Georges Seurat – Kanal pri Gravelinesu, Grand Fort-Philippe

Kanal pri Gravelinesu, Grand Fort-Philippe je Seuratov obalni prizor iz leta 1890: jutranja svetloba nad širokim, praznim peskom, ki ga je pustila oseka. Izvirnik meri 81 x 65 centimetrov, je signiran in ga v Londonu hrani The National Gallery pod inventarno številko NG6554. Pri nas nastane kot ročno naslikana slika, olje na platnu, v osmih dimenzijah ali po vaši meri, pred odpremo pa vam fotografijo končanega dela pošljemo v potrditev.

Kanal pri Gravelinesu, Grand Fort-Philippe – Georges Seurat

Kaj je na sliki?

Prazna obala zjutraj. Muzej opiše prizor natančno: slikar je stal na peščenih sipinah in gledal na obalo v jutranji svetlobi, potem ko je oseka odkrila široko ploskev odprtega peska. Na drugi strani ozkega kanala stoji semafor, ki z zastavicami opozarja, da je v pristanišču premalo vode za ladje. Ob obzidju je ena sama vrsta nizkih hiš. Prizor je videti skoraj zapuščen, razen nekaj oddaljenih postav.

Vodoravni modri pas kanala deli platno na dve skoraj enaki polovici, nebo in pesek.

Kje je Gravelines in zakaj je slikar hodil na obalo?

Gravelines je majhno pristanišče na severni francoski obali med Calaisom in Dunkirkom. Muzej pove, da je Seurat v letih tik pred smrtjo preživel več poletij na obali Rokavskega preliva in tam naredil več kot dvajset slik pristanišč in morskih prizorov; ta je ena od štirih, ki jih je leta 1890 naslikal prav pri Gravelinesu.

In pove tudi, zakaj prav taki kraji. Za razliko od Moneta, ki ga je vlekla dramatika visokih pečin in razburkanega morja, je Seurat izbiral bolj zadržane kraje – take, kjer so bile človeške stavbe: pristaniška obzidja, pomoli, hiše, jambori in koli. Ti so mu dali navpičnice in vodoravnice, s katerimi je pokrajino lahko zadržal in uokviril. Naslov govori o Grand Fort-Philippu, slikar pa je po muzejevem zapisu stal na sipinah Petit-Fort-Philippa in gledal čez: oboje je muzejevo, in oboje povemo, ker je pri nas tudi Kanal pri Gravelinesu, Petit Fort-Philippe.

Kako je narejena?

Iz drobnih pik. Muzej opiše, da je Seurat platno prekril s svetlikajočim se mozaikom pik in potez nezmešane barve, da je dosegel rahle prehode svetlobnega tona. Poteze niso enakomerne: segajo od drobcenih dotikov do razmeroma širokih potez. Dve skrbno uravnani barvi obvladujeta sliko – bledo zlato rumena peska in svetlo modra neba – in nobena od njiju ni enakomerna ploskev.

In eno posebnost, ki jo je vredno vedeti, preden delo naročite: Seurat je platnu dodal naslikan rob iz barvnih pik, ki ustvari prehod med sliko in pravim okvirjem. Vsak del roba je uglašen na sosednjo ploskev, da njeno barvo okrepi – spodaj globoko indigo modra k rumenemu pesku, rdeče pike v spodnjem levem vogalu ob zelenem, nad nebom pretežno oranžna. Pointilistična tehnika tu ne konča na robu prizora, ampak gre čez.

Zakaj deluje tako prazno in vseeno mirno?

Ker praznina ni pomanjkanje, ampak sestavni del. Muzej to sliko imenuje eno najbolj strnjenih in najbolj skopih Seuratovih kompozicij, in prav to je njena moč: skoraj nič se ne dogaja, zato ima vsaka stvar, ki je na njej, svoje mesto.

Statičnosti se je slikar izognil s prijemom, ki ga muzej opiše natanko: vodoravno os je rahlo dvignil, tako da se z očmi od leve proti desni komaj zaznavno vzpenja, in prav to daje občutek globine v sicer ploskem prostoru. Trikotna zaplata zelene trave v spodnjem levem vogalu je oblika, ki jo je Seurat rad uporabljal – tu pa muzej doda, da so takratne fotografije pokazale, da je vzdolž sipin res bil travnat pas. To, in ena od hiš, ki še stoji, potrjuje, da je njegova umetniška slika slonela na neposrednem opazovanju.

