Claude Monet – Lokvanjeve rože – Jasno jutro z vrbami

Lokvanjeve rože – Jasno jutro z vrbami so ročno naslikana reprodukcija enega največjih stenskih panojev iz Monetovega cikla Nymphéas: dvanajst metrov in tri četrt širok pas ribnika v Givernyju, čez katerega z zgornjega roba visijo vrbove veje, dve deblu stojita vsako na svoji strani, sredina pa ostane odprta voda brez neba in obzorja. Izvirnik meri 1275 x 200 cm, sestavljen je iz treh spojenih panojev olja na platnu, prilepljenem na zid, muzej pa ga datira med 1914 in 1926 in ga pod inventarno številko INV 20106 hrani musée de l’Orangerie v Parizu. Slikamo ga v štirih merah ali po vaši meri, s fotografijo dokončanega dela v potrditev pred odpremo.

Lokvanjeve rože – Jasno jutro z vrbami – Claude Monet

Kaj je na platnu?

Platno je izredno dolgo in nizko: širina je približno šestinpolkrat večja od višine. Vidi se samo vodna gladina, gledana od zgoraj in nekoliko poševno. Z zgornjega roba po vsej dolžini visijo vrbove veje — tanki nizi olivno zelenih in sivomodrih potez, ki padajo kot zavesa in se spodaj razpustijo v vodo. Skozi to zaveso rasteta dve deblu. Prvo stoji približno petino dolžine od levega roba, je vitko in rahlo nagnjeno, naslikano v rjavih, vijoličnih in sivih pasovih. Drugo stoji bliže desnemu robu, je debelejše in razvejano, ena veja se odcepi navzgor in levo. Med njima se razpre široka, skoraj prazna ploskev vode v bledo modri, lila in belkasti barvi. Lokvanjevi listi se zbirajo v treh gnezdih: spodaj levo ob prvem deblu, v tanki vodoravni črti čez sredino in spodaj desno. Med listi sedijo posamični cvetovi, beli in bledo rožnati, vsak nanesen kot kratek, debel dotik barve. Ta oljna slika nima ne neba ne brega, zato oko nima ničesar, ob čemer bi merilo globino.

Zakaj je sredina platna prazna?

Ker je prav praznina tisto, kar drži prizor skupaj. Debli sta postavljeni blizu obeh koncev in delujeta kot navpična zamejitev; vse med njima je odprta voda. Če bi bilo dreves več in bi stala enakomerno, bi platno razpadlo na niz enakih prizorov. Ker sta dve in stojita narazen, gledalec med njima potuje — in prav to potovanje traja toliko časa, kolikor je platno dolgo. Vrbove veje pri tem opravijo drugo delo: padajo z zgornjega roba in zapirajo prizor od zgoraj, tako da se pogled ne more dvigniti proti nebu, ki ga tako ali tako ni. Ostane nenavaden občutek, da gledamo naravnost navzdol v vodo in hkrati skozi nekaj, kar visi pred nami. Umetniška slika s tako razporeditvijo deluje mirno, ne pa prazno.

Česa na tem platnu ni?

Ni neba, ni obzorja, ni brega, ni mostu, ni čolna in ni človeka. Muzej v svojem zapisu delo označi preprosto kot sliko in med materiali navede oljno barvo, les in platno — nikjer ni omenjena nobena oseba in nobena zgradba. Odsotnost je tu odločitev in ne pomanjkanje. Ko je Monet odstranil vse, kar bi lahko služilo kot merilo — hišo, pot, figuro, črto obzorja — je ostala samo površina, na kateri se ne da presoditi, kako daleč je kaj. Impresionistična slika, ki gledalcu odvzame vsa merila, ga prisili, da gleda samo to površino. Vrbe so edina sled sveta zunaj vode, pa še te vidimo le kot veje in kot debli, ki ju voda obdaja z vseh strani.

