Edgar Degas – Perice

Perice so majhno platno z dvema ženskima glavama in eno samo kretnjo, ki jo muzejski naslov tudi pojasni. Leva perica je videna iz profila, obrnjena v desno; čez temne lase ima potegnjeno svetlo ruto in oblečena je v temno. Desna ima svetlejše, razpuščene lase in nagnjeno glavo, lice pa naslanja na dvignjeno roko, z očmi priprtimi. Muzej delo vodi pod naslovom Študija dveh ženskih glav; perica, ki jo bolijo zobje – kretnja torej ni utrujenost, ampak zobobol. Ozadje je le bledo sivo belo, na hitro razmazano, brez sobe in brez predmetov; barva je tanka in ponekod prosevlja podlaga. Izvirnik je droben, 21 x 15 cm, nastal je med 1870 in 1872. Last je Musée d’Orsay pod številko RF 1953 8, na ogled pa je v Le Havru. Pri nas nastane ročno, v osmih merah od 50 x 40 do 150 x 110 cm ali po vaši meri, pred odpremo pa dobite fotografijo končanega dela v potrditev.

Perice – Edgar Degas

Kdo je na prizoru?

Dve ženski, nobena poimenovana. Muzejski zapis ju ne imenuje, pove pa nekaj drugega in za razumevanje slike odločilnega. Leva je videna iz profila, obrnjena v desno; čez temne lase ima potegnjeno svetlo ruto, oblečena je v temno in gleda predse, mirno. Desna je obrnjena bolj proti nam, ima svetlejše, razpuščene lase, glavo nagnjeno vstran in lice naslonjeno na dvignjeno roko; oči ima priprte, usta rahlo napeta. Prav ta druga kretnja je jedro slike, in muzej jo poimenuje naravnost: delo vodi pod naslovom Študija dveh ženskih glav; perica, ki jo bolijo zobje. Ne gre torej za utrujenost po dolgem delovnem dnevu, ampak za zobobol, in tega ne razlagamo drugače, kot ga razlaga zapis.

Kaj je na platnu?

Dve glavi in nič drugega. Ozadje je bledo sivo belo, naneseno na hitro in razmazano s široko potezo; ni sobe, ni pohištva, ni koša s perilom in ni nobenega predmeta, ki bi povedal, kje ženski sta. Barva je zelo tanka in ponekod prosevlja podlaga, kar je pri delu te velikosti pričakovano: platno meri 21 x 15 cm, kar je manj kot list formata A5. Prav zaradi te drobnosti so poteze kratke in odločne; obraza sta zgrajena iz nekaj potez, roka desne ženske pa iz še manj. Barvna lestvica je ozka – bela ruta, temna obleka, mesnati toni in sivina za njima – zato vso pozornost nosita drža glave in priprta očesa. Podpis stoji zgoraj desno.

Zakaj je prav ta prizor pomemben?

Ker je to delovni list, ne prizor. Degas ni naslikal pralnice, ampak dve glavi, kakor ju je videl, in ju pustil brez okolice; to je študija, ki je ostala samostojna slika. Drugi razlog je izbira trenutka. Slikarstvo tistega časa je delavke rado prikazovalo bodisi pridne bodisi slikovito bedne; tu ni ne enega ne drugega, ampak konkretna telesna nadloga, ki nima nič opraviti z moralo dela. Tretji razlog je merilo. Na 21 centimetrih širine je Degas naredil prizor, ki prenese povečavo na meter, in to je redko: večina drobnih študij pri povečavi razpade.

Kaj prizor pomeni?

Da ima delo telo. Impresionizem pri Degasu pomeni opazovanje ljudi pri delu, tu pa je opazovanje tako blizu, da zajame bolečino, ki z delom nima zveze. Kot umetniška slika deluje drugače od velikih prizorov: majhna po izvoru, tiha, in zahteva, da stopite bliže. Ker so barve zadržane – bela, siva, temna obleka in mesnati toni – je nevsiljiva slika za dnevno sobo, kuhinjo ali hodnik. Med stenske slike sodi v tisti del, ki ga izberete zaradi človeka in ne zaradi motiva. Kdor išče slike na platnu z resničnim izrazom, tu dobi dve glavi in eno samo, zelo človeško kretnjo.

