Edgar Degas – Aleksander in Bukefal

Aleksander in Bukefal je veliko zgodnje Degasovo delo in skoraj nič na njem ni podobno Degasu, kakršnega poznamo. Čez široko peščeno pot stopa mlad moški v kratki beli tuniki, bos, s telesom nagnjenim naprej; za njim se v loku dviga bledo modrozelen plašč, ki ga drži postava z rdečo čepico. Levo svetel rjavec z belo liso sklanja glavo proti dečku. Desno sedi in stoji skupina gledalcev, videnih s hrbta, nad njimi pa se na vitkem deblu dviga pinija. V daljavi se vrstijo okrogli griči, pas vode in bleda črta obzidja, po poti pa se oddaljuje vrsta konj in jezdecev. Izvirnik meri 89 x 115 cm, nastal je v letih 1861/1862 in visi v National Gallery of Art v Washingtonu pod številko 1997.57.1. Znamenje spodaj desno ni podpis, ampak žig ateljejske dražbe iz leta 1918. Pri nas nastane ročno, v osmih merah od 30 x 35 do 100 x 110 cm ali po vaši meri, pred odpremo pa dobite fotografijo končanega dela v potrditev.

Aleksander in Bukefal – Edgar Degas

Kdo je na prizoru?

Deček in konj: Aleksander, še otrok, kroti žrebca Bukefala, ki ga ni mogel zajahati nihče drug. Čez široko peščeno pot stopa v kratki beli tuniki, bos, s telesom nagnjenim naprej. Za njim se v loku dviga bledo modrozelen plašč, ki ga drži postava z rdečo čepico. Levo konj — svetel rjavec z belo liso — sklanja glavo proti njemu, in prav ta sklonjena glava je jedro slike: žival je že popustila. Desno sedi in stoji skupina gledalcev, videnih s hrbta: postava v temno modrozelenem plašču z dvignjeno roko, sedeča ženska v temno rdečerjavem oblačilu z rumenim rokavom in dve zagrnjeni postavi ob njej.

Kaj je za njimi?

Pokrajina, ki nima nobene zveze z Makedonijo in vso z Italijo. Nad gledalci se na vitkem deblu dviga pinija s temno krošnjo — drevo rimske okolice, ne Balkana. V daljavi se vrstijo okrogli griči, pas vode in bleda črta obzidja; po poti se oddaljuje vrsta konj in jezdecev, med njimi pa stoji ozek svetel steber. Vse skupaj počiva na okru in peščeni barvi, na tej podlagi pa delo opravijo modrozeleno nebo, temno listje in rdeči poudarki. Degas se je malo prej vrnil s treh let v Italiji in pokrajina, ki jo je dal starogrški zgodbi, je tista, ki jo je pravkar gledal.

Zakaj je videti tako malo Degasovo?

Ker je to, kar je hotel biti, preden je postal, kar je. V zgodnjih šestdesetih letih 19. stoletja je Degas hotel biti zgodovinski slikar v veliki francoski tradiciji: velika platna, snovi iz antike, figure na plitvem odru. To je eden od teh poskusov in je skoraj meter in petino visok. V nekaj letih je program opustil in se obrnil k pericam, plesalkam in dirkališču — konj s te slike pa je nit, ki je preživela. Gledalci, videni s hrbta, figura, ki jo odreže rob, dogajanje, potisnjeno na eno stran: to so že navade poznega Degasa, skrite v snovi, ki jo je kmalu opustil.

Kaj prizor pomeni?

Da je obvladovanje tih trenutek in ne boj. Ni vzpenjanja, ni drame, ni vrvi; konj preprosto skloni glavo. Kot umetniška slika zato kljub velikosti deluje mirno, in ker so barve okraste, peščene in modrozelene, je topla in ne glasna slika za dnevno sobo, delovno sobo ali stopnišče. Med stenske slike sodi v tisti del, ki ga izberete zaradi zgodbe. Med Degasovimi deli je izjema in prav zato ga nekateri hočejo: kaže ga, preden je bil on sam. Naša reprodukcija slike je zgrajena okoli dveh stvari, ki nosita prizor — sklonjene konjske glave in loka plašča.

