Egon Schiele – Zahajajoče sonce

Zahajajoče sonce je slika Egona Schieleja iz leta 1913: dve tanki mladi drevesi pred pokrajino temnih polj, z dvema rožnatima goroma pod rožnatim nebom. Izvirnik hrani muzej Leopold na Dunaju pod inventarno številko 625; meri 90 x 90,5 cm – širok je 90,5 cm in visok 90 cm, torej je skoraj kvadrat. Pri nas nastane kot ročno naslikana oljna slika na platnu, v petnajstih dimenzijah ali po vaši meri, fotografijo dokončanega dela pa pred odpremo pošljemo v potrditev.

Zahajajoče sonce – Egon Schiele

Kaj slika prikazuje?

Pokrajino, gledano skozi dve mladi drevesi. Levo drevo ima še krošnjo rjastorjavih in temnordečih listov; desno je skoraj golo, nekaj tankih vej z maloštevilnimi listi, ob njem pa stoji raven temen kol. Za njima zgornjo tretjino zavzema bledo rožnato nebo, izrisano s tankimi vodoravnimi črtami, z dvema rožnatima goroma na obzorju – manjšo na levi in večjo na desni – nad bledim pasom. Pod njim leži temen grič, spodnja polovica pa je krpanka polj v temno zeleni, olivni, sivi in rjavi barvi, razporejenih v vodoravnih pasovih in posutih z drobnimi rumenimi pikami. Levo od sredine spodaj pokončno stoji tanek rdeč kol. Zgoraj desno je v treh kratkih vrsticah podpis.

O čem govori slika?

Po muzejskem zapisu o trenutku dneva, ko moramo žalovati za zahajajočim soncem: v daljavi še daje toploto, v senci pa se obrisi že razblinjajo. Zapis pravi, da se umetnik ni osredotočil na lepoto narave, temveč na njeno vpetost v nenehno prihajanje in odhajanje, in da je to melanholično razpoloženje značilno za Schielejeve krajine, ki jim je dajal naslove, kot sta Gola drevesa ali Pokrajina brez sonca. To je razlaga muzeja, ki delo hrani, in jo navajamo kot njegovo.

Zakaj Schiele vedno znova slika sonce?

Ker je po muzejskem zapisu sonce ponavljajoči se motiv v njegovem delu in šifra za cikličnost: stalnica, ki vedno znova odhaja in se vedno znova vrača, zato simbol kroga življenja in povezanosti vsega živega. Zapis ga poveže z eno njegovih osrednjih tem, nastajanjem in minevanjem, ter navede, kako je Schiele nekoč dejal o lastnem telesu: „Mein Wesen, mein – Verwesen“ – moje bitje, moje razkrajanje.

Kje natanko je podpis?

Po muzejskem zapisu zgoraj desno od sredine: „EGON SCHIELE 1913“, v treh kratkih vrsticah blizu desnega roba, v višini zgornjega roba polj, kjer ga na temni podlagi zlahka spregledamo.

S čim je izvirnik naslikan?

Po muzejskem zapisu z oljnimi barvami na platnu. Tudi naša reprodukcija je naslikana z oljnimi barvami na platnu: medij in nosilec sta enaka kot pri izvirniku.

Je format kvadraten?

Tako rekoč. Pri tem delu so vse naše stopnje kvadratni format, od 50 x 50 cm do 200 x 200 cm.

Ali lahko dobim sliko v velikosti izvirnika?

Da, na pol centimetra natančno. Naša stopnja 90 x 90 cm se z izvirnikom natanko ujema v višini in je za pet milimetrov ožja. Ker so vse stopnje kvadratne, izvirnik pa ne povsem, se ta majhna razlika z velikostjo povečuje, a počasi: pri 200 x 200 cm bi razmerje izvirnika zahtevalo približno 201 cm širine. Za vse praktične namene vsaka stopnja ohrani razmerje; za natanko 90 x 90,5 cm poskrbi mera po naročilu.