Kaj se je z izvirnikom dogajalo?

Muzej objavi celotno pot in ta se, kot pri več drugih Seuratovih delih, začne v družini. Po slikarjevi smrti je platno ostalo pri njegovi materi, gospe Ernestine Seurat, ki je živela med letoma 1828 in 1899, nato pa je prešlo na njegovega svaka Léona Alfreda Apperta, 1837–1925. Po Appertovi smrti je bilo prodano prek pariškega trgovca Etienna Bignouja, nato pa je bilo pri hiši Reid and Lefevre v Londonu, kjer ga je leta 1926 kupil Samuel Courtauld. Ta ga je dal hčeri Sydney Elizabeth Courtauld, poznejši ženi R. A. Butlerja; pri Butlerjevih je ostalo, leta 1986 ga je kupil Heinz Berggruen v Parizu, leta 1995 pa ga je od njega odkupila The National Gallery s pomočjo sredstev sklada Heritage Lottery Fund. Vse navedene postaje so povzete po muzejskem zapisu.

Dve imeni iz te verige nosita naprej. Léon Appert je slikarjev svak in odpira zgodovino tudi pri treh drugih muzejih – v Cambridgeu, v Pasadeni in v Washingtonu, kjer je Morski prizor pri Port-en-Bessinu; štiri ustanove ga navedejo druga od druge neodvisno. Reid and Lefevre pa je londonski trgovec z umetninami, skozi katerega je to platno šlo – in prav to ime v popačeni obliki nosi naša stran Čolni ob oseki, Grandcamp, kjer smo ga morali odstraniti, ker trgovec ni zbirka.

Kje stoji ta slika med Seuratovimi deli?

Med štirimi slikami iz Gravelinesa, vse iz leta 1890, ki so njegove zadnje obalne. Dve od njih sta pri nas: Kanal pri Gravelinesu, večer je isti kraj ob drugi uri dneva. Umrl je marca 1891, star komaj enaintrideset let, in te obale so zadnje, kar je videl kot slikar.

Metoda se imenuje pointilizem, širša smer pa neoimpresionizem; njen vrhunec, Nedeljsko popoldne na otoku Grande Jatte, hrani Art Institute of Chicago. Reprodukcija znane slike iz tega kroga pri različni svetlobi deluje različno, ker se barve mešajo v očesu in ne na platnu.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Z rokami in s čopičem, nikoli s tiskalnikom. Naš slikar dela z oljnimi barvami na platnu, in pri tem motivu je najtežja praznina: dve veliki ploskvi, pesek in nebo, morata ostati živi, ne da bi se karkoli zgodilo. Če sta preveč enakomerni, slika otrpne; če sta preveč razgibani, izgubi mir, zaradi katerega sploh deluje. Vsaka ročno naslikana kopija je zato svoja in nobeni dve nista povsem enaki; to ni reprodukcija, natisnjena na platno, ampak delo, ki nastane od začetka. Naslikan barvni rob izdelamo, če ga želite – povejte ob naročilu. Pred odpremo delo fotografiramo in vam fotografijo pošljemo v potrditev.

Za ta motiv trenutno nimamo lastnih ateljejskih fotografij dokončanega dela. Ko ga bomo naslednjič naslikali, ga bomo fotografirali in posnetki bodo objavljeni na tej strani.

Katera dimenzija za katero steno?

Če ne veste, katera: 120 x 100 cm. Izvirnik meri 81 x 65 cm in leži med našima prvima dvema stopnicama – 70 x 55 cm je najbližja pod njim, 100 x 80 cm pa najbližja nad njim in mu je po razmerju najbolj podobna. Format je ležeč in skoraj kvadraten.

Prizor je prazen, zato dobro prenese velik format: 70 x 55 in 100 x 80 cm sta za pisarno ali hodnik, 120 x 100 in 140 x 110 cm delujeta kot samostojno delo, 160 x 130 in 180 x 140 cm zahtevata svojo steno, 200 x 160 in 246 x 197 cm pa sta za velike prostore, kjer prazen pesek dobi pravo mero. Vse naše slike na platnu za ta motiv nastanejo po naročilu.