Od ateljejske dražbe do Washingtona

Degas te slike ni nikoli prodal in njena zgodovina se začne leto po njegovi smrti. Prišla je na prvo Degasovo ateljejsko dražbo v Galerie Georges Petit v Parizu, 6.-8. maja 1918, kot številka 5 — katalog dražbe pa jo je poimenoval Achille et le Bucéphale, Ahil, torej povsem napačen junak. Do leta 1951 je bila pri dr. Hansu Grabru (1886-1956) iz Morcota, umetnostnem zgodovinarju, ki je pisal o Degasu; muzej dodaja, da je bila tistega leta posojena na razstavo v Bernu iz zasebne zbirke v Morcotu, ki jo je Douglas Cooper leta 1953 označil za Grabrovo. Nato je šla skozi Walterja Hugelshoferja v Zürichu, od oktobra 1956 pa jo je imela M. Knoedler and Co. v New Yorku na skupni račun s Pinakos, Inc., družbo Rudolfa Heinemanna. Njegova vdova Lore Heinemann jo je leta 1997 volila National Gallery of Art v njegov spomin, in to volilo je še danes muzejski zapis o pridobitvi.

Motiv med Degasovimi deli

To platno stoji med dvema deloma, ki ju prav tako prodajamo. Pogled na Rim z bregov Tibere je Italija, ki je tej sliki dala griče in pinijo, Družina Bellelli pa druga velika zgodnja kompozicija iz iste ambicije. Konj vodi v drugo smer: National Gallery of Art je prav to sliko leta 1998 pokazala na razstavi Degas at the Races kot kataložno številko 6, kar jo postavi na začetek vrste, ki teče do Dirkalnih konj v Longchampu. Izvirnik je v National Gallery of Art v Washingtonu, ki ga vodi kot Alexander and Bucephalus, 1861/1862, olje slikano na platno, 115 x 89 cm, inv. 1997.57.1, Schulmanov katalog pa ga navaja kot MS 1532, Lemoisne I-91, z žigom Vente Degas spodaj desno.

Kako nastane naša ročno naslikana izvedba?

S čopičem in oljno barvo, v isti tehniki kot izvirnik, torej kot olje na platnu; tako nastanejo vse naše slike na platnu. Najtežja je konjska glava. Vse, kar slika pove, je v tem enem gibu navzdol, in narisan mora biti, preden je pobarvan; centimeter previsoko in žival je videti radovedna, ne popustljiva. Drugi je plašč, katerega lok drži zgornjo tretjino skupaj — ostati mora en sam zamah, ne zložena tkanina. Tretja je podlaga: okra in peščena barva čez vso širino, kar se sliši lahko in ni, ker ploska okra sliko ubije, nemirna pa jo prevzame. Dve izvedbi nista nikoli povsem enaki; vsaka ročno naslikana kopija je svoja. Za ta motiv še nimamo fotografij naših končanih platen, ker ga doslej nismo slikali, zato jih tu ni in nobene ne opisujemo. Fotografijo svojega platna dobite pred odpremo.

Katera mera za katero steno?

Tu moramo biti odkriti: nobena od naših osmih mer nima razmerja izvirnika. Izvirnik je širok 89 in visok 115 cm, razmerje 1,29. Osem mer teče od 30 x 35 do 100 x 110 cm, njihova razmerja pa od 1,09 do 1,17 — vsako je bolj kvadratno od slike. V praksi to pomeni, da je prizor pri vsaki meri stisnjen po višini, z manj neba in manj pinije nad glavami. Po obliki sta najbližji 30 x 35 in 60 x 70 cm, pri 1,17. Po velikosti je najbližja 100 x 110 cm, kjer velike slike te vrste zares delujejo, mera 90 x 100 cm pa se skoraj natanko ujema s širino izvirnika, na centimeter, a je 15 cm prenizka. Če vam je razmerje pomembno — pri tej kompoziciji pa je —, je pošten odgovor mera po naročilu 89 x 115 cm. Od osmih bi predlagali 90 x 100 cm. Nobena ni na zalogi: vsak primerek nastane po naročilu.

Mera po naročilu, okvir in podokvir

Ker nobena stopnica lestvice temu delu ne ustreza, je mera po naročilu tu resnično boljši izdelek in ne prodajni prijem: slikamo 89 x 115 cm ali katero koli mero z razmerjem 1,29, da pinija in nebo nad figurami ostaneta tam, kamor ju je postavil Degas. To je naše delo po naročilu. Vsak primerek pošljemo napet na lesen podokvir, pripravljen za obešanje. Za okvir uporabite našo 3D aplikacijo: pokaže vse letve, ki jih imamo — zlato, srebrno, črno, belo in naravni les — in služi izbiri okvirja in ničemur drugemu. Kako delo deluje na vaši steni, pokaže naša ločena storitev, postavitev v prostor.

