Claude Monet – Kopice žita (sončni zahod, sneg)

Kopice žita (sončni zahod, sneg) je ročno naslikana reprodukcija Monetovega platna iz Art Institute of Chicago: na zasneženem polju stojita dve kopici, večja desno od sredine in manjša za njo na levi, njuna stožčasta vrhova sežeta čez obzorje v nebo, ki gori od zlate zgoraj do lososovo rožnate nad hribi. Izvirnik meri 100,4 x 65,3 cm, je olje na platnu in nosi inventarno številko 1922.431. Muzej ga datira z razponom 1890–91, podpis spodaj desno pa se bere »Claude Monet 91«. Naslikamo ga v osmih merah ali po vaši meri, s fotografijo dokončanega dela v potrditev pred odpremo.

Kopice žita (sončni zahod, sneg) – Claude Monet

Kaj je na platnu?

Na zasneženem polju stojita dve kopici. Večja je desno od sredine, stožčasta, s temno rjavo in olivno stranjo, po kateri se spuščajo modri in vijolični nanosi; manjša stoji za njo na levi in jo večja deloma zakriva. Njuna vrhova sežeta čez daljni greben in se izrišeta na nebu, kar muzej izrecno pove za to platno in za jesenske različice iz serije, medtem ko so kopice na večini zimskih ovite v pasove hriba in polja.

Sneg ni bel. Sestavljen je iz rožnatih, sivkasto vijoličnih in modrih potez, ki se v spodnjem levem kotu strnejo v dolgo modro senco, medtem ko so nad hribi in ob desnem robu tople rožnate lise. Nebo je najsvetlejše zgoraj desno, kjer je zlato, in prehaja čez oranžno in lososovo v sivo vijoličen oblak ob zgornjem levem robu.

Tu je prvi popravek. Naš starejši opis je govoril o soncu tik pred zahodom in o najbolj skrajni uri v seriji. Sonca na platnu ni: naslikana je svetloba, ki jo je pustilo, in ne sonce samo. Katera ura v seriji je skrajna, nismo šteli. Ura, ki jo navajamo, je tista iz naslova muzeja.

Kaj piše na platnu?

Spodaj desno, čez rožnat in moder sneg, stoji podpis v temno rjavih potezah. Bere se brez težav, Claude Monet, za imenom pa stoji letnica 91.

Isto piše tudi muzej, ki v polju za napise navede »Inscribed lower right: Claude Monet 91«. Pogledali smo ga na našem posnetku izvirnika, ki meri 3000 krat 1929 točk, in videli isto. To je zapis muzeja in hkrati to, kar se na platnu vidi, in letnica 91 je poznejši konec razpona, ki ga muzej navaja.

Zakaj muzej navaja razpon 1890–91?

Ker delo ni nastalo v enem letu in muzej to pove naravnost. V svojem zapisu datira platno z razponom 1890–91, z začetkom 1890 in koncem 1891, in razloži tudi, kako je serija nastajala: skozi leti 1890 in 1891 je slikar delal na njej na polju, kjer je slikal hkrati na več stojalih, in v ateljeju, kjer je barvna razmerja dodeloval.

Tu je drugi popravek. Naš starejši opis je navajal ravno letnico 1890. Muzej je ne navaja; navaja razpon, zato tudi mi ne zapišemo ravne letnice nikjer na tej strani, niti v podatkih za iskalnike. Isto ravno letnico 1890 objavlja Zbirka Wikidata pri geslu Q20268630, in kjer se zapis muzeja in zbirka podatkov ne ujemata, obvelja muzej, ker delo hrani. Pri merah se zbirka z muzejem ujema, prav tako pri številki 1278 v katalogu Wildenstein.

Kaj o velikosti pravi zapis muzeja?

Delo hrani Art Institute of Chicago pod inventarno številko 1922.431 in ga po lastnem zapisu razstavlja v dvorani 243. Mere objavi v zaporedju višina krat širina, 65,3 x 100,4 cm, in ob njih tudi v palcih, 25 11/16 krat 39 1/2. Z okvirjem navede 119,7 x 84,2 x 8,9 cm.

