portret svojega petletnega sina Herberta; napis pod muzejsko fotografijo dela pa navaja, da je bil deček star približno šest let. Avstrijski slikar je dečka upodobil samega, brez česar koli okoli njega. Priimek je zapisan na dva načina. Metropolitan Museum of Art v New Yorku, ki hrani risbo istega dečka, jo naslavlja Portrait of Herbert Rainer; Belvedere piše Reiner v angleškem naslovu in v opisu, Rainer pa v nemškem naslovu. Navajamo oba zapisa tako, kot ju pišeta ustanovi, in med njima ne izbiramo; naš naslov sledi zapisu Reiner.

Kaj je na platnu?

Deček stoji pred prazno podlago: brez sobe, brez pohištva, brez tal, ki bi jih bilo mogoče določiti. Oblečen je v rdeče oblačilo, ki ga ovija kot ohlapna pelerina, iz njega pa gledata le glava in roke. Roke pritegnejo pogled. Muzej jih opiše kot presenetljivo grobe in so videti precej starejše od otroka, ki mu pripadajo; obraz nad njimi ostaja otroški, s pogledom, ki ga zapis imenuje žareč in nedolžen. Barvna lestvica je skopa – rdeča, oker in sivkasto bela podlaga – in praznina okoli figure jo potiska naprej, proti gledalcu. Format je skoraj kvadraten. Polje Dimensions v muzejskem zapisu navaja 101 × 101,5 cm, napis pod fotografijo pa 100 x 100 cm; naša tabela sledi polju Dimensions.

Zakaj je ta slika pomembna?

Zaradi treh stvari, ki jih vse navaja muzejski zapis. Prva je naročilo: zapis imenuje naročnika, model in povod – oče je pri mladem Schieleju naročil portret svojega sina. Druga je njeno mesto v skupini. Belvedere piše, da je Schiele Dečka Reinerja naslikal skupaj z nizom portretov, ki so vsi kvadratnega formata in imajo podobne kompozicije; zapis nobenega od teh portretov ne imenuje, zato jih ne imenujemo niti mi. Tretja je to, kako pogosto se muzej vrača k njej: na seznamu razstav so Schielejeve razstave v Belvederu iz let 1968, 1990, 2011 in 2018–2019.

Kaj slika pomeni?

Po razlagi muzeja govori o nasprotju. Schiele dečku ne da ničesar, kar bi pokazalo njegova leta – na sliki ni prav nobenega predmeta – in namesto tega portret prepusti rokam: presenetljivo grobe se zdijo precej starejše od samega modela in stojijo nasproti dečkovemu žarečemu, nedolžnemu pogledu. Zapis dlje od tega ne gre in tudi mi ne. Kot ekspresionistično delo ne pretirava s pozo, temveč z rokami.

Od kod prihaja delo?

Belvedere v svojem zapisu objavlja verigo lastnikov, v tem vrstnem redu. Najprej je naveden Max Reiner z Dunaja – ime očeta, ki je po muzejskem opisu portret naročil. Sledi Sigmund Rosenbaum, prav tako z Dunaja. Naslednji vnos nosi letnico 1919: Richard Lanyi, Dunaj. Nato, z letnico 1930, Arthur Stemmer, Dunaj. Zadnji vnos nosi letnico 1954 in beleži zamenjavo z Rudolfom Leopoldom z Dunaja. Isti zapis navaja tudi muzejske razstave dela; prva je postavitev Avstrijske galerije v Zgornjem Belvederu, odprta 17. julija 1954, leta 1957 pa ji sledi razstava novih pridobitev galerije iz let 1952 do 1957. Zapis ne vsebuje nobene opombe o zahtevku ali vračilu. Kratek zapis spodaj isto verigo povzame v enem stavku.

Provenienca

Slika je prešla skozi več dunajskih zbirateljev (Max Reiner, Sigmund Rosenbaum, Richard Lanyi, Arthur Stemmer), preden jo je leta 1954 pridobila galerija Belvedere, kjer je še danes.

Kje je to delo med Schielejevimi deli?

Med platni, ki jih je naslikal med letoma 1910 in 1913. Muzejski zapis ta portret povezuje z nizom kvadratnih portretov, ne da bi jih imenoval; štiri platna iz naše ponude kažejo, kako se ta format pojavlja okoli njega. Po obliki mu je najbližja slika Trude Engel iz let 1912–1913: olje na kvadratnem platnu, 100 x 100 cm, danes v muzeju Lentos v Linzu. Leto po Reinerjevem portretu je nastal Lirik, 1911, velik 80,5 x 80 cm, danes v Muzeju Leopold na Dunaju. Iz leta 1912 in iz iste zbirke sta veliko kvadratno delo Puščavnika, 181 x 181 cm, in slika Kardinal in nuna (Božanje), ki s 70 x 80,5 cm ni več kvadratna. Celoten izbor je v galeriji Egon Schiele, več o umetnikovem življenju pa v našem članku o Egonu Schieleju.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako platno naslika slikar v oljnih barvah, potezo za potezo – ne strojni tisk, temveč kopija, ročno naslikana za vaše naročilo. Tu sta dve mesti najzahtevnejši. Prvo je rdeča barva oblačila: nanos mora ostati živ, sicer pelerina izgubi težo in postane ploska barvna lisa. Drugo so roke, ki so risba znotraj slike; ostati morajo grobe in natančne, in kdor jih omehča, izgubi prav tisto, kar muzej v delu posebej izpostavi. Original je olje na platnu in takšna je tudi naša kopija, zato se površina obnaša enako. Ko je slika dokončana, jo fotografiramo in vam fotografijo pošljemo v potrditev, šele nato gre na pot. Tega dela v naši delavnici še nismo fotografirali; fotografije bomo dodali na to stran, ko jih bomo imeli. Kot vsaka umetniška slika iz naše delavnice je lahko napeta na lesen podokvir; to izberete pri možnosti Podokvir.