Od kod prihaja slika in kje je danes?

Ta stran doslej ni nosila zapisa o provenienci – pri tem delu ga ni bilo, kar navajamo odkrito, namesto da bi ga tiho nadomestili. Kar sledi, je veriga, kakor jo objavlja muzej, in je kratka: Arthur Roessler, Dunaj, od leta 1913 do 1957; Rudolf Leopold, Dunaj, od leta 1957 do 1994; od leta 1994 pa Zasebna ustanova Muzej Leopold. Razlaga je naša. Prvi lastnik je imel delo že od leta, ko je nastalo; med muzejskimi viri zanj sta knjiga Tobiasa Natterja o zbirateljih in mecenih iz leta 2003 in katalog spominske razstave, ki jo je galerija Neue Galerie leta 1948 priredila ob trideseti obletnici Schielejeve smrti; tam je bilo delo pod številko 37. Ena podrobnost se ne ujema: veriga datira Leopoldovo lastništvo od leta 1957, kupna pogodba, ki jo navaja zanj, pa je z dne 7. januarja 1953. Zapis teh dveh podatkov ne uskladi, zato navajamo oba. Naveden je tudi dosje Sonje Niederacher z dne 30. aprila 2011. Delo je danes v muzeju Leopold pod inventarno številko 625; celotna Schielejeva zbirka muzeja je predstavljena na strani muzeja Leopold o Egonu Schieleju.

Kje se to delo uvršča med Schielejeva dela?

Med njegove krajine let od 1911 do 1914. Dve leti prej je nastala majhna tabla Majhno drevo v pozni jeseni, leto prej Kalvarija, leto pozneje pa Hiše ob morju. Celoten izbor je v galeriji Egon Schiele, več o slikarjevem življenju pa v članku o Egonu Schieleju. Schiele je bil mlajši sodobnik Gustava Klimta in dunajska secesija je bila okolje, iz katerega je izšel; dunajski ekspresionizem je smer, ki jo je pomagal opredeliti, in avstrijska umetnost tega obdobja se še danes bere skozi ti dve imeni. Kot ekspresionistična slika delo sončni zahod spremeni v premislek o minevanju. Tako kot Hiše ob morju je tudi to olje na platnu; Kalvarija dodaja še gvaš in svinčnik.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako platno naslika slikar z oljnimi barvami, potezo za potezo; ne gre za strojni odtis – pod čopičem nastane ročno naslikana kopija, izdelana posebej za vaše naročilo. Pri tem motivu sta najzahtevnejši dve mesti. Prvo je krošnja levega drevesa: na stotine drobnih rjastordečih listov čez rožnato nebo, vsak nanesen posebej; če jih slikar zapolni v eno gmoto, drevo izgubi svetlobo, ki sije skozenj. Drugo je rožnata barva neba in gora, ki mora ostati bleda in hladna, ne sladka – če jo slikar dvigne proti bonbonsko rožnati, žalovanje, o katerem govori muzej, postane razglednica. Ko je delo dokončano, ga fotografiramo in vam fotografijo pošljemo v potrditev, šele nato gre v odpremo. Za to družino del nimamo studijskih fotografij – dela v naši delavnici še nismo fotografirali in nič ni bilo odstranjeno; ko bo naslednjič naslikano, ga bomo fotografirali in fotografije dodali na to stran. Kot reprodukcija na platnu je slika napeta na lesen podokvir in pripravljena za obešanje.

Katera dimenzija za katero steno?

Kratek odgovor: kvadrat zahteva sredino stene in nekaj praznine okoli sebe. Za manjšo steno 60 x 60 cm ali 70 x 70 cm, nad kavčem 90 x 90 cm, velikost izvirnika, ali 100 x 100 cm, za velik prostor 150 x 150 cm in vse do 200 x 200 cm. Naša najmanjša dimenzija je 50 x 50 cm. Kot umetniška slika s toliko drobnimi listi in rumenimi pikami delo z velikostjo pridobi: od 90 x 90 cm naprej se berejo kot podrobnosti izvirnika in ne kot tekstura.

