Georges Seurat – Port-en-Bessin, vhod v pristanišče

Port-en-Bessin, vhod v pristanišče je nastal leta 1888, ko je Seurat poletje preživel v majhnem normandijskem pristanišču. Izvirnik meri 65,1 x 54,9 centimetra, je olje na platnu in ga v New Yorku hrani Museum of Modern Art pod inventarno številko 126.1934. Pri nas nastane kot ročno naslikana slika, v osmih dimenzijah ali po vaši meri, pred odpremo pa vam fotografijo končanega dela pošljemo v potrditev.

Port-en-Bessin, vhod v pristanišče – Georges Seurat

Kaj je na sliki – in česa muzej ne pove?

Naslov pove vhod v pristanišče. Port-en-Bessin je majhno ribiško pristanišče v Normandiji, kjer je Seurat preživel poletje 1888, in muzej delo datira v isto leto.

Tu se moramo ustaviti. Museum of Modern Art o tej sliki objavi naslov, letnico, tehniko, mere, način pridobitve, oddelek, razstave in verigo lastnikov – opisa pa ne objavi. Zato tudi mi ne opisujemo prizora bolj podrobno, kot ga poimenuje muzejev naslov. Prej je na tej strani pisalo, kaj natanko je v ospredju in kje so jadrnice; tega nismo mogli podpreti z muzejevim zapisom, zato smo to izpustili in tukaj povemo, zakaj.

Kar o njej vemo iz metode, je zanesljivo. Umetniška slika iz leta 1888 je nastala v času, ko je pointilizem že povsem izoblikovan: barva stoji v drobnih pikah, ki se zmešajo šele v očesu gledalca, in prav zato ima svetloba nad vodo tisto enakomerno, mirno vrednost. Pointilistična tehnika je v teh obalnih platnih najbolj dosledna.

Poletje 1888 v Normandiji

Seurat je vsako poletje odhajal na sever k morju in od tam prinašal obalna platna. Leta 1888 je bil v Port-en-Bessinu; muzej v Washingtonu hrani še eno sliko iz tega istega poletja.

Pri nas jih je več: Morski prizor pri Port-en-Bessinu, Normandija je iz istega pristanišča in istega leta, Čolni ob oseki, Grandcamp je z obale, kjer se je Seuratovo morje začelo, in Večer, Honfleur je iz normandijskega pristanišča dve leti prej.

Dve leti pozneje je isto delal ob kanalu v Gravelinesu. Kanal pri Gravelinesu, zvečer hrani isti muzej v New Yorku kot to sliko, Kanal pri Gravelinesu, Grand Fort-Philippe London, Kanal pri Gravelinesu, Petit Fort-Philippe pa Indianapolis.

Veriga lastnikov, kot jo objavlja muzej

Museum of Modern Art tudi to sliko uvršča v svoj projekt raziskave izvora in objavi celotno verigo lastnikov s sedmimi opombami. Ker jo objavlja, jo tukaj povzemamo – in vse, kar sledi, je muzejev zapis, ne naš sklep.

Po slikarjevi smrti leta 1891 je bila slika pri njegovi materi Ernestine Seurat v Parizu. Leta 1899 jo je podedoval Léon Appert, slikarjev svak, leta 1925 pa njegov sin Maurice Appert. Ostala je torej četrt stoletja v družini.

Nato jo je kupil pariški trgovec Etienne Bignou, leta 1926 pa londonska hiša Alexandre Reid & Lefevre. To ime pri nas srečamo že tretjič: v muzejskih zapisih obeh gravelineskih platen nastopa ista londonska hiša.

1926–1934: iz Londona v New York in v muzej

Decembra 1926 sta si sliko delili Reid & Lefevre in newyorška hiša Knoedler & Co. Leta 1927 jo je Knoedler prodal Lillie P. Bliss v New Yorku, leta 1934 pa je z njeno zbirko prišla v Museum of Modern Art. Muzej jo od tedaj vodi kot zbirko Lillie P. Bliss.