Katera velikost za katero steno?

Kratek odgovor: originalu je najbližja naša velikost 100 x 100 cm; na eni stranici je 1 cm manjša, na drugi 1,5 cm, muzejski zapis pa ne pove, katera stranica je katera. Ker je motiv kvadraten, pod sabo ne potrebuje dolgega kosa pohištva, temveč mirno steno okoli sebe, zato dobro deluje tudi sam na ozki steni, med dvema oknoma ali v hodniku; tam zadostuje 60 x 60 cm ali 70 x 70 cm. Nad predalnik ali pisalno mizo sodi 80 x 80 cm, v dnevno sobo nad kavč 100 x 100 cm ali 120 x 120 cm, na veliko steno, stopnišče ali v visok prostor 150 x 150 cm in naša največja velikost, 200 x 200 cm. Slike na platnu takšne velikosti potrebujejo razdaljo: tako velik kvadrat se gleda z nekaj metrov, ne z dveh korakov. Ročno naslikana slika najlepše visi s središčem v višini oči, približno 145–150 cm od tal; nad kavčem 15–25 cm nad naslonom.

Dimenzije po meri, podokvir in okvir

Če nobena od petnajstih velikosti ne ustreza vaši steni, delo naslikamo po vaši meri. Če pri možnosti Podokvir izberete DA, pride platno napeto na lesen podokvir, pripravljeno za obešanje. Naša 3D-aplikacija je namenjena samo izbiri okvirja, ne prikazu dela na vaši steni; ogled na vaši steni je ločena storitev. Okvir izberete posebej in ni obvezen del naročila.

Dostava in garancija

Slikamo po naročilu in dostavljamo v Slovenijo in še petnajst drugih držav Evropske unije, med njimi na Hrvaško, v Avstrijo, Italijo, na Madžarsko in v Nemčijo. Pred odpremo vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev, za vsako naročilo pa velja naša politika vračil. Čas izdelave je odvisen od velikosti in od obremenjenosti delavnice.

Pogosta vprašanja

Kdo je bil Herbert Reiner?

Herbert Reiner je bil sin dunajskega ortopeda Maxa Reinerja. Po zapisu Belvedera je oče leta 1910 pri mladem Egonu Schieleju naročil portret svojega petletnega sina; napis pod muzejsko fotografijo pa navaja, da je bil deček star približno šest let.

Zakaj se ime piše Reiner in Rainer?

Ker ga ustanove pišejo različno. Belvedere piše Reiner v angleškem naslovu in opisu, Rainer pa v nemškem naslovu Rainerbub, Metropolitan Museum of Art v New Yorku pa risbo istega dečka naslavlja Portrait of Herbert Rainer. Dečko Reiner, Rainerbub in Portret Herberta Reinerja so imena istega platna.

Kdaj je Schiele naslikal Dečka Reinerja?

Leta 1910: platno je desno na sredini podpisano in datirano „S.10.“. Naslikano je z oljnimi barvami in je skoraj kvadratno, 101 x 101,5 cm; Belvedere piše, da ga je Schiele naslikal skupaj z nizom kvadratnih portretov s podobnimi kompozicijami.

Zakaj so dečkove roke videti tako stare?

To je nasprotje, na katero opozarja Belvedere. Schiele otroku ne da nobenega predmeta, ki bi pokazal njegova leta, in portret prepusti rokam: presenetljivo grobe se zdijo precej starejše od modela in stojijo nasproti njegovemu žarečemu, nedolžnemu pogledu. Rdeče oblačilo, ki ga ovija kot pelerina, pusti vidni le glavo in roke, kar nasprotje še poudari.

Kje je Dečko Reiner danes?

V Belvederu na Dunaju, pod inventarno številko 4766. Muzejski zapis kot lastnike navaja Maxa Reinerja, Sigmunda Rosenbauma, Richarda Lanyija in Arthurja Stemmerja, vse z Dunaja, zadnji vnos z letnico 1954 pa beleži zamenjavo z Rudolfom Leopoldom. Belvedere ga je pokazal na svojih Schielejevih razstavah v letih 1968, 1990, 2011 in 2018–2019.

Ali je primerna za darilo?

Je; če niste prepričani glede velikosti, je na voljo darilni bon.

• Motiv: Herbert Reiner kot deček pred prazno podlago, v rdečem oblačilu kot pelerini, s presenetljivo grobimi rokami.
• Original: 1910, naslikano v olju na platnu, 101 x 101,5 cm, signirano in datirano desno na sredini, Belvedere, Dunaj, inv. št. 4766.
• Naša različica: ročno naslikana v olju, 15 velikosti ali po meri, na podokvirju po izbiri (Podokvir: DA).
• Vredno vedeti: muzej piše, da je Schiele delo naslikal skupaj z nizom kvadratnih portretov s podobnimi kompozicijami.