Podatki iz muzejskega zapisa

Delo je v pariškem muzeju Orangerie zavedeno pod inventarno številko INV 20106 in razstavljeno v dvorani 03. V inventarju nosi naslov „Le Matin clair aux saules“, kot drugi naslov pa „Les Nymphéas“. Mere so zapisane kot višina 200 in dolžina 1275 cm; pri nas je v razpredelnici prva širina. Opis pravi, da gre za tri oljne panoje, spojene drug ob drugega, na platnu, prilepljenem na zid. Vzporedni zapis vodi Wikidata pod oznako Q28797618 in se z muzejem ujema v inventarni številki, v zbirki, v slikarju in v obeh merah do milimetra; delo nosi tudi francosko državno oznako Joconde 000PE003982. Letnice namenoma ne navajamo. Muzej sam piše razpon „med 1914 in 1926“, Wikidatina letnica pa je zapisana z natančnostjo stoletja in ne leta; njena mejnika sta prav 1914 in 1926. Kjer se viri ne strinjajo o letu, navedemo razpon, ki ga ustanova trdi, in ne letnice, ki je ne trdi nihče.

Pot dela od slikarja do Orangerie

Muzejski zapis navaja tri postaje in nobene več. Leta 1922 je delo prišlo v last francoske države kot slikarjeva donacija; darilna listina je z dne 12. aprila 1922, odlok o odobritvi pa z dne 14. junija istega leta. Nato je zabeležen musée du Luxembourg v Parizu. Leta 1927 je delo prešlo v musée de l’Orangerie, kjer je še danes. Kar med temi postajami manjka — kdaj natanko so panoji zapustili slikarjevo delavnico in kje so bili vmes — zapis ne pove, zato tega ne povemo niti mi.

Motiv med Monetovimi deli pri nas

Iz istega cikla in iste pariške zbirke so Lokvanjeve rože – Zeleni odsevi; muzej jih vodi pod številko INV 20102, merijo 850 x 200 cm in so iz dveh spojenih panojev, kar je razvidno iz njihovega muzejskega zapisa. Pozor pri imenu: muzej v isti zbirki vodi tudi pano z naslovom „Le Matin aux saules“, torej brez besede clair, in to ni isto delo. Samo drevo, brez ribnika okoli njega, prikazuje Žalostna vrba. Isti ribnik v kvadratnem formatu ponuja platno Lokvanjeve rože, prizor z arhitekturo pa Ribnik z lokvanjami (Japonski most).

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Na prvi fotografiji delo visi na beli steni, posneto postrani z leve, tako da se platno odmika v globino in se vidi, kako dolg pas dejansko je; zgoraj desno seže v posnetek leseni strop. Na drugi fotografiji je ista postavitev posneta z nasprotne strani, postrani z desne — dve stojišči, isto platno, in šele obe skupaj povesta, kako se tako dolgo delo obnaša na resnični steni. Na tretji fotografiji je od blizu posnet vogal: sivorjav plavajoči okvir, temna reža med okvirjem in platnom ter pobarvan rob platna. Na četrti fotografiji je površina posneta tik od blizu — tkanje platna, poteze debla v rjavi, oker in vijolični barvi, ob straneh listi in rožnat cvet, ki stoji nad podlago. Tiskana reprodukcija slike tega ne zmore. Vse štiri fotografije kažejo tisto, kar dobite: platno, naslikano s čopičem in fotografirano pred odpremo.

Katera mera za katero steno?

Kratek odgovor: 250 x 39 cm nad zofo, 300 x 47 cm nad daljšo sedežno garnituro, 200 x 31 cm v hodnik. Na voljo so štiri mere: najmanjša je ozek poudarek nad komodo ali v prehodu, srednji dve sta običajni meri nad sedežno garnituro, 350 x 55 cm pa je namenjena veliki prazni steni. Vse štiri ohranjajo razmerje izvirnika, zato tudi največja ostane pas in ne postane običajna slika za dnevno sobo. Stenska slika takega razmerja potrebuje svetlo podlago: na temni steni bleda voda izgubi prav tisto svetlobo, po kateri je prizor dobil ime.