Ukradena leta 1974, najdena leta 2010

Zgodovina tega platna je najbolj nenavadna na tej polici in muzejski katalog jo navaja v celoti. Po Degasovem ateljeju je bilo delo pri gospe Jeantaud v Parizu, nato pri Carlu Dreyfusu, prav tako v Parizu, do leta 1953. Tega leta je prišlo v Musée du Louvre; muzejski zapis pridobitev navaja kot volilo Carla Dreyfusa, 1953. Leta 1961 je bilo dano v depozit muzeju v Le Havru. Leta 1974 je bilo iz tega muzeja ukradeno. Najdeno je bilo šele leta 2010 in tedaj dodeljeno Musée d’Orsay; katalog ob tem navaja, da se je znašlo na dražbi 3. novembra 2010 pod številko 142 in bilo z nje umaknjeno. Leta 2011 se je vrnilo v Le Havre, v Musée André Malraux, spet kot depozit. Med krajo in vrnitvijo je minilo šestintrideset let.

Motiv med Degasovimi deli

Perice in likarice so Degasa zaposlovale vrsto let in pri nas jih je več. Temu platnu so najbližje Perica in Ženska pri likanju, obe prizora iz istega sveta dela. Posebej pa velja omeniti Gospo Jeantaud pred ogledalom: po katalogu je prav gospa Jeantaud, portretiranka tiste slike, nekoč imela v lasti to platno. To delo je v Schulmanovem katalogu zavedeno kot MS 1198, z letnico 1870–1872 in podpisom zgoraj desno, lastnik pa je Musée d’Orsay, ki ga vodi pod številko RF 1953 8.

Kako nastane naša ročno naslikana izvedba?

S čopičem in oljno barvo, po isti tehniki kot izvirnik, torej kot olje na platnu. Najtežje je merilo. Izvirnik meri 21 x 15 cm, naša najmanjša mera pa 50 x 40 cm, tako da je vsaka naša izvedba vsaj dvainpolkrat širša od izvirnika. Poteze, ki so na izvirniku dolge nekaj milimetrov, pri povečavi ne smejo postati široki pasovi barve; zato jih razstavimo na več krajših potez in ohranimo isto smer, ne pa iste debeline. Drugi težavni del je priprta oko in napeta usta desne ženske: če se naslikata premehko, izraz izgine in ostane le naslonjena glava. Tretji je ozadje, ki mora ostati razmazano in prazno; kdor tam naslika sobo, iz študije naredi prizor. Vsaka reprodukcija slike nastane na novo in dve nista nikoli povsem enaki; vsaka ročno naslikana kopija je zato svoja. Fotografij naših dokončanih platen za ta motiv še nimamo, ker ga do zdaj nismo slikali, zato jih tu ne kažemo in nobene ne opisujemo. Fotografijo svojega platna dobite pred odpremo.

Katera mera za kateri zid?

Če ne veste, katera: 70 x 50 cm – in to ni naključna izbira. Razmerje izvirnika je 1,40, mera 70 x 50 cm pa da natanko 1,40; ujemanje je popolno in prizor se pri njej ne stisne ne po višini ne po širini. Povedati je treba tudi drugo: izvirnik je manjši od vseh naših mer, saj meri komaj 21 x 15 cm, zato je vsaka naša izvedba precej večja od dela, ki ga posnema. 50 x 40 in 60 x 40 cm sta primerni za ozek zid, polico ali kuhinjo in ostaneta blizu intimnosti izvirnika. 70 x 50 in 80 x 60 cm sta pravi izbiri nad komodo ali pisalno mizo, prva zaradi razmerja. 90 x 60 in 100 x 80 cm zahtevata nekaj razdalje; pri njiju obraza delujeta skoraj v naravni velikosti. Pri 120 x 90 in 150 x 110 cm so velike slike te vrste že močno povečane in poteza je vidno razložena; to je učinek, ki ga nekateri iščejo, drugi pa ne, in pošteno je to povedati vnaprej. Izbrano mero prej odmerite na zidu s papirnatim izrezom. Nobena ni na zalogi: vsak primerek nastane po naročilu.