Muzej v opombah navaja tudi obe londonski in newyorški razstavi tistih let: pri Lefevre Galleries aprila in maja 1926 in pri Knoedlerju januarja 1927. Za drugo navede celo zalogovno številko trgovca.

To zgodovino navajamo zato, ker jo ustanova, ki delo hrani, objavlja sama. Slika, ki jo prodajamo kot kopijo, ima za sabo to pot, in prav je, da to piše tudi tukaj.

Naslov, ki ga muzej sam označi za napačnega

Najzanimivejša podrobnost te slike je muzejeva opomba. Leta 1892, leto po Seuratovi smrti, je bila slika razstavljena dvakrat: na Salonu neodvisnih v Parizu pod številko 1100 in pri skupini Les XX v Bruslju pod številko 12. Obakrat pod naslovom Port-en-Bessin, L’avant-port, marée haute, in obakrat jo je posodila slikarjeva mati.

Muzej ta naslov navede – in ob njem zapiše, da je napačen. Tako imamo pred sabo ustanovo, ki objavi star podatek in hkrati pove, da ne drži. Prav to pri nas počnemo s svojimi podatki.

Zato ta stari naslov navajamo v razpredelnici med drugimi naslovi, z letnico in z opozorilom muzeja. Neoimpresionizem je bil takrat star komaj nekaj let in imena del še niso bila ustaljena; prav zato je muzejski katalog, ne razstavni listek, tisti, ki šteje.

Kje je bila razstavljena?

Muzej je na fotografijah svojih postavitev prepoznal to sliko in objavi seznam. Novembra in decembra 1929 je bila na razstavi Cezanne, Gauguin, Seurat, van Gogh; maja do oktobra 1931 na spominski razstavi zbirke pokojne Lillie P. Bliss; spomladi 1958 na razstavi Seurat Paintings and Drawings.

Sledijo leto 1964, postavitev Painting & Sculpture II med letoma 2004 in 2005 ter dvorana 502, posvečena Lillie P. Bliss, med jesenjo 2021 in pomladjo 2023.

Prva letnica na tem seznamu je starejša od muzejevega lastništva. Novembra 1929 slika še ni bila muzejeva – bila je še vedno njena. Muzejeva zapisa se tu ne razhajata, ampak se dopolnjujeta, in oba sta objavljena. Danes slika ni razstavljena; muzej za to delo navaja, da ni na ogled.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Z roko in s čopičem, nikoli s tiskalnikom. Naš slikar dela z oljnimi barvami na platnu, pri tem motivu pa je najtežje ohraniti enakomernost: prizor je zgrajen iz mirnih vodoravnih pasov, in če se eden od njih razživi, se poruši celotno ravnovesje. Zato je vsaka ročno naslikana kopija svoja in nobeni dve nista povsem enaki.

Za ta motiv trenutno nimamo lastnih fotografij končanega dela iz ateljeja. Ko ga bomo znova naslikali, ga bomo fotografirali in posnetki bodo objavljeni na tej strani. Do takrat velja, kar velja za vse naše slike na platnu: pred odpremo prejmete fotografijo prav tistega platna, ki je naslikano za vas, in reprodukcija znane slike zapusti atelje šele, ko jo potrdite.

Katera velikost za katero steno?

Izvirnik meri 65,1 x 54,9 centimetra, torej najprej širina in nato višina, kot mere navajamo povsod pri nas. Format je vodoraven in le rahlo podolgovat.

Pri tem delu se naša najmanjša mera izvirniku približa bolj kot pri katerem koli drugem pri nas: 70 x 55 cm je 4,9 centimetra širše in en sam milimeter višje. Ni ista številka, zato je tudi ne imenujemo tako – je le mera, ki se na to sliko skoraj natanko prilega. Za dnevno sobo priporočamo 100 x 80 ali 120 x 100 cm; 140 x 110 in 160 x 130 cm zapolnita večjo steno; 180 x 140, 200 x 160 in 246 x 197 cm so za prostore, kjer se pike lahko razmaknejo in zadihajo.