Izdelava po meri, podokvir in okvir

Če nobena od štirih mer ne ustreza vašemu prostoru, delo naslikamo v meri, ki jo določite sami — pošljite širino in višino, pa vam povemo ceno in rok. Slika po meri ohrani razmerje stranic, kar je pri tako podolgovatem formatu pomembneje kot sicer: že nekaj centimetrov višine več in pas vode se spremeni v navadno pokrajino. Platno je napeto na lesen podokvir in robovi so poslikani, zato tudi brez okvirja ni videti nedokončano. Poda se mu ozka siva ali temna letev, kakršno vidite na naših posnetkih; širok okvir vodi odvzame svetlobo.

Dostava in jamstvo

Slika na platnu potuje v šestnajst držav Evropske unije — med drugimi v Slovenijo, na Hrvaško, v Avstrijo, Nemčijo in Italijo ter na Madžarsko — zavita v zaščitno folijo in v trdni embalaži, pri največjih merah v ustrezno dolgem zaboju. Rok izdelave je 15 do 45 dni, pri največjih merah bliže zgornji meji. Fotografijo dokončanega platna dobite pred odpremo: če na njej kaj ne ustreza, popravimo, dokler je delo še v delavnici. Druge Monetove motive najdete v galeriji Claude Monet, o slikanju pa pišemo na našem blogu.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V muzeju Orangerie v Parizu, inventarna številka INV 20106, dvorana 03. Ker je platno prilepljeno na zid, ga muzej ne premika kot delo na štafelaju.

Ali je na platnu kdo od ljudi?

Ni. Muzejski zapis navaja samo sliko, oljno barvo, les in platno; nobene osebe, nobene zgradbe in nobene živali.

Je „Le Matin clair aux saules“ isto delo?

Je — to je naslov, pod katerim je delo zapisano v muzejskem inventarju. Muzej navaja še „Les Nymphéas“ kot drugi naslov. Eno platno, tri imena.

Je to tisk?

Ni. Vsako delo je ročno naslikana kopija, olje na platnu, izdelana za naročilo. Razlika se vidi na cvetovih: barva stoji nad platnom in meče drobno senco.

Katero mero naj izberem?

Nad zofo 250 x 39 cm, nad daljšo garnituro 300 x 47 cm, za veliko prazno steno 350 x 55 cm. Pred naročilom izmerite širino pohištva, nad katerim bo delo viselo.

Ali lahko dobim mero, ki je ni na seznamu?

Lahko. Pošljite želeno širino in višino, mi pa povemo ceno in rok, preden karkoli začnemo.

Kako delo pripotuje do mene?

Napeto na podokvir, zavito v folijo in v trdni embalaži, na vaš naslov. Če ste naročili okvir, delo uokvirimo pri nas.

Kaj slika pove v enem stavku?

Da je Monet med dve vrbi ujel skoraj trinajst metrov vodne gladine in odstranil vse, ob čemer bi jo lahko izmerili.

Je izvirnik naprodaj in koliko je vreden?

Ni naprodaj. Od leta 1922 je v državni lasti, saj ga je slikar podaril Franciji, zato zanj ni tržne cene, ki bi jo lahko navedli.

Kako visoko naj delo obesim?

Sredino platna nekoliko nižje od običajnih 150 cm, približno v višini pogleda sedečega človeka: prizor je gledan navzdol na vodo in deluje bolje pod ravnjo oči.

Je delo primerno za darilo?

Je, zlasti za nekoga s široko steno. Če niste prepričani o meri, obstaja darilni bon — obdarjenec motiv in mero izbere sam.

• Motiv. Skoraj trinajst metrov širok pas ribnika v Givernyju: vrbove veje z zgornjega roba, dve deblu ob straneh, med njima odprta voda z listi in cvetovi.
• Izvirnik. Olje na platnu, trije spojeni panoji, 1275 x 200 cm, med 1914 in 1926, musée de l’Orangerie, inv. INV 20106.
• Naše. Štiri mere ali izdelava po vaši meri, od 200 x 31 do 350 x 55 cm; tudi največja je krajša od tretjine izvirnika.
• Vredno vedeti. Muzej letnice ne navede — zapiše razpon med 1914 in 1926, in ta razpon navajamo tudi mi. Pozor tudi na skoraj enak naslov brez besede clair, ki pripada drugemu panoju.