Egon Schiele – Mrtva mati I

Mrtva mati I je slika Egona Schieleja iz leta 1910: zgoraj bled, upadel obraz umirajoče matere, v sredini žareč oranžen oval z otroško glavo in drobnimi rdečimi rokami, vse skupaj ovito v gmoto krožečih črnih potez. Izvirnik hrani muzej Leopold na Dunaju pod inventarno številko 475; meri 25,7 x 32,1 cm – širok je 25,7 cm in visok 32,1 cm, torej gre za majhno pokončno tablo. Pri nas nastane kot ročno naslikana oljna slika na platnu, v trinajstih dimenzijah ali po vaši meri, fotografijo dokončanega dela pa pred odpremo pošljemo v potrditev.

Mrtva mati I – Egon Schiele

Kaj slika prikazuje?

Dve glavi in tri roke na črni podlagi. Zgoraj je nagnjen materin obraz, bled sivkasto rumen, z upadlimi potezami in napol zaprtim očesom, uokvirjen s temno rjavimi lasmi; ob desnem robu se spušča njena bleda rama. Skoraj ves preostali del table je črn, nanesen v debelih krožečih potezah, ki se ovijajo kakor ovoj. Sredi te črnine je topel oranžen oval in v njem otrok: glava, obrnjena na stran, z rdečimi usti in enim vidnim očesom, ter dve drobni rdeči roki, ena dvignjena z razprtimi prsti. Levo spodaj čez črnino leži velika, koščena, bleda roka – materina. Desno zgoraj sta drobna in bela monogram in letnica.

Kdo je otrok?

Po muzejskem zapisu nerojeni otrok. Obdaja ga kokon širokih potez čopiča; njegova glava, videna od spodaj, in levica, dvignjena v kretnji, ki spominja na blagoslov, tvorita žareče svetlo središče kompozicije. Mati, v hladnih temnih tonih, z upadlimi potezami in ugašajočimi očmi, se zdi, da se poslavlja, domnevno zaščitniška kretnja njene shirane roke pa vtis umiranja še stopnjuje. To je razlaga muzeja, ki delo hrani, in jo navajamo kot njegovo.

Ali materina smrt otroka pogubi ali osvobodi?

Muzej pusti odprto oboje. Sprašuje, ali bo njena smrt zapečatila usodo nerojenega otroka ali pa bodo z njo pretrgane njegove vezi, in pravi, da slika dopušča obe razlagi. Delo bere tudi kot izrazito zbliževanje spolnosti in smrti, ki ga nosi tema matere in otroka. Tudi mi se med razlagama ne odločimo.

Kako hitro je nastala?

Po Arthurju Roesslerju (1877–1955), ki ga navaja muzej, jo je Schiele naslikal na božični dan leta 1910 v nekaj urah. Star je bil dvajset let. Nekaj mesecev pozneje je po muzejskem zapisu to prvo različico Mrtve matere sam označil za eno svojih „najboljših slik“.

Na čem je izvirnik naslikan?

Na lesu. Po muzejskem zapisu je tehnika olje in svinčnik na leseni tabli, monogram in letnica „S. 10.“ pa sta desno zgoraj. Naša reprodukcija je naslikana z oljnimi barvami na platnu. Tega ne predstavljamo kot isto: majhna tabla v olju in svinčniku ter napeto platno sta različna nosilca, in razliko poimenujemo.

Kakšen je format – pokončen ali ležeč?

Pokončen. Naše stopnje ji sledijo v obliki, ki ji pravimo pokončni format, od 50 x 65 cm do 160 x 205 cm. Višina daje črnini prostor, da se ovije okoli ovala od vrha do dna.

Ali lahko dobim sliko v velikosti izvirnika?