Mere po vaši želji, podokvir in okvir

Če nobena od osmih mer ne ustreza vaši steni, delo naslikamo po vaših merah in ohranimo razmerje izvirnika, tako da prizor nikoli ni raztegnjen; to je naša slika po meri. Vsak izvod pride napet na lesen podokvir in pripravljen za obešanje.

Okvir izberete v naši 3D aplikaciji. Pri prizoru, ki živi od vodoravnih pasov, širok okvir hitro postane močnejši od slike: ozek in nevpadljiv ji pusti prostor. Kako bo slika učinkovala na vaši steni, pokaže naša storitev umestitve slike v prostor.

Dostava in jamstvo

Vsak izvod nastane po naročilu v našem ateljeju v Sloveniji, zato računajte na 15 do 45 dni glede na velikost. Pošljemo ga napetega in zaščitenega, uokvirjenega, če ste okvir izbrali, znotraj Evropske unije brez carine. Pred odpremo potrdite fotografijo, za vsako naročilo pa velja naš pravilnik o vračilih. Celotna ponudba tega slikarja je v galeriji Georges Seurat, o njegovem delu pa piše naš članek o Georgesu Seuratu.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V New Yorku, v Museum of Modern Art, pod inventarno številko 126.1934. V muzej je prišel leta 1934 z zbirko Lillie P. Bliss.

Iz katerega leta je?

Muzej navaja 1888 – eno samo letnico, zato jo tako zapisujemo tudi mi.

Kako velik je izvirnik?

Muzej navaja 54,9 x 65,1 centimetra po višini in širini, kar je v našem zapisu širina krat višina 65,1 x 54,9 cm.

Zakaj ne opišete slike podrobneje?

Ker muzej o njej ne objavi opisa. Objavi naslov, letnico, tehniko, mere, razstave in verigo lastnikov, opisa pa ne, zato ga tudi mi ne dodajamo.

Je slika razstavljena?

Ni. Muzej za to delo navaja, da trenutno ni na ogled, objavlja pa seznam razstav, na katerih je bila.

Zakaj v razpredelnici stoji drug naslov?

Ker je bila slika leta 1892 dvakrat razstavljena pod naslovom Port-en-Bessin, L’avant-port, marée haute. Muzej ta naslov navede in ob njem zapiše, da je napačen.

Kdo je bila Lillie P. Bliss?

Zbirateljica, ki je sliko kupila leta 1927; z njeno zbirko je leta 1934 prišla v muzej. Muzej ima po njej poimenovano tudi dvorano.

Katero velikost naj izberem?

Za dnevno sobo 100 x 80 cm. Izvirniku je najbližja 70 x 55 cm, ki je le nekaj centimetrov širša in milimeter višja.

Ali lahko dobim mero, ki je ni na seznamu?

Da. Naslikamo po vaši meri in ohranimo razmerje stranic izvirnika.

Je to tisk?

Ne. Delo je naslikano z roko in z oljnimi barvami; poteze se vidijo in otipajo, česar tisk ne zna posnemati.

Je primerno za darilo?

Da. Motiv je miren in svetel, zato se poda v skoraj vsak prostor. Če želite izbiro prepustiti obdarjencu, obstaja darilni bon.

• Motiv: vhod v pristanišče Port-en-Bessin, normandijsko poletje 1888
• Izvirnik: 65,1 x 54,9 cm, olje, Museum of Modern Art, New York (126.1934)
• Naša izvedba: ročno naslikano platno, osem mer od 70 x 55 do 246 x 197 cm
• Zanimivo: francoski slikar je isto pristanišče naslikal večkrat – eno od teh platen je tudi pri nas