Georges Seurat – Kanal pri Gravelinesu, Petit Fort-Philippe

Kanal pri Gravelinesu, Petit Fort-Philippe je Seuratov mirni pristaniški prizor iz leta 1890, eden zadnjih, ki jih je naslikal. Izvirnik meri 92,1 x 73,3 centimetra, je olje na platnu, hrani pa ga Indianapolis Museum of Art at Newfields pod inventarno številko 45.195 in ga razstavlja. Pri nas nastane kot ročno naslikana slika, v sedmih dimenzijah ali po vaši meri, pred odpremo pa vam fotografijo končanega dela pošljemo v potrditev.

Kanal pri Gravelinesu, Petit Fort-Philippe – Georges Seurat

Kaj je na sliki?

Pristanišče na severu Francije, mirno in urejeno. Muzej ga na svoji napisni tablici opiše takole: Seurat je metodično nanašal fine pike barve in ujel čistost obalnega zraka in svetlobe; navpične in vodoravne prvine prizora je razporedil tako skrbno, da je nastala natančno uravnotežena kompozicija, ki je izjemno zvesta dejanskemu videzu pristanišča.

Druga polovica tega stavka je tisto, kar se pri Seuratu rado spregleda. Umetniška slika iz te serije ni domišljijski prizor: muzej pravi, da je pristanišče videti tako, kot je res bilo. Metoda je znanstvena, prizor pa ni izmišljen. Gibanju, ki ga je Seurat vodil, pravimo neoimpresionizem, njegovi metodi pa pointilizem; muzej za to sliko uporablja prvo besedo, obe pa opisujeta isto delo.

Ozek pikčasti rob in okvir, ki ga je zasnoval slikar

Ob robu platna teče ozek pikčasti rob – tako mu pravi muzej sam. Ni okrasek: je del slike in tudi mesto, kamor je slikar podpisal delo. Muzej navaja, da je podpis v modri barvi v spodnjem desnem robu in datiran v leto 1890, na hrbtni strani platna pa je žig trgovca z barvami, Chabod iz Pariza.

Okvir, v katerem je delo danes, je poustvaritev po Seuratovih lastnih okvirih za morske prizore. Muzej pojasni, kako deluje: ultramarinsko modra barva okvira poveča svetlost prizora, madeži barve na njem pa ponavljajo odtenke pikčastega roba na platnu. Slikar je torej sam določil, kje se slika konča. Tako je bilo tudi drugje: Sivo vreme na otoku Grande Jatte ima naslikani rob, ki ga je Seurat dodal tik pred prvo razstavo.

Zadnje morske pokrajine: Gravelines 1890

Gravelines je majhno pristanišče blizu belgijske meje, kamor je Seurat prišel poleti 1890. Kako to obdobje vidi muzej sam, pove naslov njegove lastne razstave iz leta 1990: Seurat v Gravelinesu – zadnje pokrajine. Slikar je umrl naslednje leto, star enaintrideset let.

Pri nas sta še dva prizora iz istega pristanišča: Kanal pri Gravelinesu, Grand Fort-Philippe, ki ga hrani londonska National Gallery, in Kanal pri Gravelinesu, zvečer. Kdor hoče videti, od kod je ta obala prišla, naj pogleda zgodnejše morje: Čolni ob oseki, Grandcamp. In veliki prizor, po katerem Seurata poznajo vsi, je Nedeljsko popoldne na otoku Grande Jatte.

Pot slike: od Reida in Lefevra do Indianapolisa

Muzej objavlja celotno verigo lastnikov, in ker jo objavlja, jo navajamo tudi mi. Delo je bilo pri trgovcih Reid in Lefevre v Londonu že leta 1926, nato pri galeriji Bignou v New Yorku že leta 1937 in pri M. Knoedler & Co. v New Yorku že leta 1945.