V velikosti izvirnika ne: tabla meri 25,7 x 32,1 cm, naša najmanjša stopnja 50 x 65 cm pa je približno dvakrat širša in dvakrat višja. V razmerju stranic je odvisno od stopnje. Razmerje izvirnika je 1 : 1,249 in štiri stopnje se mu v višini približajo na dva milimetra: 60 x 75 cm, 80 x 100 cm, 120 x 150 cm in 65 x 81 cm. Preostalih devet je višjih, za približno 2,5 cm ali približno 5 cm; najbolj odstopajo 50 x 65 cm, 100 x 130 cm, 140 x 180 cm in 160 x 205 cm. Če vam je natančno razmerje pomembno, izberite eno od štirih ali mero po naročilu.

Od kod prihaja slika in kje je danes?

Ta stran doslej ni nosila zapisa o provenienci – pri tem delu ga ni bilo, kar navajamo odkrito, namesto da bi ga tiho nadomestili. Kar sledi, je veriga, kakor jo objavlja muzej, in je kratka: Arthur Roessler, Dunaj, od pred letom 1913 do 1951; Rudolf Leopold, Dunaj, od leta 1951 do 1994; od leta 1994 pa Zasebna ustanova Muzej Leopold. Razlaga je naša. Prvi lastnik nosi ime vira, ki ga muzej navaja za nastanek slike, Arthur Roessler, zapis pa zanj ne navaja začetne letnice, le „pred 1913“. Za Leopolda navaja dosje Sonje Niederacher z dne 30. aprila 2011 in knjigo, ki jo je Diethard Leopold leta 2018 napisal o Rudolfu Leopoldu. Roesslerjevo ime odpira tudi verigo slike Zahajajoče sonce iz iste zbirke. Delo je danes v muzeju Leopold pod inventarno številko 475; celotna Schielejeva zbirka muzeja je predstavljena na strani muzeja Leopold o Egonu Schieleju.

Kje se to delo uvršča med Schielejeva dela?

Na začetek teme, h kateri se je vedno znova vračal. Muzej našteva poznejša dela, ki temo matere in otroka nadaljujejo, med njimi Mati in otrok iz leta 1912; iz istega leta kot Mati in otrok je, prav tako majhna tabla, Avtoportret s sklonjeno glavo. Celoten izbor je v galeriji Egon Schiele, več o slikarjevem življenju pa v članku o Egonu Schieleju. Schiele je bil mlajši sodobnik Gustava Klimta in dunajska secesija je bila okolje, iz katerega je izšel; dunajski ekspresionizem je smer, ki jo je pomagal opredeliti, in avstrijska umetnost tega obdobja se še danes bere skozi ti dve imeni. Kot ekspresionistična slika delo v eni majhni tabli drži življenje in smrt. Zahajajoče sonce je olje na platnu; ta tabla ni.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako platno naslika slikar z oljnimi barvami, potezo za potezo; ne gre za strojni odtis – pod čopičem nastane ročno naslikana kopija, izdelana posebej za vaše naročilo. Pri tem motivu sta najzahtevnejši dve mesti. Prvo je črnina: ni ravno ozadje, temveč debele poteze, ki krožijo okoli ovala, in prav njihova smer ustvarja ovoj; če jo slikar naslika kot gladko črno, kokon izgine. Drugo je nasprotje med obrazoma – otrokova topla, žareča oranžna in materina hladna, sivkasta bledica morata ostati daleč narazen; če slikar mater ogreje ali otroka ohladi, slika izgubi razliko med živim in umirajočim. Ko je delo dokončano, ga fotografiramo in vam fotografijo pošljemo v potrditev, šele nato gre v odpremo. Za to družino del nimamo studijskih fotografij – dela v naši delavnici še nismo fotografirali in nič ni bilo odstranjeno; ko bo naslednjič naslikano, ga bomo fotografirali in fotografije dodali na to stran. Kot reprodukcija na platnu je slika napeta na lesen podokvir in pripravljena za obešanje.

Katera dimenzija za katero steno?