Tu je tretji popravek. Naš starejši opis je imel pravi številki, a v muzejevem vrstnem redu, z višino na prvem mestu, pod razpredelnico, ki povsod postavlja širino naprej. Številki sta ostali, zaporedje je popravljeno.

In tu je redkost, ki jo je vredno povedati naglas. Mera 100 x 65 cm z našega seznama je od izvirnika oddaljena štiri milimetre po širini in tri po višini, muzej pa v svojem zapisu isti platni pripiše zaokroženi meri 100 in 65 centimetrov. Naša lestvica ima torej mero, ki je natanko zaokrožena mera izvirnika.

Tri kopice v isti dvorani

Art Institute po lastnem zapisu hrani največjo skupino Monetovih kopic žita na svetu, tri od njih pa so tudi v naši galeriji Claude Monet. Poleg naše sta to Kopica žita (snežni učinek) pod inventarno številko 1933.1155 in Kopice žita (konec dneva, jesen) pod številko 1933.444.

Vse tri so si podobne bolj, kot bi človek pričakoval. Muzej vse tri datira z istim razponom 1890–91 in pri vseh treh navede podpis z letnico 91, pri naši in pri oblačni v zapisu muzeja spodaj desno, pri jesenski spodaj levo. Vse tri so po zapisu muzeja razstavljene v dvorani 243. Razlikujejo se po meri: naša meri 100,4 x 65,3 cm, jesenska 101 x 65,8 cm in oblačna 93 x 66 cm.

Od slikarja do Chicaga, s cenami

Muzej objavi celotno verigo lastnikov in jo pripiše zalogovnim knjigam hiše Durand-Ruel, ki sta jih leta 2013 potrdila Paul-Louis in Flavie Durand-Ruel. Na tej strani je to redkost: veriga ima v sebi dve ceni.

20. julija 1891 je hiša Durand-Ruel v Parizu platno kupila od slikarja za 3.200 frankov, 30. oktobra istega leta je prešlo k njeni newyorški podružnici, 29. februarja 1892 pa ga je za 1.300 dolarjev kupil Potter Palmer iz Chicaga. Po dedovanju je ostalo v družini in leta 1922 je bilo podarjeno Art Institutu, od koder v zapisu muzeja izvira ime zbirke, Potter Palmer Collection.

Isti Potter Palmer se na tej polici pojavi tretjič: imel je tudi Makovo polje (Giverny) iz Chicaga in platno Vrbe, ki je danes v Washingtonu. Vsi trije podatki so iz zapisov muzejev, ki ta dela hranijo.

Maj 1891, ena sama soba pri Durand-Ruelu

To platno je bilo maja 1891 na razstavi novejših del Clauda Moneta v pariških galerijah Durand-Ruel, pod katalogno številko 13. Muzej o tej razstavi zapiše, da je slikar petnajst platen iz te serije obesil drugo ob drugo v eni majhni sobi in da je bil odziv brez primere, tako pri kritikih kot pri prodaji.

Po kopicah je prišlo drugo. Muzej v istem zapisu našteje, kaj je sledilo: topoli, pročelje rouenske katedrale in pozneje slikarjev lastni vrt. Prvi dve prodajamo tudi mi, Topole in Rouensko katedralo, portal in stolp Saint-Romain, tako da je vrstni red serij na naši polici mogoče prehoditi.

Kako nastane naša ročno naslikana različica?

Vsako naročilo naslika slikar posebej, z oljem na bombažno ali laneno platno. Take so vse naše slike na platnu, brez tiska in brez strojnega koraka. Ta umetniška slika je zahtevna v snegu, ki ni bel: sestavljen je iz rožnatih, vijoličnih in modrih potez, ki morajo ostati vsaka zase, sicer polje posivi in kopica izgubi tla pod sabo.

Drugi preizkus je prehod na nebu. Od zlate zgoraj desno do sivo vijoličnega oblaka zgoraj levo teče prehod brez roba; če se barvi zmešata prezgodaj, zahod otrpne v ploskev. Taka impresionistična slika ne prenese visokega sijaja, zato oljna slika pri nas ostane mat.

Katera mera za katero steno?