Mera po naročilu, okvir in nosilni okvir

Če nobena od osmih mer ne ustreza, slikamo po vaši meri in pri tem ohranimo razmerje 1,40 ter razmik med glavama, da desna ženska ne pride pretesno k robu; to je naše delo po naročilu. Vsak primerek odpošljemo napet na lesen nosilni okvir, pripravljen za obešanje. Za okvir uporabite našo 3D aplikacijo: na tem motivu pokaže vse letve, ki jih imamo – zlato, srebrno, črno, belo in naravni les – in služi izbiri okvirja in ničemur drugemu. Kako delo deluje na vašem zidu, pokaže naša posebna storitev, postavitev v prostor.

Dostava in jamstvo

Vsak primerek nastane po naročilu v naši delavnici v Sloveniji; računajte 15-45 dni glede na mero, pri največjih merah pri zgornji meji. Potuje napet in zaščiten za prevoz, uokvirjen ob izbiri okvirja, v Slovenijo in petnajst drugih držav Evropske unije, brez carine. Pred odpremo dobite fotografijo končanega dela v potrditev, za vsako naročilo pa velja naša ureditev vračila. Celotno ponudbo najdete v galeriji Edgar Degas, njegovo življenje pa opisuje naš članek o Edgarju Degasu.

Pogosta vprašanja

Katera slika je to?

Degasovo olje, ki ga pri nas vodimo kot Perice. Muzejski naslov je daljši: Študija dveh ženskih glav; perica, ki jo bolijo zobje. Meri 21 x 15 cm, last je Musée d’Orsay pod številko RF 1953 8.

Zakaj si desna ženska drži lice?

Ker jo bolijo zobje. To ni naša domneva: muzej delo vodi pod naslovom, ki to pove naravnost. Prav ta podrobnost loči prizor od običajnih upodobitev utrujenih delavk.

Kdaj je slika nastala?

Med 1870 in 1872. Isto obdobje navajata muzej in Schulmanov katalog; razpona ne krajšamo v eno samo letnico.

Kako velik je izvirnik?

Zelo majhen: 21 cm širok in 15 cm visok, torej manjši od lista A5. Z okvirjem muzej navaja 38 x 32,5 cm. Vse naše mere so večje od izvirnika.

Je izvirnik na platnu ali na kartonu?

Viri se razhajajo. Musée d’Orsay, ki je lastnik, navaja olje, slikano na platno; Schulmanov katalog navaja kot nosilec karton. Držimo se muzeja, ki delo poseduje, in razliko tu povemo, namesto da bi jo zamolčali.

Kje ga je mogoče videti?

V Le Havru, v Musée André Malraux, kjer je v depozitu pod številko DA 61.98. Lastnik ostaja Musée d’Orsay v Parizu.

Je res, da je bila slika ukradena?

Da. Po katalogu je bila leta 1974 ukradena iz muzeja v Le Havru, najdena leta 2010 in tedaj dodeljena Musée d’Orsay; leta 2011 se je vrnila v Le Havre. Katalog navaja tudi, da se je leta 2010 znašla na dražbi in bila z nje umaknjena.

Je platno podpisano?

Da. Schulmanov katalog navaja podpis zgoraj desno: Degas.

Katera vaša mera se ujema z izvirnikom?

Po razmerju 70 x 50 cm, ki da natanko 1,40 kot izvirnik. Po velikosti nobena, ker je izvirnik manjši od vseh naših mer.

Je to tisk?

Ne. Delo nastane z roko v olju na platnu; poteze čopiča so vidne in otipljive, pri tem motivu pa so zaradi povečave vidne bolj kot pri večjih izvirnikih.

Je primerna za darilo?

Da, za nekoga, ki ima rad portrete in zgodbe za njimi; ta ima nenavadno. Ker vsak primerek nastane po naročilu, računajte čas izdelave; če izbiro raje prepustite obdarjencu, je tu naš darilni bon.

• Motiv: dve ženski glavi; desna si naslanja lice na roko, ker jo po muzejskem naslovu bolijo zobje
• Izvirnik: Edgar Degas, oljna slika, 21 x 15 cm, last Musée d’Orsay (RF 1953 8), v depozitu v Le Havru
• Naša izvedba: ročno naslikano v olju, osem mer od 50 x 40 do 150 x 110 cm; 70 x 50 cm se ujema z razmerjem izvirnika
• Zanimivost: platno je bilo leta 1974 ukradeno iz muzeja v Le Havru in najdeno šele leta 2010