Junija 1945 ga je kupila Caroline Marmon Fesler iz Indianapolisa (1878–1960) in ga istega leta podarila ustanovi John Herron Art Institute, iz katere je nastal današnji Indianapolis Museum of Art at Newfields. Zato se v muzejski navedbi darila berejo imena Fesler in Marmon.

Muzej svoje trditve celo podpre z viri: za leto 1926 se sklicuje na knjigo Rogerja Fryja Transformations, London 1926, stran 195 in tablo XXX-A, za leto 1927 pa na katalog galerije Bignou The Post-Impressionists. Trgovca Reid in Lefevre iz Londona srečamo pri nas še enkrat – v verigi lastnikov, ki jo objavlja londonska National Gallery.

Kje je bila slika razstavljena?

Seznam razstav, ki ga muzej objavlja, je dolg in seže prav do slikarjevega življenja: leta 1891, v letu njegove smrti, je bila slika na retrospektivi Société des Artistes Indépendants. Sledijo Le Néo-Impressionnisme leta 1932, Seurat in njegovi sodobniki v Londonu leta 1937, velika Seuratova razstava v Grand Palaisu in v newyorškem Metropolitanu v letih 1991 in 1992 ter Seurat: mojster pointilizma v muzeju Kröller-Müller leta 2014.

Najnovejši vpis je iz letošnjega leta: Seurat in morje v londonski galeriji Courtauld, od 13. februarja do 17. maja 2026. Slika je bila torej to pomlad v Londonu; muzej zdaj spet navaja, da je na ogled v svoji dvorani H206.

Zakaj smo popravili mero?

Do danes je bila na tej strani navedena mera 92,7 x 73 centimetra. Muzej na svoji strani zdaj navaja platno 28-7/8 x 36-1/4 palca, kar je 73,3 x 92,1 centimetra, pri nas torej 92,1 x 73,3 cm. Razlika je dobrega pol centimetra v širini.

Stara vrednost ni bila izmišljena: arhivski posnetek iste muzejske strani iz leta 2013, ki smo ga tudi prebrali, navaja 28 7/8 x 36 1/2 palca – natanko 92,7 centimetra. Muzej je delo torej vmes znova izmeril. Velja tisto, kar ustanova, ki sliko hrani, objavlja danes, in tako zdaj piše v razpredelnici. Zapisano je tudi, koliko meri delo v okvirju: 36-1/8 x 43-3/4 palca, kar je približno 92 x 111 centimetrov.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Z roko in s čopičem, nikoli s tiskalnikom. Naš slikar dela z oljnimi barvami na platnu, pri tem motivu pa je najtežje to, kar je muzej opisal kot uravnoteženost: navpičnice pomola in vodoravnice vode morajo ostati mirne, sicer prizor izgubi ravno tisto, zaradi česar deluje. Pointilistična tehnika pri tem ne odpušča naglice: pika, ki je postavljena brez premisleka, se vidi. Zato je vsaka ročno naslikana kopija svoja in nobeni dve nista povsem enaki.

Za ta motiv trenutno nimamo lastnih fotografij končanega dela iz ateljeja. Ko ga bomo znova naslikali, ga bomo fotografirali in posnetki bodo objavljeni na tej strani. Do takrat velja, kar velja za vse naše slike na platnu: pred odpremo prejmete fotografijo prav tistega platna, ki je naslikano za vas, in reprodukcija znane slike zapusti atelje šele, ko jo potrdite.

Katera velikost za katero steno?

Izvirnik meri 92,1 x 73,3 centimetra, torej najprej širina in nato višina, kot mere navajamo povsod pri nas. Format je vodoraven, a le malo širši kot visok, zato prizor ne potrebuje dolge stene.

Nobena od naših sedmih mer se z izvirnikom ne ujema: 70 x 55 cm je manjša od njega, 100 x 80 cm pa najbližja in nekaj večja. Nobena naša mera torej ni natanko mera izvirnika. Za dnevno sobo priporočamo 120 x 100 ali 140 x 110 cm; 160 x 130 in 180 x 140 cm zapolnita steno nad kavčem; 200 x 160 cm, naša največja mera, je za velike prostore, kjer pike dobijo zrak, ki ga potrebujejo.