Dostava in jamstvo

Vsak primerek nastane po naročilu v naši delavnici v Sloveniji; računajte 15-45 dni glede na mero, pri največjih merah pri zgornji meji. Potuje napet in zaščiten za prevoz, uokvirjen ob izbiri okvirja, v Slovenijo in petnajst drugih držav Evropske unije, brez carine. Pred odpremo dobite fotografijo končanega dela v potrditev, za vsako naročilo pa velja naša ureditev vračil. Vso ponudbo najdete v galeriji Edgar Degas, njegovo življenje pa opisuje naš članek o Edgarju Degasu.

Pogosta vprašanja

Katera slika je to?

Zgodnja Degasova zgodovinska slika, ki jo National Gallery of Art v Washingtonu vodi kot Alexander and Bucephalus, 1861/1862. Meri 89 x 115 cm, inventarna številka je 1997.57.1.

Je slika podpisana?

Ni. Znamenje spodaj desno je žig Vente Degas — ateljejske dražbe po njegovi smrti — in ne podpis. Katalog ga navaja kot žig in mi tako tudi rečemo.

Kdaj je nastala?

V letih 1861/1862, kakor jo datira muzej. Schulmanov katalog navaja 1860-1861; kjer se vira razhajata, sledimo ustanovi, ki delo ima, drugo letnico pa povemo, namesto da bi jo zamolčali.

Zakaj je bila prodana kot Achille et le Bucéphale?

Ker jo je tako navedel katalog ateljejske dražbe leta 1918, pod Ahilom in ne Aleksandrom. Muzej ta naslov zapiše, in prav zato sliko še danes srečate pod imenoma dveh junakov.

Je pokrajina res italijanska?

Pinija, okrogli griči in bledo obzidje so okolica Rima, Degas pa se je malo prej vrnil s treh let v Italiji. Muzejski zapis tega ne komentira; to branje je naše.

Kdo je bila Lore Heinemann?

Vdova dr. Rudolfa J. Heinemanna. Sliko je leta 1997 volila National Gallery of Art v njegov spomin in muzejski zapis o pridobitvi se še vedno tako glasi.

Kako velik je izvirnik?

89 cm širok in 115 cm visok. Z okvirjem muzej navaja 107,95 x 139,7 cm, zato uokvirjena izvedba v polni velikosti potrebuje precej več stene, kot pove mera platna.

Katera vaša mera se ujema z izvirnikom?

Nobena, in to raje povemo, kot da bi ugotovili sami. Vseh osem je bolj kvadratnih od slike. Za pravo razmerje naročite mero po naročilu 89 x 115 cm.

Katero standardno mero predlagate?

90 x 100 cm. S širino izvirnika se ujema na centimeter natančno, je pa 15 cm prenizka, zato je prizor pod zgornjim robom nekoliko tesnejši.

Je to tisk?

Ne. Delo nastane ročno, z oljem na lanenem platnu; poteze čopiča so vidne in otipljive, pri tem motivu najbolj v konjski dlaki in peščeni podlagi.

Je primerna za darilo?

Da, in nenavadno: Degas, ki ni videti kot Degas, z dečkom, konjem in zgodbo zraven. Ker vsak primerek nastane po naročilu, računajte čas izdelave; če izbiro rajši prepustite obdarjencu, je tu naš darilni bon.

• Motiv: deček Aleksander kroti Bukefala, konj že sklanja glavo, v italijanski pokrajini
• Izvirnik: Edgar Degas, 1861/1862, oljna slika, 89 x 115 cm, National Gallery of Art, Washington (1997.57.1)
• Naša izvedba: ročno naslikano olje, osem mer od 30 x 35 do 100 x 110 cm; nobena ne ustreza razmerju izvirnika, zato je mera po naročilu boljša izbira
• Zanimivost: znamenje spodaj desno je žig dražbe iz leta 1918, ta dražba pa je sliko navedla pod napačnim junakom, kot Achille et le Bucéphale