Giuseppe Arcimboldo
Giuseppe Arcimboldo (1527 – 11. julij 1593), ki je ustvarjal na prehodu iz renesanse v manierizem, velja še danes za enega bolj »skrivnostnih« umetnikov, saj o svojih delih ni zapustil ničesar zapisanega. V zgodovino slikarstva se je zapisal predvsem po portretih iz sadja, zelenjave, rastlinja, živali in neorganskih snovi. Znano je, da je za čase svojega življenja užival veliko slavo, nato kmalu utonil v pozabo, »iz naftalina« pa so ga spet potegnili surrealisti v 20. stoletju, ki so ga razglasili za svojega predhodnika. Umetnikovo domišljijo je v veliki meri občudoval tudi Salvador Dali.
Umetnostni zgodovinarji so šele v 20. stoletju odkrili, da Arcimboldo ni potomec plemiške družine kot so najprej domnevali, ampak milanskega slikarja Biagia Arcimbolda, ki je bil pri milanski katedrali zadolžen za poslikave oken. Oče je v svoje delo vpeljal tudi sina in Giuseppe je pri 22-letih debitiral s prvimi poslikavami. Leta 1562 se je Arcimboldo odzval povabilu cesarja Ferdinanda I. in se odpravil v Prago. Postal je njegov dvorni slikar, po njegovi smrti pa je v isti službi ostal še pri njegovem sinu Maksimiljanu II. in njegovem nasledniku Rudolfu II. Vsi trije so bili veliki ljubitelji Arcimboldovih del in ga zanje tudi bogato nagrajevali.
Leta 1587 se je vrnil v domovino, kjer je leta 1593 tudi umrl ter kljub slavi, ki jo je užival za čase svojega življenja, kmalu utonil v pozabo. V 20. stoletju so ga spet obudili surrealisti, ki so ga omenjali kot svojega predhodnika.