Na voljo je osem mer, od 70 x 45 do 200 x 130 cm, in tokrat sta odgovora enaka. Po velikosti je izvirniku najbližja 100 x 65 cm, štiri milimetre ožja in tri milimetre nižja od platna v Chicagu. Po razmerju stranic je najbližja ista mera, pri 0,6500 proti izvirnikovim 0,6504; razmerje na tri decimalke zadeneta dve meri, 100 x 65 in 200 x 130 cm.

Zato je izbira tu preprosta, kar pri teh motivih ni pravilo. Za sobo srednje velikosti je prava 100 x 65 cm, za veliko steno 150 x 100 cm, ki ohrani isto obliko, v ozkem prostoru pa zadostuje 92 x 60 cm. Kot slika za dnevno sobo motiv deluje zvečer, ker so v njem topli toni, ki jih umetna svetloba ne ubije.

Dimenzije po meri, podokvir in okvir

Če želite mero, ki je ni na seznamu, so dimenzije po meri edina pot; pišite nam širino in višino v centimetrih. Platno lahko pride napeto na lesen podokvir ali zvito v tulcu. Okvir ni vključen v ceno; k temu motivu se poda topla lesena letev, medtem ko hladen srebrn okvir zahodu vzame toploto.

Dostava in jamstvo

Izdelava traja dva do tri tedne, pri največjih merah nekaj dni več, ker se mora olje med plastmi posušiti. Napeta platna potujejo v togi škatli, zvita v tulcu. Če delo pride poškodovano ali se opazno razlikuje od potrjene fotografije, ga zamenjamo ali povrnemo ceno. Ročno naslikana kopija ni tovarniški izdelek in majhne razlike v potezi so pričakovane; poškodba ni.

Pogosta vprašanja

Kje je izvirnik?

V Chicagu, v Art Institute of Chicago, pod inventarno številko 1922.431, po zapisu muzeja v dvorani 243.

Zakaj je letnica zapisana kot razpon?

Ker jo tako navaja muzej. Delo je nastajalo skozi leti 1890 in 1891, na polju in v ateljeju, zato ravne letnice ne zapišemo.

Koliko kopic je na platnu?

Dve. Večja stoji desno od sredine, manjša za njo na levi in jo večja deloma zakriva.

So to kopice sena?

Niso. Muzej jih imenuje kopice žita, čeprav je isti muzej delo leta 1910 razstavil pod naslovom »Haystacks in winter«.

Je to tisk?

Ne. Reprodukcija slike nastane pri nas vedno ročno, z oljem na platnu; tiskanih del ne prodajamo.

Katero mero naj izberem?

100 x 65 cm, ker je hkrati najbližja po velikosti in po razmerju; za veliko steno 150 x 100 cm z istim razmerjem.

Ali lahko dobim mero, ki je ni na seznamu?

Da. Delo po vaši meri je pri nas običajno in vam da razmerje izvirnika pri kateri koli širini.

Kako delo pripotuje do mene?

Napeto na podokviru v togi škatli ali zvito v tulcu, s sledenjem pošiljke.

Kako visoko naj jo obesim?

Sredina približno 145 cm nad tlemi, tako da je obzorje blizu višine oči.

Je izvirnik naprodaj in koliko je vreden?

Ni naprodaj, ker je del muzejske zbirke. Muzej objavi dve zgodovinski ceni, 3.200 frankov leta 1891 in 1.300 dolarjev leta 1892; današnje vrednosti ne navajamo.

Je primerna za darilo?

Je, in če glede mere niste prepričani, obstaja darilni bon, pri katerem obdarjenec izbere sam.

• Motiv. Dve kopici žita na zasneženem polju, vrh čez obzorje, nebo od zlate do lososovo rožnate.
• Izvirnik. Olje na platnu, 100,4 x 65,3 cm, 1890–91; Art Institute of Chicago, inv. št. 1922.431.
• Naša izvedba. Osem mer; 100 x 65 cm je najbližja po velikosti in po razmerju hkrati.
• Vredno vedeti. Muzej datira delo z razponom 1890–91, podpis na platnu pa nosi poznejši konec, 91.