Kratek odgovor: motiv je intimen in ne potrebuje velikosti. Za ozko steno, hodnik ali ob vratih 50 x 65 cm ali 60 x 75 cm, nad komodo 80 x 100 cm, za velik prostor 120 x 150 cm in vse do 160 x 205 cm. Naša najmanjša dimenzija je 50 x 65 cm, že približno dvakrat večja od izvirnika. Kot umetniška slika se ta motiv z merilom spreminja: pri manjših stopnjah ohrani bližino table, pri večjih pa krožeča črnina postane prvo, kar opazite.

Kako naročim mero po meri, podokvir in okvir?

Če nobena od trinajstih dimenzij ne ustreza vaši steni, sliko naslikamo v meri po naročilu. Platno je napeto na lesen podokvir; naša 3D aplikacija služi izključno izbiri okvirja, ne prikazu slike na vaši steni. Okvir izberete posebej in ni nujno del naročila.

Kako poteka dostava in kaj jamčimo?

Sliko izdelamo po naročilu in jo dostavimo v Slovenijo ter v petnajst drugih držav Evropske unije. Pred odpremo vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev; če z rezultatom niste zadovoljni, ga popravimo ali naslikamo znova. Ker vse naše slike na platnu nastanejo posebej, se rok izdelave razlikuje glede na dimenzijo in trenutno zasedenost ateljeja.

Pogosta vprašanja

Kaj prikazuje Schielejeva Mrtva mati I?

Umirajočo mater in po razlagi Muzeja Leopold njenega nerojenega otroka: otrokova žareča glava in drobna dvignjena roka sta v kokonu širokih črnih potez, materin obraz zgoraj pa je bled in upadel. Muzej delo bere kot izjemno soočenje spolnosti in smrti ter pušča odprto, ali materina smrt zapečati otrokovo usodo ali ga osvobodi.

Zakaj se imenuje Mrtva mati I?

Ker je prva različica: leto pozneje, leta 1911, je Schiele naslikal Mrtvo mater II, znano tudi kot Rojstvo genija. Tema matere in otroka ga je spremljala še naprej; Muzej Leopold med poznejšimi deli, ki jo nadaljujejo, navaja tudi Mater in otroka iz leta 1912.

Kdaj je nastala Mrtva mati I?

Leta 1910; plošča je zgoraj desno označena z monogramom in letnico „S. 10.“. Po Arthurju Roesslerju, ki ga navaja muzej, jo je Schiele naslikal na božični dan 1910, v samo nekaj urah. Takrat je bil star dvajset let.

Kdo je bil Arthur Roessler?

Dunajski umetnostni kritik, ki je v časniku Arbeiter-Zeitung prvi prepoznal in branil mladega slikarja, postal njegov tesen prijatelj, kupoval njegova dela in ga seznanil z zbiratelji. Schiele je leta 1910 naslikal njegov portret. Roessler je bil tudi prvi lastnik Mrtve matere I, od pred letom 1913 do 1951, in Schiele mu je leta 1911 pisal, da je to eno njegovih najboljših del.

Kje je Mrtva mati I danes?

V Muzeju Leopold na Dunaju, pod inventarno številko 475. Muzej kot prejšnja lastnika navaja Arthurja Roesslerja (pred 1913 do 1951) in Rudolfa Leopolda (1951 do 1994), od leta 1994 pa je v lasti Zasebne ustanove Muzej Leopold. Gre za majhno pokončno ploščo, 25,7 x 32,1 cm, v olju in svinčniku na lesu.

Je slika primerna za darilo?

Je; če ne veste, katero dimenzijo izbrati, obstaja darilni bon.

• Motiv: umirajoča mati zgoraj, nerojeni otrok v žarečem ovalu, ovita v krožečo črnino.
• Izvirnik: 1910, olje in svinčnik na lesu, 25,7 x 32,1 cm, monogram desno zgoraj, muzej Leopold, Dunaj, inv. 475.
• Naše: ročno naslikana oljna slika na platnu, 13 dimenzij ali mera po naročilu.
• Dobro je vedeti: po Arthurju Roesslerju jo je Schiele naslikal v nekaj urah na božični dan leta 1910.