Mere po vaši želji, podokvir in okvir

Če nobena od sedmih mer ne ustreza vaši steni, delo naslikamo po vaših merah, največ do 200 x 160 cm, in ohranimo razmerje izvirnika, tako da prizor nikoli ni raztegnjen; to je naša slika po meri. Sliko lahko naročite v treh oblikah: kot zvito platno brez podokvirja, napeto na lesen podokvir in pripravljeno za obešanje ali uokvirjeno; obliko izberete v naročilu.

Okvir izberete v naši 3D aplikaciji. Pri tem motivu je vredno premisliti dvakrat, ker ima izvirnik svoj pikčasti rob in okvir, ki je bil zanj zasnovan: temen in miren okvir se bo z njim ujel, zlat in okrašen pa se bo z njim tepel. Kako bo delo videti na vaši steni, pokaže naša ločena storitev umestitve v prostor.

Dostava in jamstvo

Vsak izvod nastane po naročilu v našem ateljeju, zato računajte na 15 do 45 dni glede na velikost. Pošljemo ga v obliki, ki ste jo izbrali v naročilu – zvito, napeto na podokvir ali uokvirjeno –, zaščitenega, znotraj Evropske unije brez carine. Pred odpremo potrdite fotografijo, za vsako naročilo pa velja naš pravilnik o vračilih. Celotna ponudba tega slikarja je v galeriji Georges Seurat, o njegovem delu pa piše naš članek o Georgesu Seuratu.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V Indianapolisu, v Indianapolis Museum of Art at Newfields, pod inventarno številko 45.195. Muzej navaja, da je razstavljen v dvorani H206.

Iz katerega leta je?

Iz leta 1890, kot navaja muzej – eno samo leto, zato ga tako tudi zapisujemo.

Kako velik je izvirnik?

Muzej navaja 28-7/8 x 36-1/4 palca, kar je 73,3 x 92,1 centimetra, pri nas torej 92,1 x 73,3 cm.

Zakaj je bila mera prej drugačna?

Ker jo je muzej vmes popravil. Njegova stran je leta 2013 navajala 36 1/2 palca širine, danes navaja 36-1/4. Velja današnja.

Kaj je pikčasti rob?

Ozek pas pik ob robu platna, ki ga muzej izrecno omenja. Vanj je slikar tudi podpisal delo, v modri barvi, z letnico 1890.

Je okvir izviren?

Ne. Muzej pove, da je današnji okvir poustvaritev po Seuratovih lastnih okvirih za morske prizore.

Kje je Gravelines?

Majhno pristanišče na severu Francije, blizu belgijske meje. Muzej svojo razstavo teh del iz leta 1990 imenuje zadnje pokrajine.

Katero velikost naj izberem?

Za dnevno sobo 120 x 100 cm. Izvirniku je najbližja 100 x 80 cm, a je nekaj večja od njega.

Ali lahko dobim mero, ki je ni na seznamu?

Da. Naslikamo po vaši meri, največ do 200 x 160 cm, in ohranimo razmerje stranic izvirnika.

Je to tisk?

Ne. Delo je naslikano z roko in z oljnimi barvami; poteze se vidijo in otipajo, česar tisk ne zna posnemati.

Je primerno za darilo?

Da. Motiv je miren in svetel, zato se poda v skoraj vsak prostor. Če želite izbiro prepustiti obdarjencu, obstaja darilni bon.

• Motiv: mirno pristanišče v Gravelinesu, poletje 1890 – eno zadnjih Seuratovih del
• Izvirnik: 92,1 x 73,3 cm, olje, Indianapolis Museum of Art at Newfields (45.195)
• Naša izvedba: ročno naslikano platno, sedem mer od 70 x 55 do 200 x 160 cm
• Pomembno: francoski slikar se je podpisal v pikčasti rob platna, ne na prizor