Mera po meri, podokvir in okvir

Če nobena od osmih dimenzij ne ustreza vaši steni, delo naslikamo po vaših merah in ohranimo razmerje izvirnika, da obzorje nikoli ni raztegnjeno; to je naša slika po meri. Vsak izvod dobavimo napet na lesen podokvir in pripravljen za obešanje. Okvir izberete v naši 3D aplikaciji, ki prikaže vse naše profile drug ob drugem – zlato, srebrno, črno, belo in naravni les. Pri tem motivu je izbira okvirja bolj zanimiva kot običajno: izvirnik ima naslikan barvni rob, ki je bil zamišljen prav kot prehod k okvirju. Če želite vedeti, kako bo delo učinkovalo na vaši steni, je to naša ločena storitev umestitve v prostor.

Dostava in jamstvo

Vsak izvod nastane po naročilu v našem ateljeju v Sloveniji, zato računajte na 15 do 45 dni, odvisno od izbrane mere. Odpošljemo ga napetega in zaščitenega za prevoz, uokvirjenega, če ste okvir izbrali, po Sloveniji in EU brez carine. Pred odpremo prejmete fotografijo končanega dela v potrditev, za vsako naročilo pa velja naš pravilnik o vračilih. Celotno ponudbo tega slikarja najdete v galeriji Georges Seurat, njegova obalna poletja pa opisuje naš članek o Georgesu Seuratu.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V Londonu, v The National Gallery, pod inventarno številko NG6554. Muzej ga navaja v dvorani 44.

Iz katerega leta je slika?

Muzej jo datira v leto 1890 – eno samo letnico, brez »okoli« in brez razpona, zato jo tako tudi navajamo. Platno je signirano.

Kako velik je izvirnik?

Muzej navede 65 x 81 centimetra, torej 81 x 65 cm po našem zapisu širina krat višina.

Kaj je semafor na sliki?

Signalna naprava na drugi strani kanala, ki po muzejevem opisu z zastavicami opozarja, da je v pristanišču premalo vode za ladje.

Zakaj je naslov Grand Fort-Philippe, če je slikar stal v Petit-Fort-Philippu?

Tako navaja muzej: naslov imenuje kraj, ki ga slika kaže, slikar pa je stal na sipinah nasproti. Obe navedbi sta muzejevi.

Ima izvirnik naslikan okvir?

Ima naslikan barvni rob iz pik, ki po muzejevem opisu ustvari prehod med sliko in pravim okvirjem. Pri naročilu ga lahko izdelamo tudi mi.

Kdo je bil Léon Appert?

Slikarjev svak, 1837–1925. Njegovo ime odpre zgodovino tega platna in še treh Seuratovih del v drugih muzejih.

Katero dimenzijo naj izberem?

Za dnevno sobo 120 x 100 cm; izvirnik leži med 70 x 55 in 100 x 80 cm, pri čemer je 100 x 80 cm po razmerju najbližja. Podroben vodnik po merah je zgoraj.

Lahko dobim mero, ki je ni na seznamu?

Da, slikamo po meri in pri tem ohranimo razmerje stranic izvirnika.

Je to tisk?

Ne. Delo je z oljnimi barvami ročno naslikano na platno; poteze se vidijo in otipajo, česar tisk ne more posnemati.

Je slika primerna za darilo?

Zelo. Prizor je miren in svetel in se poda skoraj vsakemu prostoru. Če želite izbiro prepustiti obdarjencu, je na voljo darilni bon.

• Motiv: prazna obala v jutranji svetlobi po oseki, s signalnim stolpom čez ozek kanal
• Izvirnik: 81 x 65 cm, oljna barva na platnu, signirano, The National Gallery, London (NG6554)
• Naša izvedba: ročno naslikana oljna slika na platnu, osem dimenzij od 70 x 55 do 246 x 197 cm
• Zanimivost: francoski slikar je naslikal tudi barvni rob okoli prizora, kot prehod k okvirju