Kako naročim mero po meri, podokvir in okvir?

Če nobena od petnajstih dimenzij ne ustreza vaši steni, sliko naslikamo v meri po naročilu. Platno je napeto na lesen podokvir; naša 3D aplikacija služi izključno izbiri okvirja, ne prikazu slike na vaši steni. Okvir izberete posebej in ni nujno del naročila.

Kako poteka dostava in kaj jamčimo?

Sliko izdelamo po naročilu in jo dostavimo v Slovenijo ter v petnajst drugih držav Evropske unije. Pred odpremo vam pošljemo fotografijo dokončanega dela v potrditev; če z rezultatom niste zadovoljni, ga popravimo ali naslikamo znova. Ker vse naše slike na platnu nastanejo posebej, se rok izdelave razlikuje glede na dimenzijo in trenutno zasedenost ateljeja.

Pogosta vprašanja

Kateri kraj prikazuje Zahajajoče sonce?

Niti naslov niti muzejski zapis kraja ne imenujeta. Besedilo Muzeja Leopold na Google Arts & Culture pravi, da je Schiele navdih najverjetneje našel na obali pri Trstu in v dveh golih otokih z rdečimi skalami pred to obalo. Če beremo tako, sta dve rožnati obliki na obzorju prav ta otoka.

Kje je sonce na sliki Zahajajoče sonce?

Komaj je vidno: po Muzeju Leopold se tonoče sonce vidi le deloma, oblike na obzorju pa so osvetljene od zadaj v hladni karminasti barvi. Oko vidi predvsem njegov odsev, bledo rožnato nebo nad temnimi polji. Muzej prizor bere kot slovo od svetlobe, topline in življenja.

Kaj pomeni Zahajajoče sonce?

Po muzejskem zapisu prikazuje trenutek dneva, ko moramo žalovati za zahajajočim soncem: v daljavi še greje, v senci pa se obrisi že razkrajajo. Schiele se ni osredotočil na lepoto narave, temveč na njeno vpetost v nenehno prihajanje in odhajanje. Muzej sonce v njegovem delu imenuje šifra za ciklično, simbol kroga življenja.

Kaj pomeni „Mein Wesen, mein – Verwesen“?

„Moje bitje, moje razkrajanje“: Schielejeve besede o lastnem telesu, ki jih muzej navaja v besedilu o tem delu. Sliko povezujejo z eno njegovih osrednjih tem, nastajanjem in minevanjem.

Kdo je bil prvi lastnik Zahajajočega sonca?

Arthur Roessler, dunajski kritik in dolgoletni podpornik slikarja, od leta 1913, ko je delo nastalo, do leta 1957. Po Muzeju Leopold je slika visela nad njegovo pisalno mizo. Nato je prešla k Rudolfu Leopoldu, leta 1994 pa v Zasebno fundacijo Muzej Leopold.

Kje je Zahajajoče sonce danes?

V Muzeju Leopold na Dunaju, pod inventarno številko 625. V nemščini se imenuje Versinkende Sonne.

Je slika primerna za darilo?

Je; če ne veste, katero dimenzijo izbrati, obstaja darilni bon.

• Motiv: dve mladi drevesi pred temnimi polji, rožnatimi gorami in rožnatim večernim nebom.
• Izvirnik: 1913, oljne barve na platnu, 90 x 90,5 cm, podpis zgoraj desno od sredine, muzej Leopold, Dunaj, inv. 625.
• Naše: ročno naslikana oljna slika na platnu, 15 dimenzij ali mera po naročilu.
• Dobro je vedeti: ta stran za to delo ni nosila zapisa o provenienci; veriga je navedena, kakor jo objavlja muzej.